Iknee

Ne, vem, to mi je preveč hipotetično vprašanje. To sem takrat v doživela prvič, kasneje sem se v to stanje vračala v meditaciji v naravi, ampak moram rečt da ni bilo tako - popolno in kako naj rečem - vseprežemajoče. To je moja izkušnja - puščam pa odprte tud druge možnosti Se strinjam! . Dobro vprašanje in dober sklep Mislim, da smo lahko, potem, ko smo se zacelili in se nehali bojevati s samim sabo. To pa zna bit kar dolg proces - v tem času pač občasno trpimo (in drugi z nami )

LOL Med prvim in drugim zalezovanjem Črne pume je minilo par tednov in v tem času sem zalezovala še precej drugih - XYZja, Antoniusa, Nimbusa pa Objemčka pa... kakšna zalezovalka sem, a?! Pa še uživala sem v tem zalezovanju, moram priznat (čeprav sem do danes naivno mislila, da mi diskutiramo ). A se vam tud zdi, da vas zalezujem? Mogoče bi pa Marsa morala preimenovat citiranje in komentiranje v zalezovanje - namesto ukazov citiraj in komentiraj predlagam "zalezuj", v pomoči pa "kako zalezovati". Ko pišem o starih ljudeh, ne govorim o preteklem življenju, ampak o stvareh, ki so brezčasne, jih je pa današnji način življenja prekril ali potisnil precej na rob (pač ne pašejo v kontekst trženja in hitrega tempa ) - kar pa še zdaleč ne pomeni, da imajo zato kaj manjšo vrednost, vsaj zame ne. Stari ljudje, sploh tisti, ki so ohranili bistrost misli, so dragocen in pomemben del današnjega življenja,prav rada jih poslušam, ker imajo občutek za to, kaj globinsko in brezčasno in kaj minljivo in površinsko. Da bom čist jasna: ne zanima me preteklost, zanimajo me brezčasne globine človeškega bivanja, ki pa se v širši časovni perspektivi pogosto bolj jasno pokažejo (nekateri tisočletja stari miti, teksti in jamske slikarije še danes nagovarjajo z veliko modrostjo in brezčasno simboliko) Če v mojih postih tega nisi razbrala, potem pač nisva na isti valovni, pa nič hudega. Zalezovala te pa res ne bom več, obljubim !

Vidim, . A sem se te mal čudno vpletla v tisti stavek, a? Mi ni blo čist jasno, kaj si pravzaprav mislil s časom in ljubeznijo, pol sem pa kar napisala svoje o tem. Ja, tale potrošniška družba - ma veš, včas sem res sita vsega tega - bi najraje rekla, briga me vse skupaj in lepo živela v gozdu, ampak če ne drugače, se mi preko otrok te stvari in vrednote vedno znova prikradejo v lajf - ne moreš, da se ne bi ukvarjal s tem - ampak maš prav, se je res najbolje ukvarjat samo s svojimi odzivi. A je za ljubezen potreben odnos? Zanimivo vprašanje. Kaj si predstavljaš kot odnos? V najbolj splošnem smislu je že bivanje samo odnos - s samim sabo, naravo, bogom, ljudmi... Sem pa enkrat doživela nekaj zelo zanimivega. Sama sem plezala v hribih in me je na lepem prevzel občutek, da me ni - moja osebnost je kar izginila, čas tudi, zavest, ki je ostala, pa je bila zlita z naravo, čutila sem en totalen mir in nekaj, čemur bi lahko rekla samo ljubezen. Torej, ja, mislim, da ljubezen presega odnose, vsaj tiste na ravni osebnosti. Kar se tiče trpljenja pa - kaj pa vem, upam, da ni nujno za ljubezen . Čeprav - pri meni je bilo to kar precej povezano, sem že hotla rečt, da takrat v hribih ni bilo povezano s trpljenjem, pa je v resnic bilo. Težje plezarije v hribih brez trpljenja ni, in brez tega ne bi bila sama v tistem brezpotju in mogoče tiste absolutne ljubezni ne bi doživela. Ne vem, mogoče gre tudi brez trpljenja, pa sem si pač jaz (al pa moja duša, al pa kakšne sojenice in rojenice, kaj vem kdo, pravzaprav, hehe) izbrala tako mal bolj trnovo pot. V razvoju ljubečega odnosa se mi pa skoraj ne zdi verjetno, da bi šlo čist brez bolečin, in te lahko zelo poglobijo odnos (če jim seveda ne pobegneš po tolažbo v drugo posteljo ). Pa saj tud noben otrok ne preživi otroštva brez bušk in takih in drugačnih bolečin.

