pika1000

Razgledanost, pa to, da je 'shramba' za podatke, ki jih jaz pozabim, smisel za humor, pa to, da vsako leto bolj razume moje potrebe. No, jaz tudi njegove.

Vidim, Boris, da že 3 ponedeljke sam tipkaš Se pridružujem ponedeljkovskemu 'laufajočemu' vzdušju. Pred eno uro sem pretekla 600 m. Tudi ostalo teče. Samo sonca ni! Uživajte!

Živim brez zajtrkov - nisem lačna do kakšne pol devete, ko malicam. Zjutraj se 'prisilim' kaj pojesti samo, kadar grem v hribe.

Ena ljubezenska: Navezal sem se nate kot stara mama na copate!

Mogoče so nam OK tako nasploh, ni nam pa tisti hip všeč tisto, k čemer nas vabijo Pobegnejo pa po moje tudi tisti, ki jim večkrat rečemo JA.

YES .... ko dobim dobro idejo, ki sem jo že dolgo iskala ... ko mi rata kaj, kar se mi je zdelo svinjsko težko ... ko ušpičim kako fajn oslarijo ... .... ja, to je YES

... dokler jih ne naučijo, da se to ne sme (vedno)

Jaz včasih zlahka remem NE, v kakšnih primerih pa precej tuhtam, ali sem lahko 'taka svinja', da rečem NE. Mislim, da vsako leto lažje presodim, ali sem komu dolžna delati uslugo, če mi ni do tega. Sem že slišala, da samo nase mislim Da na področju NE-ja zelo napredujem, sem se jasno zavedla, ko sem zavrnila povabilo kolegice (ne gre za prijateljico!), ker mi ni bilo do druženja z njo. Sploh ni mogla razumeti, kako ji lahko to rečem. Ampak niti slučajno se mi ne da žrtvovati svojega časa za to, da bi njo razveselila, če bi sama ob tem 'trpela'.

Kadar je nekdo žaljiv z nami, po moje ni treba prav veliko tuhtati, zakaj je tak. Prav, ima svoje razloge, ampak kljub razlogom ima vso možnost, da se kot odrasel, zrel človek odloči za OK ravnanje. Če nekdo grdo / nespoštljivo / nasilno ... ravna z nami, nismo dolžni iskati opravičil (ki jih najdemo v njegovih vzrokih) za takšno ravnanje. Preprosto povedano - vso pravico imamo, da zahtevamo, da ravna z nami spoštljivo, ne glede na to, kaj je njegov vzrok (izgovor) za neprimerno obnašanje do nas.

Pozdravček, Žaža! Niti slučajno ti ni treba prenašati njegovih žaljivk. S tem, ko jih, samo kažeš, da se ne ceniš dovolj. če hočeš, da te bo cenil, se najprej spoštuj sama. Človeško je narediti napako (napake) in si jih potem, ko postaneš boljši človek, tudi odpustiti. Sama si na nek način 'kriva' (sori, mogoče se to kruto sliši), da te tvoj fant žali. Mu pač pustiš in na nek način še pomagaš, se mi zdi. No, nočem reči, da si ti odgovorna za njegovo vedenje, hočem reči, da si odgovorna za to, da mu postaviš mejo - kaj je zate OK in kaj ne. Jasno mu povej, kako želiš, da se obnaša do tebe in vztajaj na tem. Če bo še naprej žaljiv do tebe - adijo! Veliko sreče!

Verjetno res ne. Po moje se stvari nabirajo, nabirajo, nabirajo ... potem je pa eno dejanje, stavek ... kao vzrok za to, da vidiš človeka v drugačni luči. Mogoče nam eno dejanje samo dokončno odpre oči, da že prej nismo imeli OK odnosa s to osebo, ampak smo se samo slepilii, da je OK.

Devica, po moje ni panike! Ja, jaz res nisem točno vedela, o čem govoriš. Fino je bilo, da si pojasnila. Ti imaš pač svojo izkušnjo, ki je jaz ne poznam, jaz pa svojo, o kateri sem se razpisala na osnovi nekaj tvojih zapisov. Tale debata mi je bila čisto všeč. Mislim, da krokodil ni imel namena, da bi se ti počutila prizadeto. Mogoče je samo uporabil kako interno foro!

... ma jest sm pa rabla, da mi dvakrat pove!

Mam filing, da si vidve gresta mal na živce! Ni ravno nek ful prijateljski odnos, a? Potem se res nima smisla preveč obremenjevat. PS Mi se včasih 'jebemo' v glavo tudi z zelo resnim tonom! Devica, zdaj, ko berem drugi post, mi je bolj jasno. Če ti ni bilo do prijateljstva z njo, je pa druga stvar. Potem ni šlo za interne fore, ampak zgolj za to, da si pogltnila njeno 'jebenje' v glavo. To pa ni prijateljstvo na način kot sem jaz pisala.

Ja, točno to! Se je tudi meni že zareklo. Potem sem pa morala pojasnjevati, da ženski sploh nisem izrekla žalitve, ampak FUL VELIKO pohvalo!

