Marsa

Ker v tej temi itak v glavnem govorim sama, bom dodala še svojo "zgodbo". Ne z dotičnim ne s katerim drugim PASJIM azilom ni sicer neposredno prav nič povezana, a vednarle obstaja nekakšna povezava... Morda se v komu kaj premakne in morda kdo pošteka, kaj je bistvo tega, da ravnaš človeško in srčno, in konec koncev - če že sodimo, imamo mnenje, zakaj ne bi sami bili kot nekakšen zgled. Kot sem omenila, sem "mačji tip". Odkar pomnim, sem si želela mačko - nisem je smela imeti, ker smo stanovali v stolpnici, v 7. nadstropju, brez balkona (zdaj, ko sem sama odrasla, bi tudi v tem primeru našla "način", a za tedaj pa... spoštujem mamo in njeno odločitev, čeprav sem pretočila marsikatero solzo, s katero sem mislila, da bom izsilila njeno dovoljenje). No, vseeno so mi vedno na karticah pošiljali mačje motive in vedno mi je bil ta prizor eden od ljubših - mlade mucke!!! Skoraj ni ljubkejšega! ) Ko sem se odselila od doma, je bilo skoraj prvo, kar sem si omislila, mlada črna muckica. Bila je res noro srčkano fantastična! Spet sem jokala, ko je izginila nezano kam (kot sodim, jo je "odneslo" ob prvem gonjenju). Ko sem jo spet enkrat šla iskat, je nekaj cvililo v jarku.. Mici? Nemogoče - Mici je bila večja, ta pa je bila čisto majčkena... No, bila je Neža, ki sva jo vzela k sebi za določen čas (če vseeno najdeva Mici, v kar nisem več zares verjela). Bila je precej uboga - bila je suha, komaj da je lahko jedla, imela je drisko in je bruhala. No, spravila sva jo k sebi, a je tudi ona odšla. Zakaj, je druga zgodba, ni prenašala razmer v hiši (lastnica hiše si je venomer izmišljala nove in nove Nežine "prigode" in jo končno dobesedno odgnala od hiše. Koliko noči sem jo iskala, klicala.... Nekoč se mi je že zdelo, da skuša priti spet notri... Ni je bilo...). Potem sva dobila Miško. Miška je bila posebna mačka - z nami se je ničkolikokrat selila, bila z nami nekajkrat na morju, posebnost pa je bila, da se je z nami sprehajala kot psiček - seveda ne na vrvici... V Tivoli je hodila opravljat potrebo, medtem ko sem peljala otroka z vozičkom na sprehod. To je čista resnica. Take mačke še ni bilo. A zaradi nenehnih selitev se je tudi ona odločila, da "gre po svoje" - zelo v redu sva se vse zmenili. ... Potem pa sem hotela presekati "rdečo nit" mojih črnih mačk.. "Čarovnica", petek 13., pa še črne mačke... To je preveč. Miške dolgo nisem mogla preboleti (*še opomba - ko sem 17. marca prišla z dojenčkom iz porodnišnice, je 18. marca Miška rodila 4 mladičke, stanovali pa smo v enoinpolsobnem podnajemniškem stanovanju - no, nismo je dali stran, kot bi ravnali mnogi, pa tudi za mladičke smo poskrbeli in jih vse skupaj oddali na kmetijo, ko so bili za to "zreli"... Tudi ko so nas metali iz stanovanja - v treh tednih smo se morali odseliti z 11-mesečnim dojenčkom in 5-imi mačkami - sem nekako našla način in Miško vsekakor obdržala). No, zdaj pa pride del zgodbe, ki je v bistvu za ta predmet najbolj pomemben... Kot pravim, sem se "naveličala" črnih mačk... Dolgo nisem hotela niti slišati; prveč me je bolel Miškin odhod... A vseeno sem se počasi spet vnela za muco, a tokrat sem hotela prav posebno - srebrnkasto. Prav predstavljala sem si jo. Točno tako sem hotela.. Eni so imeli tako mačko in bodo kmalu imeli mladičke. Težko je bilo čakati, a sem se vseeno odločila - mamica je bila res lepotica. Pa je nekaj prišlo vmes. Potem sem se že precej "ufurala" in na vsak način hotela tako muco - srebrno in posebno. Ko mi je frendica, ki je imela mlade "navadne" tigraste muce, ki niti niso bile več najbolj majčkene, kakršno sem sama želela, ponudila mucko, tako nisem bila preveč navdušena. Pri tej prijateljici pa so imeli prav poseben odnos do mačk - in z vso zavestjo in odgovornostjo si upam trditi, da tisto, kar so oni imeli, ni (bilo) čisto nič drugega kot nekakšno mačje zavetišče v malem - kar sodim, da več kot 10, 15 (ali celo več, težko je soditi na oko) mačk vsekakor je. No - marsikdaj jim je zelo težko, morda celo zase komaj izbrskajo, a mačke imajo vedno hrano in najboljše možne pogoje - so lepe, zdrave in živijo v dokaj ustaljenem redu. Prijateljičini se znajdejo, kolikor se lahko. Semintja tudi drugi dobri ljudje kaj prinesejo. A seveda jim ni lahko - vse skupaj pa se je seveda začelo kot v pasjem zavetišču - včasih se zadeve začnejo vrteti v začaranem krogu... Imeli so muco, dve, prišel je naraščaj, novi in novi mladički... Vsakomur pa je seveda tudi niso oddali... Kar je logično in normalno, vendarle mislim, da njihove zahteve niso bile pretirano stroge, kljub vsemu. No, prijateljici seveda na ŽR nihče nikakor ni nakazoval denarja (Za mačje zavetišče? Se hecate? Če že do psov, ki naj bi jih imeli raje kot mačke, tako "skrbimo")... Tudi seveda nikoli ni in najbrž ne bo postala Slovenka leta. Tudi se advokati ne pulijo za njen primer - ko ima najverjetneje tudi sama težave s sosedi (vendar so presenetljivo dojemljivi, tolerantni in strpni) in tudi opravljajo jo seveda - saj vsakega, za katerega se odločijo, da ga bodo ožigosali kot "čudaka". No, in - kaj hočem povedati? Kljub temu torej, da sem se odločila za srebrno muco, sem ob prihodu na tiste mačke, ki so bile luštne (...pravzaprav nič ne de, če niso srebrne, pravzaprav še boljše, so lepe, domače, avtohtone...), pa seveda je bil "v igri" tudi ta aspekt, da pomagam prijateljici, se v trenutku dokončno odločila in po eni uri sem odšla z Mimi v naročju. To je bila zgodba, posvečena Mimi, ki je super mačka, se z nami že nekajkrat selila, imela kup mladičkov in je naš družinski član - stara bo 5 let. Zdaj ima 4 luštkane mladičke... In če zdaj pomislim - ŠE DOBRO, da je taka, kot je - in ne kakšna srebrna važička... icon_smile.gif Če bi torej en procent tistih, ki se odločijo za "brand new fancy" pse, spremenilo svojo odločitev - in se odločili za ŽE OBSTOJEČA, čakajoča, ljubezni in doma željna živa bitja.... ... ..... ....... KJE STE ZDAJ, LJUBITELJI PSOV??