Mislim, da so stvari bolj večplastne in kompleksne. Ženske so včasih več potrpele, ker so pač zaradi objektivnih življenjskih okoliščin morale, s tem se strinjam. Vendar pa mislim (po pripovedovanju mojih babic in pradeda, s katerimi sem preživela velik del otroštva), da so ljudje včasih res manj povezovali svojo srečo in zadovoljstvo z ugodjem in izpolnitvijo želja. Moja babica je v življenju preživela marsikaj za današnjo generacijo nepredstavljivo hudega, a je ohranila nek mir, vedrino, topel humor - in ja, ljubezen, tudi do tistih, ki so jo ranili. Znala je biti brezpogojno srečna - to je umetnost, ki je danes redka, je pa povezana s tem, da nisi preveč vezan na ugodje, nisi suženj svojih želja (niti v partnerstvu) in s sposobnostjo transcendence trpljenja. Slednje pa v iskanju izhodov oz. sprejemanju ponujenih lahkih in hitrih izhodov (kar je bolj pravilo kot redkost v potrošniški družbi kot je naša) ni možno. Prepričana sem, da je hipertrofija potrošniške družbe v zadnjih, recimo, petdesetih letih naredila svoje tudi na področju vrednot in čustev. Moderna potrošniška družba je družba izhodov in zamenjav. Tudi v partnerstvu. In, ja, Objemček, prepričana sem, da je čas ful pomemben. Zaljubljenost je stvar trenutka, za ljubezen (ki ni isto kot zaljubljenost!) čas verjetno res nima pomena, za ljubeč odnos, ki temelji na tem, je pa čas ključnega pomena, in sposobnost transcendence trpljenja tudi. Precej verjetno se mi zdi, da imajo ljudje v potrošniški družbi ravno zaradi prevladujočih vrednot, ki so očitne na vsakem koraku, težave pri razvijanju ljubečih odnosov, ni nujno, da iz vsake srčne zveze zraste ljubeč odnos, mislim, da ljudje včasih v svoji potrošniški zaslepljenosti, nepripravljenosti na trpljenje in hlastanju za ugodjem tudi srčno zvezo razdrejo ali tako razrahljajo, da konec koncev bolj trpijo.

Težko si predstavljam človeka brez ega, ki deluje v tej človeški družbi, komunicira... Bi raje rekla, da človek v procesu duhovnega razvoja ozavešča še druge ravni svojega bitja in se postopoma vedno manj istoveti z egom. Mislim, da ne gre za to, da bi človek uničil, izgubil... karkoli že... svoj ego, gre bolj za to, da skozi njegov ego vedno bolj delujejo druge-višje ravni njegovega bitja. Pri večini ljudi je to tako, da občasno delujemo iz teh ravni, občasno pa (še) zelo iz ega. To je proces in ne verjamem v nekakšna intenzivna vikend razsvetljenja/izgube ega in podobne instant zadevščine. Zato, ker je to proces, je najbrž res trajno razsvetljenega (ali prosvetljenega- ampak imam raje prvo besedo, ker me ta druga preveč spominja na izraz "prosveta" ) človeka težko prepoznati, če kaj takega sploh obstaja. Pa je to sploh pomembno? Konec koncev je pomembno samo to, kaj se naučimo - in pogosto nam najboljše lekcije dajejo najtežji, najbolj zbegani in "nepošlihtani" ljudje. Preverjeno na lastni koži . Pa še ena anekdotka: Za zenovskega mojstra Shunrya Suzukija so številni njegovi učenci zatrjevali, da je razsvetljen On se je ugibanjem o razsvetljenosti samo nasmihal. Ko so ga enkrat naravnost vprašali, se je pa še malo bolj zasmejal in jim rekel, naj o tem povprašajo njegovo ženo.

Pred nekaj leti sem kupila leseno hišo na robu vasi, v gozdu precej visoko v hribih. Prav pred hišo izvira voda, nekje iz globin gore, sredi vročega poletja je ledeno mrzla. Nad hišo so samo hribi, hribi, hribi - civilizacija je šele na drugi strani gorske verige. Nisem še živela tam mesec, kar se pojavi en možakar, mi pove, da je moja voda oporečna (da notri plava svašta živalic in podobne nesnage) in mi takoj ponudi rešitev - filter, kajpak, neka kao super reč, ki vodo očisti, jo dela živo, jo energizira in kaj jaz vem, kaj še. Se ponuja kot razsvetlitelj, duhovno in ekološko ozaveščen človek, ki meni in mojim otrokom hoče samo dobro. Da ne bi jaz te vode slučajno razkuževala s kaj jaz vem čim, mi on ponuja tisti eko, bio ... energizirajoči filter. Ne, nič ne bom spreminjala. Kar tako jo bom pila. Pa čeprav tu in tam vanjo res najbrž zaide tud kakšna majhna glistica. Naj kar spamajo .

