Sem imela včerajšnji večer poseben , delala po nesreči bilanco leta in začela naenkrat blazno pogrešat Omi in Ata, preletela spomine, se počutila strašno samo in zapuščeno - čeprav v resnici ni tako, potem pa še božična muska pa filmi po TVju, ko imaš obćutek, da bi MORAL biti večer drugačen, tko da solze kar niso nehale teči. No ja, sicer prebiram, da žalovanje traja minimalno 1 leto, imam torej še nekaj časa lufta - da pač obdelaš 1 cikel spominov po letnih časih, paznikih,... Sploh se pa nisem kaj preveč zasekirala, ker je itak že celo leto tudi zame strašno stresno in posebno, sem pač v stilu doživela še Božič. Sem s priboščila večer z njima, na en način, samo je pa treba živet naprej . Se pa ne sprenevedam, če pridejo takšne misli, jih obdelam, raje kot da jih pred seboj skrivam, pa da se tole razvleče na leta. Jutri grem pa verjetno v civilizacijo .