in od kje teb ta nalepka da jst nimam odgovora... v komu to najdem? a mogoče veš o čem razmišljam? kako veš kaj sem sama dala v življenju skoz? tole niso vprašanja zame in ne rabim odgovora nanje... in veš zelo resno jemljem tvoje odgovore... ker ko sama sem v največjem bluzu, imam zase največ odgovorov.... en moj bluz... Življenje. Prvi vdih in poslednji izdih, zaključena celota, zaključeno dejanje umetnine. Padci in vzponi, učenje, napake in odgovori. Največji čudež – rojstvo in hkrati smrt. Zaključen krog. Smo na svetu vsi le zaradi naloge, da uspemo, se učimo in občudujemo? Je vse že vnaprej določeno? Spomini - on! Tih, v ozadju, sramežljiv, na videz nedotakljiv, a v določenih trenutkih samo njen. Prinašal ji je bolečino in radost, smeh in solze. Prinašal je življenje. Dajal smisel trenutku, povzročil misel. Ljubezen, gibek cvet sončnice, ki se obrača proti svetlobi in daje upanje, upanje za izpolnitev naših sanj. Hrepenenje, združitev dveh duš, ki se iščeta in končno najdeta. Se iščeta le dve duši, ali smo vsi povezani, smo vsi eno? Je to smisel bivanja? Kako odkriti namen bivanja v tem času, kraju? Obstajata kraj in čas? Je to resnično življenje ali so le sanje neke duše? Je občutek, ki te včasih spreleti, da nisi na pravem mestu ob pravem času, le dejstvo, da si se nekoč bolje počutil v svoji vlogi? Verjela je, da je vsako življenje le vnaprej napisana igra in da smo v njej vsi glavni igralci. Sami smo si napisali pot usode in ničesar ne storimo naključno. Nobena oseba, nobena misel ni v našem življenju naključja. En trenutek z njim, kot zaključen krog, življenje. Ukraden trenutek, kot prvi let orla, ki odkriva neznane vrhove in zanj neodkrite planote, ki le lebdi nad pokrajino in jo občuduje. Nato krožno zaključi raziskovanje in se vrne nazaj, v znane vrhove gora, hkrati pa hrepeni po neodkritih daljavah. In prav takšni so bili njuni trenutki. Neponovljivi, neprecenljivi in kar je bistvo, so njeni, samo njeni utrinki življenja. Sanje. Kaj je resnica in kaj domišljija? Čas, neskončen, neminljiv. Saj trenutek je večnost in večnost je drobec ujet v mavrični svetlobi. Mavrična svetloba. Povezava z angelom iz prejšnjih življenj, kar pa nista vedela. Njen trenutek je postal večnost, ko je zrla v njegov obraz, miren, nežen, na trenutke otožen. Zopet čustva. Globina deroče reke, polne pasti, a vendar ta reka ostaja mirna. Vsaka reka ujeta v strugo teče svojo pot. Kot naše življenje. Jutranjo meglico, prvi žarek, ki obsije hrib, smeh ptic, spremenimo v breme, v vsak dan, ki je za nas le podoben prejšnjemu. To želimo, pred strahom prevlada udobje, ki ga povzroča neznano. Nekje v globini duše pa vemo, da si ona želi odkrivati, raziskovati. Ostajamo v svoji lastni senci, predamo svoj list življenja vetru, ki ga vrtinči. In obžalujemo. Smo egoistična in sebična lupina, ki ne želi, da se njeno jedro, njen diamant izkleše in se prikaže v vsej svoji veličini in lepoti. In krivimo druge. Zakaj? Mar ne znamo sprejeti trenutka? Ne, ne znamo uživati v trenutku, ki nam je dan, temveč razmišljamo o tistem, ki je že preživet, ali o trenutku, ki ga še ni, in mogoče niti ne bo prišel. Sklenemo še en krog življenja, krog trenutkov. Nato pa razmišljamo o njih kot o najdragocenejšem zakladu. Vsaka duša je lahko vse tisto, kar hoče biti. Vsaka misel je vendar življenje. Ljubezen, strast, ponižanje, globina in plitkost. Predanost, zavezanost in beg. Beg pred občutkom moči in nemoči, postavljeno na tehtnico. Ko skrene s poti, duša joče, na ves glas, tiho v sebi. Noč. Odgovor, danes, jutri ali včeraj? Ni pomembno, prišel bo kot zvezdni utrinek in pripravljena bo nanj. ali želiš kaj takšnega Nežno je polzel s pogledom po njenem golem telesu, oči so se mu zaiskrile, ko se mu je pogled zaustavil na njenih prsih. Božal jo je. Občutek je imela, da sanja, ko je s prsti drsel po koži, razmišljala je, kako lahko občuti njegov dotik, dotik, ki je bil kot rahla sapica vetra. Drsel je po notranji strani beder, jo ljubkoval, raziskoval in občudoval. Zraven njega se je zopet počutila kot ženska, kot najpopolnejše bitje, brez brazgotine. Všeč ji je bil ta občutek. Kar naenkrat je začutila njegov resnični dotik. Razmaknil ji je kolena, se nasmehnil, višja energija mu je dala možnost občutiti njeno mehko, dišečo, svileno kožo, bil je globoko presunjen. » Poljubi me », ji je zašepetal, medtem ko je potoval z roko navzdol. Zaželel je zakričati njeno ime. Na čelu so se ji začele nabirati potne kapljice. Postajalo ji je vroče in želela si je še. Začutil je njen dih na svojem vratu in spoznal je, da postaja človek, samo za ta trenutek, samo zanjo. Čutil je utrip njenega srca, občutil mokroto njenih solz na sebi. Pričel je jokati tudi sam. Potegnila ga je k sebi, ga ljubkovala s ustnicami. Zadrževal se je, užival je, ko jo je opazoval na robu pameti. Čakal je, da je stvari prevzela v svoje roke. Kar naenkrat je bila na njem. Z raziskovanjem je pričela tudi ona. Tako je pogrešala moško telo poleg sebe. Tako je pogrešala Njega. Vedela je, da se ne ljubi z njim, a nekaj je bilo, kar ji je dajalo občutek, da je poleg nje. Nežno mu je grizljala mečico, nadaljevala proti vratu, se ustavila na bradavički, ki je prav lepo otrdela, se igrala in mu vračala udarec, vztrajno je potovala navzdol in pristala pri oviri. Vzela jo je v roke, se nasmehnila, ga pogledala in tvegala. Spomnila ga je na njune čarobne besede. Vedel jih je. Pretresena je nadaljevala. Zadovoljna je poljubila najbolj intimen del njegovega telesa. Očitno mu je njeno početje ugajalo. Zato je nadaljevala. Raziskovala je naprej, pri tem početju se je malce zadržala. Krožno je potovala s prsti, dokler ni popolnoma otrdel. To stanje ji je bilo všeč, res všeč. Sedla je nanj in počasi je prodiral vanjo. Po dolgem času je čutila utrip srca globoko v sebi. Občutek je bil nor in poiskala sta svoj tempo valovanja. V njegovih očeh je strast, nežnost, toplina in nagajivost. ON! Potegnil jo je k sebi, razmaknil njena kolena. Zaprla je oči in se mu prepustila. Zakričal je njeno ime, se zaustavil, zazrl v njene oči in jo vzel v svoj objem. Popolnoma prepotena sta obstala med resničnostjo in nebesi. Pobožala ga je, se naslonila na njegove prsi in vedela, kaj je njen naslednji korak. Saj sanje se lahko uresničijo, kajne? ne meni o vprašanjih in odgovorih... to sem predelala pred leti, danes samo živim, za trenutek