Ja, in seveda ima znanost heretike in odpadnike, tako kot se spodobi za vsako ideologijo, ki kaj da nase . Recenzija Sheldrakove knjige "A new science of life" (teorija morfogenetskih polj) v najnaj znanstveni reviji Nature se je glasila takole: "This infuriating tract ... is the best candidate for burning there has been for many years." (resno, ne ironično)

za cel post Pa zavest o tem, da ljubezen ni nujno in vedno povezana z ugodjem. Moja babica je rekla, da to, da ljudje ne znajo/niso pripravljeni nič potrpeti in samo letajo za ugodjem, dolgoročno vodi k več trpljenja.

Znanosti se zatakne na dveh nivojih- pogosto hkrati: v globini in kompleksnosti (slednje je zelo izrazito pri bioloških znanosti) - je pa to dvoje sploh v bioloških sistemih povezano. Pri bioloških znanosti raziskovati v globino pomeni iti v detajle sistema, ker pa so vsi biološki kompleksni in odprti se znanstvenik znajde pred hudo zagato: dokazati vzrok in posledico tako, da bo dokaz veljaven v okviru obstoječe znanstvene paradigme, to pa pomeni, da mora biti poskus izveden v kontroliranih pogojih - torej s končnim številom znanih spremenljivk. V praksi raziskovanja v globinah sistemov (npr. na znotraj-celičnem, molekularnem nivoju) to pomeni, da ne gre drugače, kot da sistem (npr. celico ali celo posamezne encime in njihove substrate...) izoliraš in izvedeš poskus v epruveti, kje so ti ti nivoji dostopni in lahko kontroliraš pogoje. Tak poskus je veljaven v okviru znanstvene paradigme in lahko članek objaviš. Toda za to si moral žrtvovati kompleksnost sistema - in se zdaj pojavi zoprno vprašanje, koliko sploh tvoja dognanja odražajo dogajanje v naravnem sistemu - noben naravni sistem namreč ne more preživeti v izolaciji od okolja, število povezav v naravi je neizmerljivo in tako prepleteno, toliko izmenjav se dogaja hkrati, da ni mogoče poiskati zanesljivih vzročno -posledičnih povezav. V bioloških sistemih vsak vzročno-posledični opis nujno pomeni omejitev pogleda na določeno raven in ignoriranje povezanosti in so-odvisnosti različnih ravni. V praksi to pomeni hude probleme (npr. genski inženiring, ki ignorira prav te povezave in so-odvisnosti). Iskanje vzročno posledičnih povezav v biološki znanosti je pravzaprav nesmisel - te dejansko sploh ne obstajajo - gre za soodvisnostne in ravnotežne povezave, ne za vzročno posledične. Statistika v znanosti (še zlasti v bioloških znanostih) je pa sploh orodje z zelo omejenim dosegom, ki pove zelo malo, odpira pa polje poljubnim razlagam (da ne rečem manipulacijam), sploh ko zadeva pride v "laične" kroge. Domet statistike se konča pri "ugotovitvi" o tem, koliko (kako močno) sta dva pojava povezana, ne pove pa seveda ničesar o vzročno-posledični povezavi, pa še pri ugotovitvi o povezanosti pojavov seveda statistika ne pove ničesar o tem, na kateri ravni sta pojava povezana. Mislim, da je znanost, vsaj kar se tiče kompleksnih sistemov, izčrpala moči svojih orodij, najbrž se bomo res ozrli proti metafiziki.

jest mam tud to izkušnjo pri tretjem otroku - sama doma, brez babce in tud brez moža- moja najnaj izkušnja v življenju! Ampak resnici na ljubo - lahko bi šlo pa tud tko, da zdaj ne mene ne otroka ne bi blo tle - priporočam srednjo pot (mir + nekdo za vsak slučaj v bližini) . Ampak vseen, punce, ne se preveč hvalt, kaj vse zmormo same, dejmo no temle našim dedcem nekaj prostora v našmu lajfu - pa saj to ja rabjo! (nam pa tud dobr dene)

