Ksenia

mam v glavi en prizor kot bi bil spomin na eno obdobje, pa bi šla tja nazaj, torej glede na sliko je to pja ko še ni bilo elektrike in vodovoda nekje v preriji

ojla sončki. Moja mami praznuje 50 let in včeraj je od mene dobila skromno darilce (malce zavajanja ker pravo darilo pride danes ko je praznovanje), ker smo se ravno ustavili pri njih doma ne morem na njen r. dan pridit prazna... hehe in je mislila da je en presnet cd in svečka, kr naše darilo za njen 50 rojstni dan, sej ne da bi bila jaz škrt, samo ona je z vsako malenkostjo zadovoljna. No in jaz sem jo pustila v tem prepričanju, ups, zakaj? Ker sem sodelovkam povedala, kaj smo ji mi kupili, ko so izbirale darilo, da se ne bi podvojilo in je eno zelo razgledano bitje izdalo vsebino mojega darila :xx!:, pa sedaj s sestro mičkeno zavajamo mojo mamo. Filing imam tudi, da se je tisto obdobje ko se nisva našli končalo... aja pa dedovala sem včeraj, če lahko temu tko rečem, dobila sem poročni prstan, ki ga je moj ded kupil babici, ga nato dal moji mami in sedj je moj.... ga moram najprej malce na sončka dat ane,... čeprav me navdaja s toplino in ljubeznijo,... hehe se je Ksenija razpričala no lepo se imejte.... moram eno dobro misel najti za mojo 50letnico

sem tud jaz takšnega mnenja, ker dečva bi najraje kr od sira živela... je kar ji paše in včasih sem malce krivična pa mora pojest tud kar ji ne paše... odločitev kasenje bo pa itak njena. Normalno da ji ne rinem mesa v usta, če ga ne mara, sej kmalu bo tudi iz najinega jedilnika popolnoma izginil...

El Nino če se razumeva moja hči je stara deset let in dejansko mislim da je v velikih pogledih bolj napredna kot njena mama, na njeno srečo in kaj potem če ji zapaše tam pa tam suha salama, sicer pa niti ne vem če sem te prav razumela

pa je ne morem vprašati, kaj je za njo svoboda, kajne....hm, tule sem torej egoistična, žal

hja če smo ravno pri papigah.... ko sem kupila papigo je bila v kletki, tja jo nisem postavila jaz, danes ni v kletki ampak na kletki ali na moji rami ... sej jo lahko izpustim, ali misliš da bo preživela? če bi vedela, da je bila iztrgana iz naravnega okolja, bi jo brezskrbi izpustila, tko pa ni, mislim pa tudi, da se ob meni prav fletno počuti

ja res, samo sem naredila napako, uvrstila v polfinale s svojo ekipo hvala za čestitke

moja hči pa mesa ne mara, je pa suho salamo, pa kakšen puranji zrezek tudi spravi po grlu, rib ne je, ker pravi, da je to edina žival, ki te gleda ko jo ješ (moja napaka ker nisem odstranila glave, ki moti tudi mene mimogrede - pa naj bo oslič al pa kaj drugega v kosu, smo s tem zaključile), tunino kao rio mare ima rada, torej ni vegetarijanka ampak je kar ji ustreza, salata mimogrede tudi ne.... ne zdi se mi pa fer, da jaz sprejemam vegetarijanstvo, vi pa mene očitno ne, čeprav je res, da se že tudi pri nas na krožniku že dolgo časa ni pojavilo meso, vendar ko si bomo zaželeli meso, ga bomo z užitkom pojedli. Nekako pa vas razumem, ker jaz osebno ne jem divjačine, če vem da je divjačina normalno, ne zaradi okusa, temveč zaradi tega, ker mi pred oči pride slika otožnega pogleda srnjaka v našem prtljažniku (ati je lovec, smo ga prevzgojile, trenutno lovec ki se sprehaja skozi gozd in opazuje, včasih lovec ki gre skozi gozd v prvo gostilno), razlika mi je nekako v tem, da se žival sprehaja po gozdu in potem bum, ok, njihova obramba, potrebno je ponovno vspostaviti ravnovesje v gozdu, ja razumem, samo ne z desetimi trofejami na steni v letu dni... malce šla iz teme, se opravičujem...

bom hvala danes je res smehec

naša dečva se je ravnokar uvrstila v polfinale državnega prvenstva za mlajše deklice mami zelo ponosna na svojega angelčka

