tinka

jaz tudi cisto ocarana, da me je nosrog sam proglasil za pametno sopivko.... ce ne bi tolk verjela v boga, bi bla ze cisto na egotripu!

vodnarcki....

ammm....kaj pa je to? in kaj je to zaenk site/forum? sem radovedna ane...samo, ce javno sprasujete, lahko tudi jaz

je ze res, da sem skravzljana, ampak zal nekako ni bozja volja, da se poistovetim z ovcko, tu ti tezko pomagam bozji otrok vsekakor sem, in to zelo hvalezen, a mislim, da se bom jaz kar direktno pogovarjala in z jezusom in bogom, ker ju nekako lazje razumem kot tebe. tudi odgovori na moja vprasanja so bolj direktni in smiselni. z ljubeznijo zbogom!

tako ja, pri sebi zacet. in svojih. tako zunaj kot znotraj sebe...

prvo: vem, da imam rada boga. drugo: ne sprasujem se, zakaj dovoli itd....ker mu zaupam, in mislim, da ve, kaj dela. tretje: ponovno poudarjam, da ce ne bi bilo cloveku namenjeno razmisljati s svojo glavo, ne bi imeli razuma in da je tu skrito to, kar je v cloveku bozjega in posledicno nase delo: samozavedanje in odgovornost za svoja dejanja. ne mislim krivit satana, ce naredim kaj narobe, jaz, kot bozji otrok, sprejemam odgovornost za svoja dejanja, se kesam in vse kar spada zraven. pri tem pod kesanjem ne razumem samo odpuscanja, ampak predvsem ozavescanje svojih napak in trdno odlocitev, da jih ne bom vec delala. pogojeno s pozitivnim custvenim nabojem. tudi tukaj mislim, da mi bog lahko samo pomaga, z znamenji, z ljubeznijo itd...vecino dela pa je na meni sami. ce bi bila tako bozja, da bi ze vse napake predelala, se ne bi rabila niti manifestirat. satan je zame tisti faktor, ki se je pojavil v cloveku, ko se je pojavil dvom. dvom pa temelji na pomanjkanju vere, kar je posledicno pomanjkanje zaupanja in ljubezni. zato tudi spet ponavljam, da je najpomembnejsi faktor ljubezen, in ne bi dolgovezila o satanu. skratka: ne verjamem v crno-belo verzijo. verjamem, da je namen vsakega cim bolj biti povezan z bogom. in resnicno menim, da manjka ljubezni...glede marije, se pa strinjam z zlomkom. marija je 'gor', njeni ostanki niso med nami, ker je marija predvsem princip delovanja, ni tako pomembno, kje so njene kosti...

ce se trudis tako brez uspeha, potem je verjetno nekje drugje napaka, morda v tvojem nacinu ali nesprejemanju. ne bi se strinjala s tem, da je tuzemski vladar satan, ker osebno mislim, da je to bog. ce tako cutis, potem je res zanimivo, ker...kje je potem bog, da vse to dopusti? in kdo je satan? satan je tudi del bozjega, ker je vse ustvarjeno ustvaril stvarnik, in to z ljubeznijo. in z namenom. kot je naslov teme: bog je od vedno. vse ostalo je prislo kasneje, in je pogosto povezano z inerpretacijami krscanske cerkve. tudi temno plat zivljenja potrebujemo, ker je potrebna za ravnovesje in jo najdemo na vsakem nivoju zivljenja in narave same, vesolja...kakorkoli ze. to so zrcala nam samim, da lazje vidimo pri sebi, kaj moramo spremeniti, kaj nas moti. ko vzljubis tudi svoje sovraznike (ne govorim o tem, da ljubis njihova dejanja, ampak, da jih sprejmes z ljubeznijo, ker se itak globoko v sebi vsak trudi po svojih najboljsih moceh) takrat sele po moje res lahko kaj spremenis, ker jim z ljubeznijo prides do zivega. z obsojanjem in strahom ali jezo mislim, da se ne pride dalec... stvari, ki sovrazis, nehote dajes moc. sovrastvo pa izhaja iz strahu in nevednosti. zato je pomembnejse ljubit tisto, kar ljubis in ozavestit v sebi, zakaj dolocene stvari sovrazis. ko jih razumes, jih ne sovrazis vec, in posledicno jih lahko ljubis. ko ljubis vse, pa lazje razumes tudi boga. takrat satan, karkoli ze to tebi predstavlja, lahko sedi poleg tebe na kavcu, pa se mu lahko samo smejes...ker moci nima nobene, ce ne verjames vanj. temne sile so v nas samih: nase neznanje, nezmoznost sprejemanja, nezavedanje, obsojanje, neodgovornost za svoja dejanja...to so pravi peklenscki. ko to resis, je bog povsod.