Imaš point Mayita, načeloma bi se kar strinjala z večino napisanega. Ampak z načeli je ena težava, življenje jih namreč rado pomete - tako kot pravi tale (sem žal pozabila kdo): "Imel sem 5 načel, kako vzgojiti otroke. Zdaj imam 5 otrok in nobenega načela več." Tule bi pa nekaj dodala. Ja, drži za primere nezrelih ali patoloških mater ob istočasni funkcionalni odsotnosti očeta. Na splošno pa sta za vzgojo otrok pomembna oba, oče in mati ENAKO, vsak mal po svoje - pa vendar. Mislim (tudi v nekaterih drugih tvojih postih), da mal pretiravaš z ženskami/mamami, tako supermočne pa spet nismo, no . Verjamem, da v osnovi v naravi obstaja neko dinamično ravnovesje, tako je tudi pri zdravem odnosu in razmerju moči ter odgovornosti pri vzgoji otrok med moškim in žensko. Ob dovolj močnem in prisotnem očetu, ki se zaveda svoje vloge, ponavadi ni bojazni, da bi otrok postal mamin razvajenko. Je pa seveda od ženske ogromno odvisno, če ostane z otrokom sama in jo doleti tudi vloga očeta - tu je pa njena zavest o tem, da otroka varuje in neguje in hkrati pripravlja na življenje ful pomembna, se strinjam. Ampak to je presneto težka naloga in ne obsojam nobene, ki je ni izpeljala brez napak. BTW: Se ti je kaj hudega zgodilo/dogajalo v zvezi z mamo, da mame nosijo tako težo v tvojih postih?

Ljudje smo socialna bitja in preživetveno odvisni drug od drugega. Otroci potrebujejo podporo (v najširšem smislu) staršev (vsaj njih), odrasli pa potrebujemo drug drugega v smislu sodelovanja, kamor je vključena tudi medsebojna pomoč, ne verjamem, da kdo na dolgi rok lahko živi brez tega, ne verjamem, da obstaja človek, ki ni v odrasli dobi imel vsaj enega obdobja, ko ni bil sposoben živeti brez pomoči drugega. Ženska, na primer, vsaj takoj po porodu potrebuje pomoč nekoga, če bi bila odvisna popolnoma sama od sebe, v mnogih primerih sploh ne bi preživela, prav tako stari ljudje. Kakšno zvezo ima to s svobodo?? Lahko da je za vedno konec, ni pa nujno, te povezave so lahko zelo globoke, lahko se ranijo in spet zacelijo, in par zaživi na višji ravni zavedanja in ljubezni. Oba, tisti, ki je varal in prevarani lahko ozavestita kaj je privedlo do varanja, to je za enega in drugega in za njun odnos težka, a zelo zdravilna izkušnja. Sploh pa - kaj pa je to za ena reč - umazanija?? Če pomislim na vsakdanje življenje - in odnos je vsakdanje življenje - človek se vsak dan znova umaže in znova umije - a je zato karkoli kaj manj sveto??

Svoboda/svobodna izbira, odgovornost, krivda, obsojanje/sprejemanje - pa mamo diskusijo za dolg ... Se sprašujem, a smo res tako svobodni, kot se nam zdi, ko s svojega pedestala gledamo druge in si mislimo, da bi se morali odločit drugač, kot so se. Na osnovi česa se pravzaprav odločamo večino časa - a res na osnovi svobodne izbire? - In kaj nam določa polje, znotraj katerega (mislimo da) lahko izbiramo? A je možno, da je individualizem ena precej iluzorna zadeva in smo v resnici vpeti v mreže odnosov in energij iz vseh časov in prostorov in v bistvu ravnamo na osnovi teh mrež, ne pa na osnovi svobodne izbire? Občutek, da svobodno izbiramo, imamo takrat, kadar svojo zaznavo okolja zelo skrčimo na svoj ozek ego. In smo prepričani v svobodno izbiro in zato smo prepričani, da je imel svobodno izbiro tudi tisti, ki je ravnal v okviru tega našega pogleda destruktivno - in ga zato lahko obsodimo. Da ne bo nesporazuma: NE trdim, da sploh nimamo možnosti izbire, mislim pa, da je polje svobode ožje in drugačno, kot si pogosto mislimo. Zato je tako pomembno videti čimbolj celo sliko brez vnaprejšnje sodbe - ker tu se odpira polje zdravljenja in spreminjanja.Nikomur nočem vsiljevat nobenih prepričanj in ne poznam dokončnih odgovorov na tale vprašanja, kje pa , sam mal za razmislt In še zanimivost: so ljudstva, ki v svojem jeziku nimajo besede za pojem svoboda.

