sin

prijazna zgleda

Kdor išče, ta najde!

kako? tako da na tem svetu ne obstajajo samo slovenci! in da če krščanstva ne bi bilo, bi bili morda danes vsi muslimani. morda. pa tudi ne pravim da je to dobro ali slabo, temveč menim, da je krščanstvo bolj povezano in primerno našemu načinu bivanja tukaj v tem delu sveta, kot muslimanstvo, čeprav se meje in religija prepleta, kar ima prednosti inu pa slabosti. zakaj so propadli indijanci, pa so kao super živeli? Dokler smrt in propad nečesa razumemo kot slabo, potem gledamo na stvari tako kot gledamo, omejeno. če v naključja ne verjameš, potem veš, da religije niso naključne. Religije imajo svoj smisel v razvoju človeštva. Bolje so živeli morda kakor kje. Odvisno je tudi kako definiraš besedo bolje. Nekdo ima vse obilje materialnega, pa ni srečen. Zanj to ne pomeni bolje in lahko zavida življenje nekoga, ki je reven, a zato bolj osmišljen. To da je nekdo bolje živel, tudi ne pomeni, da nekatere stvari niso bile potrebne in ki so vzpodbudile določen razvoj in spremembe pri človeku. Če ne veš kaj je lakota, o njej ne razmišljaš. Ko si enkrat lačen, te začne zanimati. Če ti nekdo pove, da je po smrti nič in da živiš samo enkrat, lahko to verjameš in s tem živiš. Ko ti nekdo drug reče, da temu ni tako, se lahko začneš spraševati ali je res ali ne? Religija je skozi nauke prav tako vzpodbudila določena vprašanja. Tako kot so jih verstva pred tem in po tem. In če je človekov namen zavedati se, pomeni, da ima tudi religija neko svojo vlogo v tem procesu. A to je zgolj samo en delček. Religija prinaša tudi določen red in določeno ureditev. Določene okvirje ki so bili so potrebni za določen razvoj človeka. Več o tem sem pisal v temi Ali ste verni. mislim da ne razumeš pomena smrti jezusa, sicer po mojem ne bi razmišljala kot razmišljaš oz. ne bi živela s takim razumevanjem. ampak to je zgolj moje mnenje. gre za simbolizem, ki se udejanja skozi podobo. odvisno je kako pač gledaš na zadevo, kako jo doživljaš in kaj si pustiš doživljati. lahko doživljaš zgolj kot nek kipec, neko osebo, ki je groteskno pribita na križ in ti to vzbuja nelagodje. Lahko pa gledaš in razumeš tudi drugače. tudi meni je bolj kot ne mimo, da se ga obeša naokoli pribitega na križu, kot da je to eno in edino sporočilo, ki ga je prinašal, čeprav za mnoge pomeni bistveno. rajši gledam srečne ljudi, ki prinašajo vedrino. jezus skozi dejanje simboliriza brezpogojno ljubezen, na čemer naj bi v osnovi menda temeljila tudi krščanska vera. ampak ne me za besedo držat, ker sem laik. seveda pa je realnost in razlaga tega, pogosto vse prej kot to. a to ni tako pomembno kot je pomembno to, da se zaradi vere, religije po mojem mnenju, več ljudi trudi živeti bolje, kot bi se sicer. seveda pa je definicija bolje, dokaj relativna zadeva, ki pa zahteva tudi dobro razumevaje zgodovine krščanstva in drugih religij, ter verstev sveta ter predvsem splošnega pomena religije pri ljudeh. Te banalni, laični in površinski približki, ki jih tule trosimo, pa so še zelo daleč od tega razumevanja. Zato je veliko posploševanj in sodbe preprosto mimo, ker po mojem mnenju se dejanski poznavalci ne ukvarjajo s tem ali je narobe ali prav, temveč realnostjo, kjer se govori o segmentih, ne pa toliko celoti. Saj je to podobno, kot bi govorili, češ zakaj vozimo avtomobile, imamo stroje, imamo orožje, šole, izobraževalne inštitucije, sistem, itn. Človek se je in se bo še zelo dolgo časa spraševal zakaj je, kaj je prav in narobe ter kam po smrti. Do tedaj bo obstajale okoliščine kot so religija ali vsaj podobne njej, saj bo vedno skupek ljudi, ki bo v mnenju združen in bo to mnenje uokviril, se v praksi ravnal po teh prepričanjih oz. jih udejanjal skozi življenje; kar morda lahko imenujemo zametek religije ali religiozne, verske skupine. Dejansko vsi živimo po določenih prepričanjih, le da si je nekdo izbral ene okvirje, drugi druge. En bere 10 božjih zapovedi in sveto pismo, drugi D. Lamo, tretji Sai Babo, četrti quotes of the weeek, peti Krišno, šestnajsti psihiatra, devetintrideseti gleda zvezde, stoti kam letijo ptice in hodijo mravlje, petstoti pa vsakega malo in je povsem zmeden v tem kdo je, kam gre, zakaj in kaj je smisel, in kako naj bo srečen in zadovoljen. 1979274 pa hodi v službo in ga zanima kako bi zgradil bazen v katerem bo vsak večer z drugo punco in je zanj smisel uživati življenje kot se le da, ne glede na posledice.