govorim o npr. nekom, ki cuti ta nagnjenja in se zaveda, kako so nezdrava in se zeli zdravit. sem prepricana, da taki ljudje so, pa si ne upajo s problemom na plano zaradi vseh druzbenih posledic. jaz se npr. ne strinjam s tem 'mladost ludost', ker nekoga ubit ni zame manj hudo, kot nekoga posilit... govorim o odgovornosti in ozavescanju in mislim, da bi z ozavescenjem marsikomu lahko pravocasno pomagali in posledicno preprecili = zdravili. sem za preventivo, vsekakor, ampak te ne more bit, ce nismo sposobni dejanskega stanja sprejet...samo to. tudi junkiji ne postanejo kar vsi, nekateri imajo ta nagnjenja in ne grejo tako dalec, oz. imajo moznost to unicevalno silo kontrolirat in mislim, da bi se takisto dalo se s kaksnim drugim dusevnim stanjem. samo spet smo pri tem, koliko smo sposobni sprejet drugacnosti, vse drugacnosti, ne samo ene, druge pa ne...ker obstajajo vse, in vse je treba zdravit.

morda ne zavestno ali na tvoj nacin, ampak bog je vse ustvaril, ne samo tiste, ki vanj verjamejo in je bistveno bolj toleranten od tebe, kot zgleda bi morali najprej definirat, kaj je bog in kaj je tebi in meni bozje, pa mislim, da je meni ta pojem veliko sirsi kot tebi, ker jaz v vecini stvari vidim boga (tole je smesno, nisem niti krscena, pa stalno tega boga zagovarjam ) jaz mislim, da je edina resnicna povezava z bogom obcutek notranje ljubezni in srece, miru, ce hoces.... ker opisovati boga je itak nesmiselno, to je zavestna stvar, zavest je pa na drugem mestu, na prvem je srce in ljubezen. v ljubezni - tam ni mej in tam je vse eno. tam je bog. zame.

seveda, dejanja so kriticna. dala sem primer nesrece, ker jaz tudi poznam ljudi, ki sovrazijo koga zaradi tega. npr. ce tebi kdo umre v nesreci, ali ce ti izgubis nogo je tudi tezko odpustit nekomu, da je 'pac narobe delal'. ta primer je namenoma izrazito fizicen, ker je stvar zame cisto ista le na dusevnem nivoju. in jaz npr. nimam blazno visoke tolerance do vsakodnevnih pojavov na cesti, ki se pa na nek cudezni nacin zdijo normalni...no, pustimo to. gre se za odgovornost...ce nekdo ne zna vozit, blazni okrog, ali karkoli....pomeni, da se ne zaveda odgovornosti, ki jo to prinasa. da obrnem: kaj pa, ce je nekdo pedofil, in zeli prevzeti odgovornost, se npr. zeli zdraviti....kako mislis, da bi to njegovi sosedje, druzina...druzba, mesto, drzava sprejeli? recimo, da ni nikdar storil nic napacnega, pa ima ta nagnjenja, cuti jih, bori se z njimi...in se zeli zdravit, da ne bi skodoval komu. kaj pa sprejemanje tega? tu mislim je ogromni manevrski prostor, ki ga mi, zdravi (oz. vsaj ne pedofili) lahko zelo zapolnimo in tu npr. ze res dejansko lahko pomagamo. pa dvomim, da je kdorkoli od nas pripravljen celo to naredit. imamo zelooo ukoreninjene druzbene vzorce obsojanja teh tabu-jevskih drugacnosti. in ko me nekaj zelo moti, je zame to ociten znak, da je treba delat najprej na sebi. in jaz poskusam to sprejet in razumet, samo to... sprasujem se pac - ce bi imela moznost pomagat pedofilu predno gre tako dalec, da gre v akcijo, bi mu? ne vem. zrtev ljubi ze prej...otrok vedno ljubi dedka, strica, oceta...in potem ne razume. pogosto ne razume, zakaj bi ga moral sovrazit, na primer, ko stvar pride ven...ceprav mu ni vsec, kaj mu ta oseba dela. in ce bo znala locit med tem, te stvari predelat, ni te nevarnosti. nevarnosti prinasajo tabuji, ki ne pustijo, da se custva izrazijo in potem predelajo. potem pa res nosis nekaj v sebi in ne ves, kako bi dal ven, in das na isti nacin, kot si prejel....