Ups, lapsus - pa ga ne znam (al pa ne morem) popravt direkt: Verjamem, da "Jezus" tako zares deluje - ampak nič manj kot Alah, Buda, Bela bizonka ... etc.etc.

Hodim, hodim po deževnem gozdu (fajn deluje na misli, pa še na kaj...) ... in premišljujem - o Jezusu! In mi pride na misel (no ja, nisem prva, ki ji je to prišlo na misel, resnici na ljubo) - da lahko Jezusa dojemaš tud kot arhetip jastva (ali višjega jaza, sebstva po Jungu ali kakorkol že tej ravni človeškega bitja rečeš). Ko se povežeš v mislih ali še bolj učinkovito v vizualizaciji s tem arhetipom si se povezal s svojim višjim jazom, postaneš kot bitje celovit, s tem pa močnejši, samozavestnejši, pa tudi kakšen dober uvid v kak svoj problem ujameš. Verjamem, da "Jezus" tako zares deluje - ampak nič manj kot Alah, Buda, Bela bizonka ... etc.etc. Nekateri tako razlagajo tudi duhovne vodnike. Če stvari vidiš tako, potem ni več problema s tem, čigav bog je bolj pravi. Vsak ima svojega in ta je pravi in je čisto vseeno, kako mu je ime, na neki višji ravni smo pa itak vsi povezani in eno. Edini, ki imajo s tem zares problem, so cerkvene institucije in njihovi predstavniki. Izgubijo namreč moč nad ljudmi.

pa kam bova midva speljala tale topic? Sicer, pa, vprašanje, če niso tud naši pradedje in prababice v sanjah (takih in drugačnih) mal govoril tud z rastlinami, pa so jim kaj koristnega povedale, hehe. Rman pomaga pri velik težavah - deluje protivnetno (dihala, prebavila, tud koža), blaži krče (prebavila, maternica), je dober za jetra, ledvice in mehur, sploh je pa dober za ženske težave. Skratka - ni, da ni... . (a odpremo poseben topic?)

Sem imela nekaj zelo podobnega v mislih, pa sem šla vmes v hrib nabirat rman ... pridem nazaj in - ejga. je odgovor že tu, pa še boljši najbrž!

Tako zgoraj kot spodaj, pravjo alkimisti. Astral lahko kajpak obiščeš z raznoraznimi nameni (o slabih ne bi tukaj), da si bom mal olajšala pisanje, bom stvar poenostavila: ene razloge bi lahko spravili pod radovednost, ene pa pod klic (tole mi je mal težje razložit - gre za nek notranji, zelo močan klic k temu, nek notranji občutek, da je to del tvoje poti in jo moraš zelo resno vzeti, velikokrat je to povezano z razreševanjem kakih stvari v lajfu, ki se te globoko dotaknejo). Če si tam iz radovednosti in srečuješ razne entitete, te zanima, kdo so, kaj tam delajo, kako se jih ubraniti, kako to, da se lepijo nate ... etc. Če si tam zaradi klica, imajo entitete pomen. Čutiš, veš, da vsaj nekatere nosijo sporočila. So entitete, ki jih pritegne svetloba, ki se približajo iz - vsaj meni zgleda tako - iz firbca, kot žuželke na luč. Pridejo in grejo, znajo bit smešne, prijazne, mal nadležne, nevtralne ...z njimi ni kakih posebnih težav. So pa entitete, ki jih pritegnejo naši strahovi, naše lastne vsebine iz sence, rane, tudi vsebine, ki jih nosimo zaradi povezav s predniki. Te doživljamo z eno posebno težo, lahko so grozljive ali pa nas kako drugače pretresejo. Včasih se jih da odgnati (o tem je že bilo govora v tej temi), včasih težko ali pa sploh ne. Ampak če si tam zaradi klica, se vprašaš po globljih vzrokih, vprašaš se, kaj je sporočilo tega. Tako zgoraj kot spodaj. Čas je, da se odpraviš v spodnji svet. Vrata v spodnji svet (svet sence, nezavednega, tudi na nadosebni ravni - travme, izkušnje prednikov, ki so povezani z nami, vsebine osebnega in kolektivnega nezavednega) je potopitev v strah in bolečino. Če hočeš v spodnji svet, se moraš v to dobesedno potopiti (meni je bilo ful grozno in ful boleče, vsaj na začetku), ni dovolj, da se odmakneš od bolečine in jo predeluješ kot opazovalec, tako lahko sicer marsikaj predelaš, kar je uporabno v vsakdanjem lajfu, ni pa to vstopanje v spodnji svet. Vrata v spodnji svet so tudi psihična stanja, imenovana temna noč duše. Toliko, kolikor greš v spodnji svet, toliko se ti odpirajo zgornji svetovi, kolikor stvari sprejmeš in "predelaš" v spodnjem svetu, toliko bolj mirna je plovba v zgornjem svetu. Ampak tu je še nekaj: najbolj strašljive prikazni na astralu se ne prikažejo takoj, ponavadi pridejo mal kasneje, ko se že potapljaš tudi v spodnji svet. Če ne gre le za radovednost, ampak za klic (ali poklic), potem boš neizogibno imel opravka z obema svetovoma. Ki se na neki točki zlijeta v eno. Ta potovanja so kot plezanja na goro. Imaš na voljo vodnika, ampak plezati moraš sam, so pa tudi vzponi, ki jih soliraš. Zdi se mi, da vodnik nekako ve, kdaj ti mora pustiti izkušnjo solo plezarije. Enkrat me je vodnica dobesedno rešila (kot bi me helikopter zadnji hip potegnil iz stene). Ampak me je vseeno krepko pretreslo in dalo mislit. Se mi zdi, da je s temi potovanji podobno kot v hribih - lahkomiselnost, pomanjkanje notranjega občutka in spoštovanja... imajo posledice. Brez pustolovske žilice in mal tveganja pa tud ni nič (navsezadnje pa je vsaka pisarija o tem - vključno s temle mojim, seveda - samo miselni koncept - nekakšen ne preveč dober zemljevid , ne pa kakšna huda resnica )