Točno tako! To je še en od razlogov, ki sem jih omenjal, veš kje in veš za kaj. Če pa k temu dodam še 100 drugih, pa še toliko bolj.

Da. Problem je, ko si ljudje umislijo, da mora biti meditacija brezumje, sicer to ni meditacija in podobni nonsensi. Potem vsi napeti ždijo in je slabše kot bi se sploh karkoli šli. Ker v zakrčenosti blokirajo energijo. Čeprav se to hkrati tudi dogaja pri meditaciji in je hkrati lahko tudi vredu. Za to, da je človek v stanju brez umja, je včasih potrebno nekomu celo življenje, nekomu pa pač tudi dosti manj. Spet je odvisno kako smo v tem stanju. Koliko zavesti je prisotno (po moje). Lahko je človek v nekem brezumju, pa hkrati njega zraven ni. Ker ni zavestno, budno prisoten v tem. Vse bolj pomembno pa je, kaj vse se v tem procesu dogaja, podobno kot pišeta Marsa in Mihaela. Dogaja se lahko tudi čiščenje, poglablja se lahko stik s samim seboj, manj zaznavnimi vzorci, težavami, travme se čistijo, napetosti se zmanjšujejo ali celo vzpodbudijo in zbudijo, ker pridejo na plano, ker prej niso mogle, ker smo imel premalo energije, ipd, človek lahko postaja in ponavadi postaja bolj satvičen. Pomeni prežet z neko finostjo, subtilnješimi, bolj tankočutnimi, preprosto satvičnimi, umirjenimi energijami. Lahko postane bolj sproščen bolj umirjen, bolj scentriran, prizemljen, ali tudi odbit, če pretirava, posledično se drugače odziva na stvari v življenju, ki mu prihajajo na proti, prav tako se mu lahko drugače manifestira življenje, odnosi, služba, oddaja drugačno energijo in privablja v svoje življenje drugačne ljudi in drugačne situacije. Nič od tega pa ni definitivno ali pravilo, temveč zgolj neke pogostosti, za katere sem menil, da jih je smiselno omeniti. Malo težje je o tem govoriti z (za moje pojme) premalo izkušnjami, kot jih imam. A vseeno to lahko vidim, spoznavam in občutim pri tistih ki meditirajo dlje časa kot jaz. Fajn, poučno

no, jst s s tem nikakor ne strinjam. potem bi bil nateg učiti človeka osnove poštevanke, in bi kar takoj učili nazahtevnejših statističnih enačb in izračunov, kar pa vemo, da je nemogoče. Vse ob svojem času. sej o tem govorim. so nivoji tišine. čisto tišino kjer ni nič... pa še vedno je

