V mojih mislih pa se je zopet pojavi on. Vem, potrebujem ga. Bolj, kot potrebuje zemlja dež. Bolj, kot orel ljubi svobodo. Vseeno mi je bilo, kje je, s kom je, kaj misli. Poslušala bi njegov glas, ki nežno boža dušo in prebuja v njej nemir. Spoznala sem, sprejeti bi morala tisto, kar mi je ponujalo življenje, a meni je bilo to premalo. Želela sem biti poleg njega, čisto preprosto. Želela sem mu postaviti krožnik na mizo, oprati in zlikati srajco, prenašati njegovo slabo voljo, predvsem pa sem si želela, da, ko se zjutraj prebudi, še nekaj trenutkov zrem v njegov speč obraz. Vem, na njem bi se zrcalila spokojnost in nežnost. Takrat bi moje življenje dobilo pomen, takrat bi bilo belo resnično belo. Polno mi ne bi pomenilo praznine. Takrat bi se zaprla vrata skrinjice, vanjo bi se naselil mir in ljubezen. Želela sem se stisniti k njemu v hladnih nočeh, se jeziti nanj zaradi malenkosti. Našla bi svoj odgovor, našla bi svoj večni zakaj. in leta so minila. Spomin je ostal.