pika1000

Ajda, spravi jo v konzerve in plastenke - za hude čase Tudi jaz sem bolj 'poletna' planinka. Ampak biti v hribih kdaj po snegu (takem, da ni teba imeti derez! ) je pa tudi noro lepo, sploh če se megla kuha v dolini!

Jaz načeloma zaupam ljudem takšne 'skrivnosti', zaradi katerih me ne bi ravno pobralo, če bi jih izklepetali naprej. In na koncu ponavadi ugotovim, da me pravzaprav nič od tega, kar počnem, mislim, ... verjetno ne bi 'pokopalo', če bi bilo obelodanjeno.

Ja, mišica pr mišici, pa pika pr piki Vsi kužki za mano gledajo

Dobra tema za čas, ko se nas bo počasi začela lotevati spolmladanska utrujenost. Zdi se mi, da se najbolj napolnim z energijo, kadar grem v gore - mora biti noro lep sončen dan in najbolj fino je, če grem sama. Odklop na kvadrat! Potem se pa sper vrnem željna stikov z ljudmi. Pa dobri izleti z nezamorjenimi prijatelji so tudi energetska bomba. Obožujem tudi kakšne odštekane prismodarije. Takrat tudi začnem pokat od energije, pa še zalogo si naredim za naprej!

Hm, prev presenečena sem bila, ko sem prebrala, da si nekateri predstavljate kako umirate. Jaz si tega še nikoli nisem predstavljala v mislih - verjetno zato, ker si rada predstavljam samo stvari, ki so mi všeč. Smrt nekako ne spada zraven. Sem pa enkrat umrla v sanjah - no vsdaj sklepam, da bi morala umreti - na ladji so me gusarji ustrelili v vrat - potem sem se pa zbudila Smrt kot 'zbujenje' v novem svetu torej

Mislim, da bi mi šlo na jetra, če bi vedela, da imam samo še 5 dni na voljo. Zagotovo ne bi mogla sproščeno uživati ... potem bi pa vse skupaj bedno izpadlo. Vsekakor bi si privoščila ene odštekane kratke počitnice z mojim dragim. Za vse ostalo bi mi pa verjetno zmanjkalo časa. Prijateljem bi verjetno napisala kak poslovilni sms, v službi pa mogoče sploh ne bi povedala, zakaj odhajam na 5-dnevi neplačan dopust. Pravzaprav ne bi nobenemu povedala, kaj me čaka, ker bi me potem delali živčno s svojo žalostjo (ali mogoče veseljem ). Vsekakor - izkoristila bi tiste dni še malo bolj kot običajne. Mi je pa dalo misliti - v bistvu res nikoli ne vemo, če nimamo morda samo še 5 dni. Bom že kar današnji dan maksimalno izkoristila!

Joj, saj ne, da sem strašno izkušena v krizah ... ampak ravno takrat, ko imam največje probleme v življenju, se največ naučim. Moja modrost raste 'na mojih problemih'.

vau! kakšna dobra tema Jaz ZELO rada spim. Zaspala sem kot smrklja v disku, kot odrasla na seminarju, včasih moram ustavit avto, da ne zaspim med vožnjo, spim za televizorjem, zaspim ob knjigi, ... lahko spim tudi 13 ur (izjemoma tudi samo 3). Zdi se mi, da bom precej življenja prespala!

Joj, spomini na otroštvo .... ČOKOLINO sem oboževala. Brez grudic? Mislim, da jih ni bilo, če je bilo zelo toplo mleko in če sem počasi strasala noter in pridno mešala. Je pa možno, da se je Čokolino medtem že spremenil

JEST NE ZNAM SMUČAT

Resno že! Ampak ne tragično!

Ne spoznam se na konkretno temo. Ampak, VSE JE V GLAVI, pravijo. Naš 'kreativni sistem' je izjemno zanimiv. Lahko ustvarimo marsikaj.

Edino, kar jih lahko reši iz tega, je, da mož (žena trenutno ni v tem stanju) poskuša najti, kaj je tisto, kar jim je kot družini skupnega oz. kaj je njima kot paru skupno in da spet začneta obujati to. Teženje ne bo pomagalo! Bolj, ko ji bo utrujal, bolj se bo ona užaljeno umikala k svoji drogi. Ko bo spet začela uživati z njim in otroki, bo sposobna realnega razmišljanja o svoji odvisnosti, ker jo sčasoma ne bo rabila več. To je edini nasvet, ki ga lahko dam. Vsaka odvisnost je beg od realnosti oz. od nezadovoljujočih odnosov v realnem življenju. Naj on pogrunta, kaj lahko naredi, da bo v njunem odnosu boljše. Če ga še ima kaj rada in ji je zakon oz. družina še kaj pomemben, je tako vsaj nekaj možnosti, da se bo začela spreminjati tudi sama. !