Izobraževalno povedano

Da, da. na zanimivo razmišljanje si me navedla: Resnica je ena čudna "reč" ha ha ha Delo z ljudmi je odgovorno delo. Včasih si priklenemo odgovornosti zaradi naših resnic, namišljenih in ne namišljenih potreb, prepričanj, ki smo jih razumeli in vzeli kot resnico. Recimo: moram biti odgovoren, moram biti pošten, moram biti sočuten, moram biti zbran, moram biti jasen, konkreten, ljubeč, moder, itn.... Se vprašam: Ali je to še vedno resnica, če nas ta resnica omejuje in priklenja? No, vejetno je, je tudi potrebna, ker je pot učenja do absolutne resnice. Ni naključje. Torej JE naša trenutna kao "resnica", a ni absolutna resnica. Je zgolj poslušanje našega nivoja zavedanja ali morda vesti, ki je pogojena z nivojem zavedanja. Torej to ponovno potrjuje to, da stopnja zavedanja in spoznanja, definira globino resnice. Več kot je zavedanja, globja ali bolj resnična bo resnica, če se tako izrazim. Tako kot če gledaš skozi luknjico na drugo stran lesene ograje - bolj kot se oddaljuješ, manj vidiš skozenj, manjša je širina vidnega polja, in bolj kot se približuješ, bolj je vidno polje široko. Okove za to, da bomo razumeli in spoznali, smo si menda nadeli sami. Tako tudi "resnice". Resnica da moram biti odgovoren na tak in tak način, je zgolj začasna resnica, dokler ne spoznamo, da nam morda to ni potrebno v meri (bolj manj vmes) ali na način (mehko trdo srednje in z vsemi odtenki) kot smo mislili. Da smo morda bolj odgovorni če se manj ali več trudimo, ali samo pustimo, da smo, to kar smo in spuščamo tok energije skozi sebe, tak kot mora priti, do drugega v kolikor smo v odnosu. Bodisi trd, bodisi mehek, bodisi srednje trdo mehek ali izmenjujoč, bodisi sploh ne dosti in smo mi sami prejemniki toka, ki ga spušča on do nas oz. izmenjujemo. Tisti ki pač teče, ker je tak kot teče pravi in točno tak, ki ga tisti, ki je pred nami ali kateremu je namenjem potrebuje. Moški in ženska se poročita. Ona meni da je resnica ta, da mora biti zvesta možu in mora zanj skrbeti tako ali drugače. On meni, da je resnica v vlogi moža precej drugačna. Življenje ju pripelje do spoznanja drugačnih "resnic" o sebi, odnosih, partnerstvu, itn. Podobno je v mnogih drugih odnosih. Trenutno zavedanje posameznika, spoznanja in budnost definira njegovo resnico. Zato so resnice pogosto različne. Osebna omejitev (naše male in velike resnice), ki so potrebne zato da se učimo, ker so vzklajene z našimi vzorci. Vsi se lepo okrancljamo z vse sorte različnimi "pol resnicami" ki jih imenujemo resnice. Ha ahahah in potem drug drugega prepričujemo, kako je naša resnica resnična ali se celo kregamo katera je bolj. No, verjetno vse resnice imajo za dejanja tudi bolj ali manj direktno vidne posledice. Tako s učimo o naših »resničnih« resnicah ha haha Včasih že ne ločimo več od tega kaj je res naša resnica, ker smo odmaknjeni od pravega sebe ali bolj prave resnice. ha ha Tako se vračamo iskati sebe, svoj resnični jaz ali višji jaz, da spoznavamo svoj namišljene resnice in jih opuščamo, ter živimo bolj resnične resnice, dokler nismo vse bolj v stiku s pravim jaz in nič več ni resnično, hkrati pa je vse še bolj resnično ha haha. Da da, ko govorimo resnico, hkrati govorimo tudi laži, četudi mislimo, da govorimo resnico in se trudimo govoriti jo. Da delujemo v skladu s seboj in svojo trenutno resnico. - in to pomeni, da je tvoja resnica pomembna zate, kot si napisala. Ker ta tvoja resnica je izvor tvoje svetosti, modre energije, nekaj za čemer stojiš, če se tako izrazim. Nekdo ki se bori za njegovo resnico, pa je njemu pomembna njegova resnica. Je njegova tirnica. Zato je meriti način kako kdo zagovarja svojo resnico lahko težaven. Ker jo vedno merimo s svojo resnico. A resnico se da kljub temu začutiti, ljudje se nanjo drugače odzivajo, kot na recimo moje trenutno blebetanje ha hah Pa tudi dejansko ima vidne posledice. Vidne ko nekoga ubijejo zaradi popačenih predstav resnice in vezanosti na "resnice", ki so zgolj prepričanja za katerimi se skriva strah in upiranje spremembi. V »resnici« ha ha, mislim da zaučutimo tisto, kar nam osvetljuje aurično polje, in to vzamemo kot resnico, ker je to za nas takrat potrebna resnica. Morda. Da. Se strinjam s teboj, praviš, da silo rodi silo, a mislim, da je to kdaj edini način, ki so ga ljudje v določenem okolju in z vzorci ki jih imajo sposobni sproducirati. Še posebej, kadar je sila način obrambe. Recimo, če otroka posiljujejo, žensko pretepajo, človeka mučijo, je zanj morda edini način, da za svoj obstoj in preživetje uporabi silo do osebe, ki posega po njegovem življenju. Mislim da osebno nisem kompetenten realno soditi o tem, ali je odločitev človeka v določenih okoliščinah prava ali ne, četudi se je poslužil nekih skrajnih prijemov. Vsekakor pa lahko imam mnenje. Dejansko je realnost nekoga v nekem trenutku njegova realnost. Drugi se v isti situaciji znajde tako, da so posledice manjše, kot prvi, kljub temu, da sta bila v enakih pogojih. Oba pa sta delovala v njunih realnostih in sposobnostih. Dejansko po stopnji njunega zavedanja vzkaljeno z njuno potrebo.

