Prebrala sem izčrpen prvi post, čestitke za voljo in zbranost, da si tole spisal . Nekaj teh zadev mi je zelo domačih . Moje osebno mnenje, po mojih izkušnjah je takšno, da pač odraščaš v neki družini, kjer so določene razmere. Idealnih po mojem ni nikjer. Pokasiraš določene lekcije, teme so različne. Težko je prava mera strogosti in popustljivosti, pa vzpodbujanja in vztrajanja. Potem še vsak otrok potrebuje drugačen pristop, tako da je jasno da vse 100% ne štima. Bi rekla, da sta se starša pač znašla v določeni partnerski vezi, ko mama kdo ve zakaj želi biti glavna, tista ki odloča, kontrolira. Mogoče ima slabo samopodobo, pa ima nekakšno samopotrditev s tem načinom življenja. Da se jo upošteva. Kaj pa vem, zakaj oče pristaja na takšen odnos. Mogoče mu pa paše, da nekdo zanj odloča, ali pa mu ne, pa nima poguma ali pa volje uveljaviti svojih želja. Pojma nimam, če kdo ve, vesta onadva, ali pa tudi onadva ne. Žal jima ne more nihče pomagat, dokler se samadva ne odločita. Mogoče jima pa takšen odnos čisto ustreza, ali pa ne, pa vseeno bolj kot kakšen drugačen. Jaz sem se zase naučila to, da ne glede kako močna čustva gojiš do nekoga, ima pravico on odživeti svoje življenje na svoj način. In pomoč, ki ni zaželjena - za katero se ne prosi, ali pa tako ali drugače da vedeti, da se rabi, je v bistvu poseg v osebnost drugega, do katere jaz nimam pravice. Niti ne seciram več (pa dolga leta sem), kaj in zakaj nekdo počne, pa kako bi bilo bolje. Pustim druge v njihovem lajfu, če se me prosi za kaj, ni problema, sicer se pa ne vpletam. Sem se pa bolj začela ukvarjati s seboj. Očitno tale tema sproži bluze, sorry, ampak saj si rekel, da rabiš naša mnenja .