ce je bog vseprisotni, je vsako zivljenje zivljenje z bogom. zivljenje samo pa je istocasno slavospev stvarniku, in bistvo zivljenja je najti sreco in veselje v vsem, v sebi, v drugih, jo udejanjati in s tem siriti bozjo glorio in slaviti boga (=najti bozjo voljo v vsem, ce se parafraziram). skratka: samo zato, ker sem radostna, se ne pomeni, da ne zivim z bogom. to se mi zdi nezivljenjsko. in nekam sumljivo disi po pomanjkanju ljubezni. tudi jaz nisem katolicanka, pa tudi jaz kdaj preberem kaksno knjigo, tudi sveto.... ampak predvsem zivim. s sabo, z drugimi in vedno tudi z bogom.

sam kok se mata vidva rada

Mici - vsak svoje mnenje. meni pac delujes nestrpno, vcasih jezno in predvsem ni v tebi nobene igrivosti ne radosti...in zato ne delujes ljubece. to sem ti zelela povedat. osebno mislim, da je vsak clovek, ki je vsaj malo v stiku s svojim bistvom blizje bogu in jezusu kot nekdo, ki jezno maha s kazalcem, ker bistvo te naveze je ravno ljubezen (tudi in predvsem do sebe-pomagaj si sam in bog ti bo pomagal, ter predvsem: ljubi svojega bliznjega kakor samega sebe (ne vec, ne manj!) no, tu se mi zdi, da se malo manjka, ker cutim dokaj pogosto neke vrste prezir iz tvojih besed. vsi rabimo delovanje in sirjenje ljubezni, ne samo bog, oz.mi se malo bolj, ker bog itak je ljubezen, mi se pa trudimo biti cimblizje temu viru...ampak osebno ne mislim, da se to dosega s puritanskostjo, na primer...ce se ti pocutis tako, da bi zelela obvestiti cimvec ljudi, kot pravis-ti zelim srecno, lahko ti samo povem, kje meni ne pije vode - v tvojem nacinu, ki ga ne cutim kot ljubecega ne veselega. pa brez zamere!