da. spoštovanje je prav tako definirano s stopnjo zavedanja. kdor ne razume vrednosti nečesa, tega ne more ceniti in spoštovati na način kot je morda zanj smiselno. npr: bušman (se opravičujem, če morda kakšne bušman tole bere ), bi avto na sončne celice verjetno uporabil za dodaten prostor, in ne kot prevozno sredstvo. Morda bi vanj posadil začimbe, ki bi prav dobro uspevale. Vzkaljeno z njegovim zavedanjem in njegovo resnico. Povest Siddharta to lepo prikaže: imel je vse, a se tega ni zavedal, ni cenil, ker ni mogel, saj ni s/poznal da obstaja nasprotno, pomanjkanje. Dokler ni šel med reveže in videl, da imeti hrano ni nekaj kar je samoumevno. Prav tako je bilo z življenjem, ko je spoznal da obstaja smrt in minljivost. S spoznanjem raste spoštovanje. Lahko pa se morda tudi zmanjša, ko spoznamo, da smo nečemu dajali prevelik pomen zaradi različnih vzrokov.

Torej komentar: S tem se strinjam zgolj deloma. Odvisno je od odnosa, okoliščine. Ti si bog! Jaz sem bog! Če ti ne veš tvoje resnice, kdo jo bo? Res je, lahko je reči, težje to živeti, a vseeno po moje temu je tako. Zato je potrebno, da stojimo za svojo resnico. Ti probam podati nekako skozi primere: Lahko je človek sočuten, pa ga drugi pohodi z njegovo ne sočutnostjo. Torej različne razmere zahtevajo različne odzive. Zaradi tega, ker živeti pomeni tudi soočati se s konflikti, ki so za življenje neizbežni. Pomeni, da se lahko trudimo biti sočutni, prijazni, povemo na lep način, pa to vedno ne bo dovolj. Lahko je človek prijazen in vseeno zareže v nekoga s svojo prijaznostjo in svojo iskrenostjo, za katero misli, da bo nekomu koristila ali pa zgolj zato, ker govori lastno resnico. Lahko napišemo kako lep dan je, pa bo nekdo, ki bo to prebral in bo v tem istem lepem dnevu izkusil bolečino, to zanj priklic spomina in s tem bolečine. Naši nameni pa so bili najboljši, a to vedno ni dovolj. Obstaja več in kar je potrebno. Sočutnost sama po sebi ni vedno dovolj, če ni vezana na več. Kar govoriš je morda to, da moramo biti budni! To pa pomeni, da je naša aktivnost prilagojena razmeram in potrebam, recimo v nekem odnosu. A to ne pomeni, da sočutnost zahteva zgolj prijaznost. Sučutnost je lahko tudi to, da nekoga dodobra naderemo ali pa ga brcnemo v rit, če je to zanj v tistem trenutku dobro. Razumeti vse enako in čb, je po moje nerealno. Če povzamem tvoj komentar: češ da sem zgrešil bistvo.. a hkrati češ, kdo smo mi da bi sodili o resnici!? - mar nisi sama s tem napisala nasprotnost trditev? Podobno kot bi jaz napisal, kdo smo mi, da bomo sodili o tem ali je nekdo razumel bistvo? Če po tvoje ni smiselno soditi o resnici, mar je torej smiselno soditi o razumevanju tega ali je nekdo razumel bistvo? Če ti ne veš kaj je moja resnica, težko sodiš o tem ali sem razumel bistvo, temveč lahko sodiš zgolj o tem, kako ti razumeš to, o čemer imaš ti predstavo kaj sem jaz razumel. Tvoja predstava pa se vedno nanaša na tvoje razumevanje in tvojo resnico. Jaz zase vem oz. vsaj deloma vem, kaj je moja resnica. Vsak izmed nas deloma ve, kaj je njegova resnica! Tvoja resnica trenutno morda je, da moraš biti pazljiva v odnosu. Moja prav tako, ker do neke mere pazljivi smo vsi. A tako tvoja, kot moja resnica je tudi ta, da če te bo kdo do tebe žaljiv, mu boš morda dala eno okoli ušes, če lepa beseda ne bo zalegla, ali pa se boš umaknila. Torej storila tisto, kar boš menila da je potrebno. Takrat ko se sočutje v