čaki da se uščipnem ja jaz sem

Pokowc sem se z nečim bolj prijetnim... hvala

informacije ki jih dobivam niso ravno dobre, drži se

mislim da rastemo tudi ob stvareh ki jih dobro opravimo, ob kakšni malenkosti, ali pa prebrani knjigi. Rastemo tudi ob pogovoru s prijateljem. Rastemo z vsakim spoznanjem o življenju. Spreminjamo se z vsako minuto, mar ne... sej drugače stigniramo, smo živi mrliči. Včasih je dobro storiti tudi kakšno neumnost če se nam zahoče, mislite da to ni razvoj ali rast? aja naslov teme uživati -da sem za uživanje življenja

Prilagajanje v zvezi - že kr nekaj časa razmišljam o prilagajanju, sprejemanju, dajanju in sem spoznala da se prilagajam v vseh odnosih zljudmi toliko kot se jaz želim, do tam ko želim, nekak so to vsi drugi sprejeli le moj partner ne, zakaj ne, ker ima občutek, da se mu upiram, ker v določenem trenutku ne počnem tistega, kar želi on, temveč kar želim sama. Postajam mali upornik,zakaj? ker sem spoznala da je moj čas moj čas in da si ga lahko na trenutke vzamem tudi zase. In ker tega prej nisem nikoli počela je nastal marsikdaj ogenj v strehi. Ampak počasi bo sprejel in se bo stvar umirila, sej ne počnem nič nemogočega, samo živim svoje življenje. najbolj zanimivo pa je da sploh ne ugotovi, da tako kot jaz poskušam živeti v zadnjih nekaj letih on živi že od začetka najine veze... torej nekako 15 let. hja zakaj, zato ker sem bila jaz tista, ki sm se podrejala njemu in živela življenje kot si ga je zame zamišljal on,... Prehod v teh letih je trd, ampak nujno potreben. Sej podrejamo se tudi v prijateljskih odnosih, v odnosih s starši, ampak tu je šlo nekako brez težav, kot da so čakali, da se prebudim. Ampak ko mi ustreza se pa z veseljem podredim ...

Strah, močno čustvo, zame je le čustvo, kot veselje, razburjenje, žalost jeza bes. Kdaj občutim strah - kadar razmišljam kaj bi se lahko zgodilo če... tega se izogibam v zadnjem času, ker tko nimam vpliva na prihodnost, strah-sej zadnje čas me je vse manj strah, ampak spominjam se kako izgleda-ko te zagrabi krč, ko ne moreš misliti, se mogoče upiraš da bi zakričal,...najbolj sem občutila pravi pomen strahu na poti preko Velebita, vsakič znova na poti dol in gor sem dobesdno umirala, zrla naravnost predse in se krčevito oklepala sedeža, uf, grozen občutek.... nisem razmišljala da bi zgrmeli navzdol, samo otrpnila sem... hehe sem ugotovila pred dnevi, da je sedaj tunel, da Velebit lepo sameva hvala bogu... sej se mi je v tistem 5 km predoru porodila kakšna čudna misel samo sem se nasmehnila in preprosto usmerila misel v nekaj drugega in bilo je super opazovat modre lučke ki so izginjale za nami. Še vedno pa imam strah se sesti v avto (po nesreči) in včasih sem jzna sama nase ker vem da je to samo izgovor ki ga vlečem za seboj. Morala bom sesti in peljati... če bom hotela. Pa je izgovor v avtu in v tisočih drugih stvareh...ampak to so samo izgovori. evo, bom jaz sama sebe preizkusila

hehe itak, ampak zdej sem pač tu, kolikor časa pač bom ,bog ve kaj čas prinese, ampak srečna sem da sem tu... spet kvačkam

evo še en poljubček od mene, vse najboljše, le kaj bi jaz brez vas

jaz pa že vjok in na drevo... ne ne ne se hecam, pismo me trga

zdej spa ti pozabu da so metuljčice, ampak upanje ostaja anje

hja devica, bi blo najbolje da bi si tud jaz to za kosilo privoščial, ampak že nekaj dni sanjam o tehle rezancih, bojo jutri japke, pa korenjček pa kiwi

špinačni rezanci v omakici iz zelenjave in tune, pa mal domačega olivnega olja, zdrava sol ne sme manjkat in mmmmmm salatka z olivnim oljem. Kako bi že moj ata rekel, tole bi še angelčki jedli, če bi ritke mel da bi lahko kakal

pa res ja metuljčice, sam bi blo pa dobro ane

danes sem pa dobila en kopliment ki je na koncu vseboval besede, ne obupaj, upanje ostaja... kje bo ring, kakšen ring, blaten ring

Klavdija, misli on nate misli