ni opravicila, so pa razlogi, in te je treba najti, razumeti in zdraviti. meni se tudi gnusi videt avtomobilsko nesreco in nekoga tam, z nogo odtrgano,na bruhanje mi gre, pa bom tekla pomagat, ce bom tam zraven...ker vem, da rabi pomoc, pa ceprav je morda sam kriv, prehitro vozil ali kajvem kaj.... in to je totalno isto, samo na drugem nivoju. to moramo pocasi ozavestit. prevec smo omejeni s tem, kaj mora bit in kako je prav, druzbene norme so aktualne samo tukaj in zdaj, v nasi druzbi, problemi so pa isti ze tisocletja...take vrste odkloni so vedno bili, in vedno bodo, samo morda zdaj bolj javno. morda je to pac cas, ko bo svet postal bolj zrel in se bo treba tudi s tem ukvarjat...it cez ta gnus in obsojo in poskusit razumet, sprejet to (ne pedofilije kot take, seveda, ampak dejstvo, da je in najti vzrok zakaj je). in potem ukrepat. dokler nekaj tako mocno sovrazis namrec tezko z razumom in zavestno prides do nekih sprememb, meni se pa zdi, da so te nujne... v celi druzbi, pri sebi, pri sosedih, otrocih, na drugem koncu sveta...povsod so isti vzroki za taka dejanja. in dokler ne skuzimo, da moramo mi sami poskusit razumet, ne bomo nic spremenili. bolezen je treba pac razumet, tudi, ce se zgodi tebi...zato me ne cudi, da zlorabljeni otroci ljubijo svoje zlorabitelje, ker locijo med tem, potem enkrat...med dejanjem in med osebo. to je vse. in ce oni s tem lahko zivijo, lahko tudi jaz, ki na sreco nisem imela te izkusnje, pa ne bom zdaj bruhala gneva po nekom, ki bogve zakaj trpi v tem in si ne more pomagat. jaz resnicno verjamem, da se ljudje ne odlocijo sami za to, kar tako malo...uaua, dojencki me rajcajo, grem posilit hcerko od sestre... ampak je to eno hudo stanje, kjer si ne mores pomagat. na nas, ki si lahko in ki nismo v takem stanju je pa, da pomagamo. poleg tega je se fakt, da vecina hudodelcev, tudi najhujsih, nekje v sebi, v cistem sebi zelo verjetno deluje iz nekega pozitivnega namena, nekje v sebi verjamejo, da delajo dobro, in zato so njihova dejanja tudi manifestirana...govorim o cloveku, ki gre npr. postrelit 20 otrok v soli, ker je osamljen, ker zeli, da ga opazijo, ali ki posiljuje celo zivljenje, ker ni dobil npr. dovolj ljubezni...ampak to se ne pomeni, da so ok. samo, da jih je na tem bazicnem cloveskem nivoju treba najprej sprejet, da se lahko razume, da se lahko zdravi. tu mislim prvo na razumsko razumevanje, potem pa na tisto drugo razumevanje, RAZUMEVANJE KI NI STVAR RAZUMA...in ce ga ni, je vse skupaj brez zveze, ker ni sprejemanja in ni nobene notranje spremembe pri nas, kao 'zdravih'. in ce mi ne stekamo, tudi drugim, ki rabijo pomoc ne moremo pomagat. ne me narobe razumet, mene tudi kdaj prime sveta jeza, oz. nekontrolirana agresija, zalost...ne vem kaj...ko slisim kaj takega in bi kar znorela...samo to so moji obcutki. moje racionalno mnenje pa je tako, kot sem opisala.

ko sem nazadnje preverjala, je bil bog se v vseh nas...nikdar ni bil stvarnik tako malenkosten, da bi se omejeval na enega samega preroka, niti tako neinteligenten, da ne bi razumel humorja, tudi na racun samega sebe, menim... strahospostovanje je izum ljudi, ne boga. tisti, ki so res verni, itak verujejo samo v ljubezen in delujejo preko nje. zal je takih za pescico, ostali pa naj se bojimo...cesa ze? ce bi bog zelel strahospostovanje, bi nas omejil na nagone, ne bi nam dal uma in presoje, ter tako potenciral nase moci in delovanj. malo mi gre ze na slabo, ko poslusam tele variante o tem kaj se sme in kaj se ne sme. o tem bo bog odlocal, brez nas in tudi brez mici, verjetno... kar se pa mici tice: ce si resnicno globoko verna, bos najprej zelo verjetno zgubila vse obsojanje in pogojevanje, vse lastne cloveske vrednote vzela s piedestala in verjela, da je vse tako, kot mora bit. zaupaj pac, ce res verjames. nekako mi manjka to, pri tebi...ker ti delujes iz jeze (kao v imenu boga), do jeze pa nimamo pravice, ker nimamo pravice sodit. (seveda se lahko jezimo, ampak ne v imenu boga, on bo ze poskrbel zase, zagotovo ne rabi tebe ali kogarkoli, da se zanj bori.) to, da je treba delat iz ljubezni in predvsem najprej na sebi, pa tudi ni nobena skrivnost. potem te drugi nehajo motit, nekako...in tudi casa ni vec toliko, za obsojanje in zuganje....poskusi kdaj medtem ko cakas na odresenika, lahko sama veliko naredis, pa bo vse skupaj hitreje potekalo.... sem prepricana, da bi se bog strinjal, ampak to je samo moje mnenje

velja! ( zelo elegantno si to povedal, samo ce ne poves, da mas knjigo, pa tudi ne moremo vedet, kaj govori tako, da jo moram najprej se prebrat (oz. zadnji dve), predno lahko kaj hvalim, vse trenutne pohvale so torej za nazaj, tako kot bo za nazaj teklo tudi pivo...ok, bom nehala zdaj, ker to se slisi ze cisto prevec dramaticno in skoraj biblijsko, da bo pivo v rikverc teklo....

