trpiš...ne morem ti odvzet tega trpljenja... nisi kriva ne za udarce, ne za prijateljičino smrt ne zaradi očeta... pa mu povej da ga imaš rada...tudi če te ne bo razumel. In ja mama ni v zemlji ona je povsod, a veš da ko sem bila na pogrebe stare mame sem jo videla pod vrbo, bila je na svojem pogrebu, vendar drugače kot so mislili drugi. Tudi jaz imam neko jablano tam na pokopališču kjer imam občutek, da sta oba mama in ata. umrla sta v razmaku 3 tednov. šel je za njo, skupaj sta bila v življenju, pijači in v smrti. prav grozno mi je bilo opazovat njene tresoče roke, besede ki so se izgubljale, ampak v sebi sem vedela da živi življenje kakršnega si je izbrala. Bila je dobra kot kruh. Umrla je grozne smrti. Grozne. Včasih me kdo vpraša čigava sem - ponosno povem čigava vnukinja sem, kdo sta bila stara starša... kolk začudenja doživim. Ponosna na stare starše? ja sem, mogoče je čas da dam še eno zgodbico na blog boli te, izjoči bolečino, mogoče ti bo pa pomagalo pisanje, izpiši bolečino... ni važno kaj napišeš, kakšne besede, samo ven daj in potem mirne duše strgaj list... sem s teboj