obliki kot ga razumemo pogovorno umakne zdravi pameti, če ne celo boju za preživetje. Torej da prednost drugim energijam, ki so bolj potrebe v določenem trenutku. Tako sodim in sodimo druge po lastni resnici in prepričanjih. Je način komunikacije, sporazumevanja in povezovanja med nami. To pa je nujno potrebno zaradi soodvisnosti in potrebe povezovanja. Soditi o resnici, mislih, drugih je preprosto del življenja. Vsekakor pa se strinjam, da je potrebno, da smo v tem dovolj občutljivi drug z drugim, kadar je to mogoče! Slednje pa je odvisno od naše lastne zavesti in zavesti drugih. Torej občutljiv sem toliko, kot je moja zavedanje visoko in so potrebe temu naklonjene. Torej človek ki ima zavesti precej, bo znal situacijo rešiti brez težavnih posledic. Človek ki je nima, jo bo morda s posledicami. A nekatere stvari in spremembe se morajo zgoditi. Tako ali drugače. Na lep ali grd način. Z občutljivostjo ali manj nje. - To pa je bil moj prvega point citata. Nekatere ljudi odbije, nekatera pa postavi na realna tla, pred katerimi so si prej zatiskali oči in so zato kasneje morda hvaležni, ker so to takrat potrebovali bolj kot sočutje; ali pa to doživijo kot travmo, kar morda pomeni, da smo bili premalo sočutni. Odvisno je kdaj kdo kaj potrebuje. Vsi se učimo, kdaj in kako delovati s katero energijo. Zato je vkalupljanje o tem kdaj in kaj je manj primerno, čeprav tudi zaželjeno, ker govori o delu učenja. Torej če napišem da se mora delavec ali delodajalec v službi postaviti za svoje pravice je lahko res, lahko pa tudi ni. Odvisno od okoliščine. Da. Fajn, se trudiš dobiti občutek. Hvale vredno ob vsemogočih ne subtilnih energijah v prostoru, ko so ljudje pripravljeni marsikaj storiti za lastne resnice in prepričanja. Praktično vsi nismo v enakem stanju, ne nivoju zavedanja do določenih okoliščin, itn. Tako se tudi različno subtilno odzivamo do določenih okoliščin in odnosov. Tisti ki v klavnici vsak dan zakolje 100 živali (recimo), bo z nekaterimi energijami vsekakor imel težave. Kot pišejo, mnogi otopijo ali postanejo pijanci; zato da imajo delo, da bodo nasitili svoje otroke. In zato, ker nesubtilni in ne dovolj zavestni ljudje nevzdržno kupujejo mrtve živali za lastno prehrano in druge produkte iz njih. Torej kdo pa se ne trudi dobiti občutek. Kdaj se bolj, kdaj se ne. Nekdo bolj, ker lahko, nekdo manj, ker ne more drugače. Odvisno koliko imamo energije, potrepežljivosti, ognja, vode, kakšne energije nas motivirajo, kje smo, kaj počnemo, kakšne so na splošno energije in okoliščine, ter naravnanost naše zavesti, osebnosti, v kakšno spoznanje smo motivirani. Zaljubljena sta morda motivirana v občutljivost spoznavanja drug drugega. Delodajalec v spoznavanje novo zaposlenega. Politik v drugega politika itn. Vojak na fronti pa bržkone na glas intuicije, ali naj stopi korak levo ali desno, da ga ne bo zadela granata. Morda poudarjaš notranje aktivno obliko in zunanje pasivno, jaz pa obratno. Različen princip ali pristop, z istim ciljem..? Sicer pa vem o čem govoriš. Podobno je z zavestjo. Človek mora najprej narediti pri razred šole, da spozna osnovo, črke, številke, da lahko gre naprej postopoma. Tako je tudi z resnico in evolucijo človeka. Človek ne more prejeti vse svobode naenkrat, ker je ni sposoben sprejeti. Se mu zmeša. Korak mora biti prilagojen njemu samemu. Zato imamo omejitve in jih z razvojem odstranjamo, plast za plastjo, kot tančico maye.