nosorogec je itak totalen car na svojem podrocju, pa se govorit/nastopat zna, tole, da nikomur nic ne pove, ko ima kako novo knjigo,ali website.... je pa res en bolj problematicen del njega... predvidevam, da ima kaksen globoko zakoreninjen vzorec! nekaj v stilu 'nisem dovolj vreden/dober, da bi govoril o sebi kot o avtoriteti' 'ne cenim svojega dela' ali 'ne znam sprejemat pohval/kritike'... nosko, nic skrbet, te bomo mi pozdravli!

aaam...zakaj je pa na LN na prvi strani merkur se vedno retro, ce ni vec?

Amiiiis, Ruby se mi je zdelo, da zdaj enkrat.... vse skorpijice itak ....

o bikec! lep vecer tudi vam

uff.....vseeno uspelo tudi v levo...sem se ze ustrasila, da pol mozganov sploh nimam, pa so le dali nek znak od sebe

samo in izkljucno v desno si sploh ne predstavljam, da bi se lahko drugace! kako pa potem razlagas to, da je veliko glasbenikov matematicno zelo nadarjenih, da o skladateljih ne govorimo....? sploh pri klasicni glasbi, saj to je cista matematika...se ne strinjam

jp!

Tule berem vse to... in se mi zdi, da nam gre kar dobro, konec koncev palchica si je na vecino stvari v prvem postu medtem ze uspesno odgovorila sama, pa se kdo drug je prisel na svoj racun vkljucno z mano. Imam dokaj podobne izkusnje in sem cutila zelo podobno....in mlela svoje navezanosti na ljudi in odnose in na koncu do samega boga...in sem prisla do (trenutnega) zakljucka -proces se seveda nadaljuje- ki mi odgovarja: to, osnovno, bazicno, vsestransko, zivljenjsko ljubezen, ki jo rabis, da ozavestis sebe in svojo bit, osmislis sebe in svoj namen vsekakor dobis preko boga (oz. svoje ideje o tem, kaj je bog in bozje), in jo najdes v sebi. seveda ti je zivljenje samo in vsi nastopajoci v neizmerno pomoc. vse ostalo, za cemer stremimo in si zelimo, pa je nadgradnja, dodatek, ki v tem casu in prostoru (zal? kar ce bi bil, bi se verjetno vec ukvarjali z njim) ni nujno potreben za prezivetje, ampak zato seveda nic manj pomemben. lahko smo v samostanu, seveda, ampak vecina nas si zeli eno lepo zvezo, oz. tisto, kar si mi pod tem predstavljamo...ker ce ne bi potrebovali tega, verjetno tudi telesa ne bi potrebovali in bi nase dusice sibale kje drugje v raznoraznih blazenih stanjih, neodvisno od nasih potreb in pricakovanj. ti dve zadnji stvari sta pa itak najvecji problem, ker pogojujeta nas odnos do odnosev, da se tako izrazim...osebno se mi je posvetilo, da je bil moj problem ta, da sem toliko pricakovala, pogojevala, zelela...da mi je seveda vse uslo. ker je bila moja sreca odvisna od reakcij drugih ljudi, kar je neobhodno vodilo v propad odnosa in posledicno lastnih idej o tem,kako naj bi stvari potekale. bilo je bolece, a neizogibno in oci odpirajoce. zdaj sem vesela, da se je zgodilo...ampak: cela jeba, vam recem. po tej fazi je prisla faza zmedenosti. obcutek, da do nikogar nic ne cutim in da ni nihce resnicno pomemben. niti jaz, v bistvu... po tej fazi je prisla faza spoznanja, da ni cisto tako ko sem sprejela, da je vecina mojih bolecin izhajala iz mojih predstav o tem, kako naj bi stvari bile, sem jih posledicno sprejela in na moje veliko presenecenje ugotovila, da stvari so super, take kot so, ce sem se le potrudila jih videt, take kot so, ne take, kot se mi je zdelo, da morajo biti. pa se kaksno dodatno nepricakovano pozitivno presenecenje me je cakalo, prisezem. skratka: kot je nekdo nekoc rekel, morda je bil sam bog: dobis tisto,kar rabis, ne kar si zelis. in vse je, kot mora bit. lepo se imam. bodite tako tudi vi