To, kar sem hotela povedati, sem že. Če hočeš izvedeti, pač preberi, a ne. Nekaj dognanj imava skupnih (in tega nisva pogruntali niti ti niti jaz, po podobni poti je šlo že na milijone ljudi in veliko zdravilcev in terapevtov pozna vodenje skozi te faze) v nečem se pa razlikujeva, in to sem napisala, bolj jasno ne znam, žal. Če ne boš iz mojega pisanja nič izvedela, pa nič, bo pa kdo drug. Tebi sem postavila par vprašanj, pa si ji jih iz tega ali onega razloga spregledala, no pa nič hudega. Prepiranje z ljudmi, ki obsojajo, je pa brezplodno početje, samo še krepiš njihovo obsojanje, če nisi opazila. Obsojanje je namreč obrambni mehanizem. Tu delujejo čisto drugi pristopi.

A si se kdaj vprašala, kaj se skriva pod strahovi Bolečino sem poudarila, ker je ključna in jo v tej temi razen Dancerke ni nihče konkretno opisal, pogovor je tekel bolj na načelni ravni. Ampak z načeli ne prideš do kakega dobrega uvida. Vse groze tega sveta pravzaprav izvirajo iz nepredelane bolečine (ki je še za plast globlja od strahov). Iti skozi vse dimenzije te (ali kakšne druge) travmatične izkušnje je najprej čustven proces. Je obdobje te izkušnje, ko si razočaran, besen in bi partnerja/ko utopil v žlici vode, hkrati pa ga imaš rad. To je obdobje, ko doživljaš mešanico razočaranja, besa, bolečine, strahu in ljubezni. Takrat obsojaš varanje. Ja, tudi obsojanje je del procesa in je razumljivo. Ključen preobrat je takrat, ko se preusmeriš od partnerja k svojim čustvom. K temu preobratu v večini primerov prej pripomore nekdo, ki te skozi ta proces vodi s sočutjem, kot nekdo, ki ti vzvišeno pove, da je to, kar doživljaš, nesmisel - slednje največkrat le še okrepi obrambne mehanizme. Res je, da ljudje različna čustva različno dolgo in intenzivno doživljamo, priznati in sprejeti VSA svoja čustva je pa ključno, brez tega nikoli ne prideš res ven. Nenavezanost na bolečino (ali katerokoli čustvo in stopnjo v tem procesu) lahko pride šele potem, ko si jo najprej doživel in sprejel in to obdobje lahko traja različno dolgo. Šele potem se lahko res iskreno poglobiš v to, kar ti omenjaš (globlji uvidi ...). Je navidezna osvoboditev, ko si se odmaknil od bolečine in je osvoboditev, ki pride potem, ko se brez distance potopiš v bolečino in se pogovoriš z njo - jo vprašaš, kaj ti ima povedati. Velika učiteljica je. Njeno darilo je sočutje. Kar se mene tiče - navsezadnje sem varanje dojela kot darilo, ki mi je omogočilo, da sem lahko predelala bolečino, ki sem jo nosila v sebi že od veliko prej. Ampak pot do tega je vodila tudi preko besa in obsojanja.

