da zapišem, da ne zaboravim (sej nekaj sem že) najpomembnejši del sanj, grem po eni poti v gozdu z nekom (ne vem kdo je bil, niti spola ne vem), pa slišim kako me nekdo kliče. Gozd je v resničnosti blizu hiše, kjer sem preživela otroštvo. Oziram se okrog in slišim da me še vedno nekdo šepetajoče kliče. Se urezm na vrh hriba in vidim pojavo na konju s neko sulico al pa neki v rokah, čez glavo kapuco, obraza ni... najprej me zmrazi in rečem osebi poleg sebe, tako izgleda smrt. Nato se nasmehnem in si mislim - nič mi ne more prav nič. To bitje jaha proti meni, jaz grem proti njemu. Brez strahu, gre mi na smeh. Čisto blizu mene dobi obraz, nekdo iz realnosti (mislim da stric nisem pa prepričana) in me prosi če lahko pridem pomagat, kao da se borijo nekje s konji vem da sem potem tisto opazovala, ker so vse ostale slike popačene iz sanj in ostal mi je občutek, da je v teh sanjah izginil čas, kako naj povem - v tem času je na travniku potekala prava bitka s konji, topovi ... Amis, Contesa, kakšna ideja?