ok, namen mojega posta je bil drugačen... nekdo ki se trdno ne odloči za spremembo, lahko ima še tolk namenov in poiskusov ne bo uspel... in meni ni žal sto tolarjev ki jih dam, kadar se odločim za to... ne kadar me prosijo in tako so se že navadili, da me ne prosijo več... nazadnje so dobili od mene 2 kg breskev, pred nekaj meseci - še danes me s hvaležnostjo v očeh pozdravljajo mi zaželijo lep dan. Čutijo spoštovanje in zanimivo ne žicajo me več. vendar je pa tudi res to, da ko grem mimo njih jih večkrat tudi sama ogovorim (njihova zbirna točka je točno pred vrati moje službe - mi čisto nič ni všeč, ampak tam so že nekaj let) in nekoč je en fant za menoj zaklical - ksenija hvala ker v meni vidiš človeka... kakšno pot so si izbrali, njihova lastna odločitev, vsi imamo možnost izbire... in nikoli ne bom trdila da vem kako bi se jaz borila, če bi enkrat pristala na dnu brez strehe nad glavo, v breme meščanom...