Hvala za ta post, vesela sem ga in mi velik pomeni. Mislim/čutim, da si opisal si prav tisto globoko bistvo intimnega dela šamanizma. Jaz nisem upala tega napisat, s tem živim na tiho in skrito že od otroštva, sem mislila, da za to vejo samo bori in par črnih krokarjev, ki gnezdi v pečini nad mojo hišo . Ta strah pred tem, da bi s tem lahko živela bolj odprto v svetu tukaj in zdaj, strah, da sem čudna in nora, je nekaj, kar ima najbrž ene globlje vzroke in to me še čaka za predelat. In zato se navzven skrivam za dvomi in neko raziskovalno "objektivnostjo". In rečem, da raziskujem šamanizem, da mi ni treba povedat, da nekaj takega živim in doživljam in kako v resnici doživljam svet (razen v pesmih, zgodbah in slikah, pa še te me je strah objavljat). Torej, res (še) nisem šamanka , dokler ne bom opravila s strahom tudi ne bom videla načina delovanja, vem. Pomembno pa je še povezovanje šamana s socialno sredino, kjer živi. Kako ti to vidiš pri nas?

Heh, midve imava pa ogromno šuma, kaj? Pa od kod ti ideja, da sodim? Samo zato, ker pravim, da varanje prinaša veliko bolečine? To je daleč od obsojanja, nenazadnje v vseh postih poudarjam, da je pomembno pogledat in razumet celo sliko - ja, z bolečino vred! Sprašujem se, zakaj te to tako moti? Se čist strinjam glede partnerske povezave, tu sem stvar res brez potrebe omejila na družino. V prvem postu sem se odzvala na Dancerkin opis njihove družinske situacije, in ker imam tud sama izkušnjo z družino, sem ostala pri tem. Varanje (ali partnerski odnos, ki do varanja pripelje, da ne bo spet šuma), ki je že itak težka izkušnja, če si v čustveni zvezi, dobi v družinski situaciji še dodatno dimenzijo - ne rani samo partnerja ampak tudi otroke. Otrok spremeni tudi partnersko zvezo, in tudi doživljanje varanja se močno okrepi, stiska in stres sta večja na več ravneh, tudi v čustvenem smislu. Govorila sem o obojem hkrati: eksistenčni in čustveni krizi. Grožnja razpada zveze ob varanju je povezana z globokimi eksistenčnimi strahovi, ki niso nujno tudi zavestni, vplivajo pa na to, kako stvari doživljamo. Mislila sem na eksistenco v širšem smislu, na tisti temeljni občutek varnosti in sprejetosti, katerega ključni del je zaupanje.(nisem mislila samo tega "oh groza, kaj bo pa zdaj, ko bom živela z otroki s pol manjšimi dohodki" čeprav je tudi to zelo realna groza za veliko žensk, ki vpliva na njihove reakcije ob varanju. Kje ti živiš crna puma?). Ljudje smo kompleksna bitja, vse ravni bivanja in čustva se zelo prepletajo. Zanimivo je, da trdiš, da razumeš in ne-obsojaš varanje, pri tem pa napadaš tiste, ki smo videli to kot bolečo zadevo in nas obsojaš, da obsojamo. Niti jaz, niti Dancerka nisva obsodili varanja, samo opisali sva - med drugim- tudi tisti najbolj boleče in razdiralne posledice, ki žal spadajo zraven, zakaj bi jih pa cenzurirali? Se ti zdi, da bi morali o bolečini molčati? Zdaj se pa vprašaj, zakaj si tako reagirala na opise bolečih vidikov varanja in zakaj to doživljaš kot obsojanje varanja? Česa nočeš videti in sprejeti?

Ko sem govorila o varanju, sem med drugim hotela povedat to, s koliko bolečine v družini je to povezano, in govorjenje o tem ni isto kot moraliziranje in obsojanje. Bolečina je velika učiteljica, ampak jo je treba najprej priznat in sprejet. Kako bodo vpleteni to predelali, je seveda odvisno od njih - vsak ima svojo pot, ampak tisti, ki je tako izkušnjo dal skoz, jo predelal pri sebi in odkril globlje vzroke celotnega dogajanja, bo razumel bolečino tistega, ki je bil prevaran in tud stisko, zmedo, naivnost, nezmožnost, da bi se o problemu pogovoril ali odkrito rekel partnerju adijo - karkoli že - tistega, ki je varal. Razumeti in biti sočuten - crna puma, ko boš stvari res doživela in predelala, boš našla še ta biser, ki ti manjka in se mu reče sočutje.