vsekakor. vsekakor pa je tudi obratno. vse sorte vzrokov je kot pravijo. tudi to ima razloge da je temu tako.

Moj komentar se nanaša na tvoj komentar prej. Imaš pravico razumeti moje napisano kot želiš, a lahko ti povem, da ni mišljen kogarkoli žaliti ali biti aroganten oz. sem mnenja, da ga pač ti tako razumeš. Morda bi bilo smiselno, da me preden sodiš, vprašaš o tem, kaj sem imel v mislih, in ali morda ti komentar razumeš drugače, kot je bila moja namera. Prav tako kot je zate moj komentar žaljiv, je lahko tudi tvoj komentar in tvoja sodba žaljiva. Razumeš? A tvoj komentar meni ni žaljiv, je pač tvoje razumevanje tega kar sem napisal. Strinjam se, ljudje končajo življenje na različne načine in iz različnih vzrokov. In kaj torej sedaj? Ali torej resnica o tem, da ko stopimo na cesto nismo ogroženi, da ko pojemo neko hrano, ki je nismo pridelali sami, možnost da se zastrupimo ni realnost? Ravno pred kratkim je bila v medijih novica, kako so se ljudje okužili s konzervirano tuno. Torej govorim zgolj o dejstvih! Če so zate dejstva nekaj arogantnega, žaljiva in brez vrednosti argumentiranja, imaš pač drugačno mišljenje od mojega, četudi v kontekstu vsebine teme. In v pojasnilo, moj komentar se je nanašal na to, da se smrt lahko razume manj tragično, ker možnost da človek umre, niti ni tako mala, glede na okoliščine in počasne smrti v drugačni obliki kot je nenadna. Še večja pa je možnost v času vojn, itn. Ena smrt ni manj pomembna od druge, da bi zato bil celo aroganten, ker jih omenjam. Dvomim, da si prebirala moje pisanje skozi nekaj zadnjih strani, glede na hitrost tvoje sodbe enega citata in ne sklopa citatov oz. objav. - S komentarjem mayiti se strinjam

Napisano imam v odgovor celo A4 stran, ki ga lahko podam takoj. Do tebe sedaj probam biti subtilen in te vprašam, ali si želiš moj ne podani komentar prebrati in pogovor nadaljevati, ali pa si želiš da ostane oz. se konča pogovor o najini debati s tvojim komentarjem?

