Tole, nosorog je ful kul, kako si rekel. Ampak tale brezpogojnost mi je grozljiva. Moja resničnost je namreč takšna, da enostavno ne morem sprejet, recimo, da bi moja ljubezen, moj fant, tako kot pišejo, da je ljubezen, enako imel rad in ljubil vse in kar je najhuje lahko še eno eno punco, ki jo gleda občudujoče ali ona njega in katere nisem uspela zmanifestirat oz. mu reči, da sem jaz to, ker sem z njim lahko samo to kar sem trenutno. Seveda vidim to jaz, ampak s tem mu dajem prav vse to. To me žge do onemoglosti in zelo se trudim ljubiti in ne pobegniti pred temi komaj obvladljivimi čustvi ljubosumja. In enkrat se bo zgodilo definitivno, vendar skozi lajf, ampak kdaj, lahko na koncu, pa mu morda delam krivico.. lahko pa celo sebi, ker ga ne spustim do sebe, in se projiciram v nekoga navzven, ter se ščitim oz. svojo itak že brezpogojnost oz. pretočnost.. No, to so takšne ekspanzije zavesti; saj hvala bogu pridejo dnevi in trenutki preprostosti kar sem zares. Le takšna. In takrat lahko sprejmem eno zraven, in sem normalna in stvari so jasne. Uf,