Najprej - nisem šamanka. S šamanskimi ljudstvi sem prišla v stik po spletu okoliščin, me je pa šamanizem ful pritegnil, ker mi je nekako potrdil in omogočil vpogled v stvari, ki so se mi dogajale že iz otroštva in sem nekako intuitivno čutila, da imajo nek pomen, a nisem vedela, kaj bi z njimi, dolgo sem bila sploh prepričana, da sem zaradi tega nekak čudna. Potem sem to področje začela počas raziskovati (od tega bo kakšnih dvanajst, trinajst let - ampak včas se ustrašim in si rečem, pa kaj mi je tega treba - in se umaknem, ampak nekak me spet potegne) No, in tle nekje sem zdaj - sred raziskovanja in učenja. In po pravici povedano - ne vem, kaj bom s tem - razen tega, da mi pomaga razumeti razsežnosti našega bitja in našo vpetost v Stvarstvo. Šamanizem kot način zdravljenja je namreč precej specifična stvar, prepletena z načinom življenja šamanskih ljudstev in si težko predstavljam, da bi to kdo v podobni obliki prenesel v Slovenijo. Mogoče tiste osnovne stvari, ki so nam vsem skupne ... za kaj takega pa bi morala stvari res dojeti v velike globine ... ne vem, to je vse, kar lahko ta hip rečem.

Ne, zelo se motiš Crna puma. Moja babica ni bila nobena mučenica, svojo zgodbo je predelala, se ločila od dedka, mu odpustila in je bila s tem pomirjena (dokaz: na stara leta sta bila prijatelja). Se je pa zavedala nečesa zelo pomembnega: otrokom in vnukom ne moreš ničesar prikriti!! Dancerka je lepo povedala, kako se je to čutilo v familiji in kako je zgodba počasi pricurljala z veliko bolečine. Temu se nobena družinska skrivnost/rana - ker to je rana, pa kakorkoli bi nekateri to radi zrelativizirali!!! - ne more izogniti in je bolje, če nekdo to umirjeno pove. Sploh ne trdim, da so bili ena na ena, najbrž se je dogajalo svašta, tako kot danes. Govorim o grožnji eksistenčne in čustvene stiske ženske ali moškega, ki je zelo realna, ne glede na plemensko ureditev (stvari zelo dobro poznam - nič si ne izmišljujem) - ta primer sem opisala, ker je bolj nazoren, je pa ta stiska realna tudi tukaj in zdaj. Če ženska igra vlogo mučenice je seveda vse še veliko slabše, se strinjam - ampak tudi če je ne, ostaja dejstvo, da gre za objektivno hude stvari. Tega ne moreš zrelativizirat - otroci te bodo hitro postavili na trdna tla, njim se ne moreš sprenevedat in njihova bolečina je zelo resnična. Dancerka je to lepo opisala. Daj, no, preberi moj post, če že komentiraš - da se ne bi tu preveč ponavljala (tisti del o celjenju psihe - tu se skriva biser - se zelo strinjam s tabo ; in razumevanju celotne situacije - je pa res da nisem šla v podrobnosti; če že hočeš - danes ga imam raje kot kdajkoli prej - mislim, da to pove vse,) Tole si si pa ti izmislila. Kaj če bi PREBRALA post preden sodiš in soliš pamet? Ja, te povezave so sveti krogi - če to povezuješ s pridiganjem in moraliziranjem, potem me pač nisi razumela. Svetost je v tem, da tu nastane novo življenje in tega NIKOLI VEČ ne moreš spremeniti, saj si sama rekla, da oče otrok ostane njihov oče za vedno, ne glede na vse (in jaz to spoštujem in tudi moja babica je to spoštovala) Če se ta povezava rani, gre ta rana gre v naslednje generacije, tako pač je - tu se ni kaj sprenevedati, to so realne posledice našega početja/varanja, ko imamo enkrat družino. Sprejeti to dejstvo brez sprenevedanja še ne pomeni, da se greš mučenico - ravno nasprotno - to je začetek celjenja in sprejemanja (če se seveda ne zatakneš v vlogi mučenice)