Hm, s temle 'jebenjem v glavo' je po moje tako. Odvisno kaj je nekomu to. Omenila si, da je frendica rekla, kaj bi bilo če bi bil otrok tak kot ti. Predstavljala sem si sebe, če mi kakšen od priajteljev reče kaj takega. Mislim, da bi se oba narežala ob tem stavku. Z nekaj prijatelji imamo tak način komunikacije, ki bi ga drugi vzeli kot 'jebenje v glavo', mi pa na ta način izražamo, da se v bistvu dobro poznamo in imamo nek svoj smisel za humor, ki bi druge verjetno prizadel, nam pa pomeni štekanje na posebnem nivoju. Ne vem, če me razumeš, kaj sem hotela reči? Gre za neko 'interno komunikacijo', ko nam določene besede, stavki, pomenijo nekaj drugega, kot naključnemu opazovalcu. Ko med nami ni take komunikacije, se jaz resno vprašam, kaj je z nami - smo še pravi prijatelji. Med nami se hitro vidi, kdaj smo 'jezni' en na drugega. takrat komuniciramo zelo vljudno. Tako.V določenih skupinah ljudi je lahko vljudna (z vidika opazovalcev) komunikacija tudi znak distance do določenega človeka. ------------- SKA-Vi, po moje mu bo oprostila, ko bo dojela, da ni umrl nalašč. Ko bo njegovo smrt sprejela. Ko bo obdobje žalovanja mimo.

Jaz sem se včasih malo 'pomulila', ampak ugotavljam, da se ne splača. Ker se med muljenjem res brezeveze počutim. Očitno nisem dobro zverzirana v tem. Boljše, če direktno povem, kaj me moti. Joj, v osnovni šoli je imela moja prijateljica vsake poletne počitnice do mene en 'kaj-me-briga-zate' odnos. Hodila je mimo mene - pa sva sosedi - kot da sem zrak. In nikoli ni povedala, zakaj se obnaša kot da mi je nekaj zamerila. Proti začetku pouka pa je bila spet prijateljica z mano. Najprej me je tak odnos bolel. Potem pa sem jo sprejela tako kot je in se med počitnicami pač nisem več sekirala, kadar je 'zrakoplovila' mimo mene.

Ja, hočejo nam ga vbijat (občutek krivde), na koncu si ga pa vbijemo sami. V bistvu si to pustimo vbit. Oni pa po moje zraven še uživajo - na nek način. Kuhanje mule je po moje eno tako fino dejanje, za 'kontroliranje' drugih. En kuha mulo, drugi se pa tako fino matra, pa potem okrog njega še bolj prijazno skače, pa ima slabo vest, .... V bistvu bi bilo fino, če ne bi nasedali na take finte, kadar se že opravičimo. Tisti, ki kuha mulo, jo kuha samo toliko časa, dokler se mu to obnese in zaradi tega od nas nekaj 'dobiva'. Ko se mu ne obnese več, neha. PS Marsa - sele zdajle vidm tvoj post. Strinjam se! Jaz sem tudi imela priajtelja, pri katerem sem vedno padla na njegov žalostni fris. Pa se potem nekaj sekirala. Zdaj me to ne zanima več. Škodo sem delala sebi, on pa je žalosten fris nosil okrog včasih zaradi stvari, ki sploh niso imele zveze z mano, jaz sem se pa kar nekaj sekirala.

Ja, Marsa, prav imaš. Jaz sem včasih tudi take sorte, da se sekiram, čeprav sem se že opravičila in razložila, kaj sem mislila. Potem pa še kar glodam in glodam ... Pa res ni potrebe.

Včasih skuži tudi drugi!

, Aira. Kar si ti zdajle tako konkretno povedala, sem prej hotela reči s tem, ko sem pisala o tem, kako nekaj nekomu povedatati na tak način, da odnos ostane OK, poveš pa kar čutiš. TO!

Štekam, Tamara, kaj hočeš reči. Jasno, da obstajajo določene besede, dejanja, ... na katera se bo večina ljudi odzvala s prizadetostjo. In če ravno ne želimo biti 'vzrok', vzrok vzroka, ali nek posrednik vzroka ( ) poskusimo tisto, kar želimo sporočiti temu človeku (z besedami, dejanji), narediti na drugačen način. Na način, zaradi katerega bo najin odnos ostal OK.

Zanimiva tema, Marsa! Kdaj klepetam? Včasih sem prava klepetulja - ampak samo z ljudmi s katerimi se tisti hip najdem na isti valovni dolžini. Zanimivo, sploh ni nujno, da gre za ljudi, ki jih poznam. In obstaja kdo, s katerim sem imela teme za klepetanje, debatirala po SMSih, osebno, pismih .... in očitno predebatirala z njim vse. Potem je 'čar' minil. in danes lahko z njim rečem le še kakšno vljudnostno. Sposobna sem tudi molče sodelovati v klepertu. Tisti filing, ko sem med ljudmi, ki navdušeno debatirajo, jaz pa spremljam, sem zraven in kljub temu, da ne govorim skoraj nič, doživljam en občutek vključenosti. Smešno!

Ne vem. Ampak Tjazy, a ti ne rasteš takrat, ko se uspešno izvlečeš iz težke situacije? jaz se vedno največ naučim, kadar sem v situacijah, ki jih ne morem pramagati z levo roko. Ko moram vložiti nekaj truda, da zadeve razumem na nov način, da lahko presežem stanje v katerem sem. Vedno, kadar se izkopljem iz kakega večjega (strokovnega ali zasebnega problema) zelo jasno čutim, da sem osebnostno zrasla.

PO moje ljudje malo preveč kompliciramo. V bistvu ne prizadanemo mi drugih ali oni nas. Drugi se zaradi naših dejanj samo počutijo prizadete. Ali pa mi zaradi njihovih. Ne moremo prevzemati odgovornosti za čustva in počutje drugih, se mi zdi. Lahko mi nekdo reče, da sem budala. Me je prizadel? Odvisno od tega, kaj jaz pripišem tem besedam. Odločitev je MOJA. Lahko se počutim prizadeto, lahko se pa samo zasmejem in grem dalje. A niso besede: Joj, kako si me prizadel! eno čisto navadno prelaganje odgovornosti za lastna čuustva in počutje na druge. Izbira o tem ali bomo prizadeti ali ne je res samo naša!