Tako nekako. Vedno se nas stvari dotaknejo bistveno bolj, če smo nekoga poznali. Logično. Bil je del našega življenja, pa čeprav komaj zaznaven delček. Deklice, ki je odšla, se še komaj spomnim. Ampak na nek strašljivo preprost način se nas njen odhod te dni kar naprej dotika. Otroci govorijo o tem žalostnem odhodu - potrebujejo pogovor o tem, morda še bolj kot mi odrasli. Nekateri so se po moje prvič srečali z dejstvom, da se da s sveta oditi tudi po svoji volji. Želim si, da bi si zdaj zapomnili, da to ni najboljša izbira, da zagotovo obstajajo boljše rešitve. Hkrati pa se sprašujem, ali bodo, ko bodo v resnični stiski, res zmogli pomisliti na to. Včasih razmišljam, kako lahko je nam, ki morda sploh še nismo doživeli resnično hude stiske, govoriti o tem, kje vse se da najti rešitev. Mogoče sploh ne poznam prave bolečine in verjetno si niti v sanjah ne znam predstavljati, kako hudo trpijo ljudje, ki se odločijo, da je odhod s sveta edina rešitev. Ampak vseeno ... če ne poskušaš preživeti, ne boš nikoli izvedel ali ne bi bila kakšna druga rešitev boljša.