Kljub napakam! V končni fazi jih imajo vsi. Tudi tisti, ki najprej izgledajo kot da jih nimajo.

Khm, me prav zanima, kako je s tem pri moških Jaz sem samo rekla, da se tudi razumnim ljudem včasih utrga, kar ne pomeni, da se mi bo kdaj. Vohat švic enga tujega moškega - blek!!! :xx!: Po moje se zaradi kao 'nekaj novega' ne splača. Meni je bolj všeč lesti med rjuhe z moškim, kim ga imam rada in ga poznam.

Kako že pravijo: Nikoli ne reci nikoli Jaz tudi mislim, da ne bi. Ampak včasih se tudi razumnim ljudem utrga. Je pa manj možnosti, če že vnaprej o skoku čez plot razmišljam kot o nečem, kar ni sprejemljivo.

Par dni nazaj brala eno modro v eni knjigi (naslov pobegnu iz glave!): ČE TI ŽIVLJENJE PONUDI LIMONE, SI NAREDI LIMONADO.

Ja, se strinjam, da je boljši poudarek na osebnosti kot na seksu. Strast po moje včasih nima nujne zveze s pravo ljubeznijo. Je pa bedno se pretvarjat. Boljše povedati, pa najti kako 'rešitev' kar na domačem vrtu - brez skoka čez plot.

Utrnil se mi je še en preblisk - brezpogojna ljubezen kot brezpogojno sprejemanje človeka kot celote - takega kot je. kar pa ne pomeni, da me ne sme motiti kaj v njegovem vedenju in da kaj od tega ne sprejemam kot OK. Nekaj v tem stilu: Rada te imam, vendar tole vedenje ni sprejemljivo zame! Tako kot mulce kregamo, ko kaj naredijo narobe; pa je kritika usmerjena na vedenja, ne na osebnost. Ne rečemo na primer: Ti si poreden, ne maram te. Ampak: To, kar delaš, ni v redu. .... Pa po mojen mulc zraven čisto čuti, da ga imam rada, samo da je šel čez mejo.

Ja, saj se na nek način strinjam. Tisto s postavljanjem pogojev res ni čisto OK zadeva. tudi jaz ne maram, da mi kdo postavlja pogoje. Mi je pa OK, če mi pove, ča kaj v mojem odnosu do sebe pogreša. In če je v moji moči in volji, se potrudim. Čiasto brezpogojno pa je verjetno najlažje imeti rad majhne otroke, živali in rastline.

Pa saj se ni treba pretvarjati. a je problem rečt: OK, ni več tako kot je bilo pred 10 leti, nama pa zato kaj drugega v življenju bolje uspeva. Hrepenenja so pa po moje bolj taka domišljijska stvar - nekaj bi radi, pa je to takon fino samo zato, ker po tem hrepenimo, če bi pa to res dobili in imeli dlje časa, bi nam pa itak postalo dolgočasno. A se potem splača težit k uresničevanju tega? Sicer pa, saj se da tudi v starega partnerja vsake toliko časa malo zaljubit in obnovit zanimivost posteljnih dogodivščin, se ti ne zdi?

Tole z brezpogojno ljubeznijo mi pa ne gre čisto 'skozi'. Ljubezen, ne da bi postavila kak pogoj ali zahtevala kaj zase? Če ne postavim nobene zahteve in če nič ne pričakujem zase, me vendarle lahko izkoristijo! 'Crknem' lahko od svojega razdajanja - če je to brezpogojna ljubezen'- upam, da se mi bo povrnilo, ... Ampak meni se zdi, da je prav, da kaj tudi 'zahtevam' zase v ljubezni (oziroma drugih odnosih). Vsakemu pač ne 'pride', da bi lahko tudi kaj dal, če že dobiva.

Jps, se strinjam. Ampak, včasih - res samo včasih - in skoraj izjemoma, se po moje lahko tudi odpovemo temu, da storimo obljubljeno. Z obrazloženimi razlogi seveda!

Borsim, a si ti hribovc?

Ojej, kakšna tema! Včasih jo je res fino pospraviti nekam - kot da ne bom nikoli umrla. Kar se mene tiče, bi najraje umrla tako, da ne bi že vnparej vedela , da bom. Ne želim si kakšnega umiranja v bolečinah. Raje bi kar lepo zaspala - enkrat ko bom že dovolj stara. Koliko stvari odlagamo na prihodnost - ko bom .... bom pa počel to in to. A ni škoda spuščati prijetne trenutke? Mogoče nas pa jutri ne bo več. Izkoristite večer s kakšno prijetno stvarjo!