V idealih. Včasih prijaznost, lepa beseda, iskrenost in še kaj, ne pomagajo več in morajo ljudje stopiti na ulice. Se morajo za njihovo resnico boriti! No honesty is mean, it is just honesty. We makes it either mean or not mean, because we can not accept her siple form, her message as it is. ~ sin Obstaja veliko različnih resnic in globin resnice. Pravijo, da je na koncu začetka vse eno. Verjetno to pomeni, da obstaja še več globin resnice, kot smo si sploh sposobni predstavljati. "There's only so far you can go before you say enough is enough." ~ Jennifer Granholm

IMATE DOVOLJ TOČK ZVESTOBE?

Strinjam, smiselno ga je konkretizirati.

rtv slo, je meni vedno boljša. take oddaje so super. je pa tako, da na vsakem vrtičku ali njivi raste plevel. če ga neguješ, imaš pač plevel namesto več koristnih rastlin

Navadu na kaj? Poslanci so ljudje, ne drevesa.

''The time will come, when man will look upon the murder of animals as they now look on a murder of man.'' ~ Leonardo Da Vinci And that time is comming!

Da. Vera ali religija vsekakor ni isto. Lahko pa posameznik to razume kot eno in isto, če tako želi in je tosmerno nerazgledan. Prav tako vera ali želja ni isto, kot se v temi nekaj nakazuje. Prav tako vse želje ne prihajajo iz istih nivojev.

Kdo je in kateri so to new age? A so to posebni ljudje s posebnimi lastnostmi? Recimo pred časom so ljudje vsem, ki so pisali v take teme na forumih ali sploh bili prisotni na takih forumih, imenovali new agerji. Pa me zdej zanima, kdo so zdej ti new agerji po tvoje in kaj to sploh pomeni?

"Zihr" ja. Če bi imel svoj gozd in znanje morda. bajdvej, sem pomotoma kliknu na tvoj profil, k sm te hotu citirat.

Rad uživam konopljino olje v meni razumenih in zdravih količinah. Še rajši laneno. Konoplja ima po mojih opažanjih precej trdo energijo, robustno, grobo in divjo in mislim da jo je smiselno uživati (semena, olje, liste) v zmernih količinah. Govorim o industrijski konoplji. Zdej ali je vsa konoplja takšna, teško rečem, ker vse pač ne poznam.

Kar se mene tiče, kakor kdaj. Zaenkrat. Glede na moje razumevanje. Skozi meditacijo ne umirjamo zgolj uma, temveč počnemo tudi druge stvari. Obstajajo globine tišine. Ni vsaka tišina ista. Zato je po moje to, da je človek v stanju umskega mira pač neka preprosta laična šablona, ki jo uporabljamo za lažje razumevanje. Prav tako tišina uma še ne pomeni razsvetljenje, vsaj po mojem razumevanju, če sem ga sploh kompetenten soditi kot nerazsvetljen. Oziroma ga sodim zgolj iz nivoja naučenosti uma, ne pa dejanskega spoznanja. Soditi meditacijo in ljudi kar tako povprek, pač kaže nivo razumevanja. Med osebo ki meditira pol leta ali osebo ki meditira 10 let, je pač ogromna razlika. Tisti ki je samopomemben, si tega pač ne prizna. Tisti ki meditira 10 let, pa ve, da je šele na začetku. Pomeni tudi to, da nekatere okoliščine razume ločeno, skozi dvojnost. čb, mi-vi, dobri-slabi, prav-narobe, ipd. Podobno kot je ocenjevanje objav, ki dvojnost vzpodbuja, namesto da bi vzpodbujli enakost in enakopravnost ne glede na sposobnosti posameznika. Ljudi je lažje obvladovati in manipulirati iz ozadja, če ji daš ocenjevanje in jih ocenjuješ.