V Forumu "Kaj si mislimo O" je Terezija začela zanimivo temo o našem doprinosu pri vzgoji in vodenju otrok. Ker nočem, da bi tema ostala prezrta in izgubljena, in ker mislim, da gre za preveč pomembno, odpiram tudi tu pogovor na to temo. Povejte svoje izkušnje, povejte svoj recept, če ga imate... Kaj se vam npr. zdi tisto najpomembnejše, ki je potrebno dati kot "življenjsko doto" živemu bitju - svojemu otroku? Vabljeni ste tudi vi, ki ste še v vlogi "otroka" - morda je dobro iz prve roke izvedeti oz. dobiti takojšen odziv - vsak pa naj pri sebi razmisli, kaj bi sedaj, če bi se vnovič vrnil v svoja otroška leta, izpostavil kot najpomembnejše.

Ja - takale specifična tema, kot je vzgoja otrok in tudi njihovo izobraževanje in vodenje, si zasluži podrobnejšo obravnavo in debato. Nenehno se moramo (tudi kot starši oz. vzgojitelji,...) učiti - tako gre tu predvsem za našo pripravljenost iti naprej. Dvomim, da se vsi starši in vsi, ki se ukvarjajo z vzgojo, sploh zavedajo, ne samo, v kolikšni meri je to odgovorno "početje", kot tudi, kako zelo dolgoročni so vsi vzgojni sistemi, in, kako težko je včasih kot starš ali vzgojitelj ravnati modro in nepristransko. Vsi smo ljudje - in vsi smo enkrat bili otroci - to si zapomnimo in imejmo vedno v mislih pri vzgoji otrok. Pa tudi (če pogledamo z druge plati) - ne obsojajmo staršev, četudi mislimo, da so "krivi" za naše težave z nepravilno vzgojo - tudi oni so - kot mi sedaj - ravnali, kakor so najbolje in najpravilneje lahko oz. so sami sodili, da je tako najbolj prav - ali pač boljše niso znali. Kot pri vseh najpomembnejših življenjskih vprašanjih, tudi tu ni striktnega odgovora ali recepta; vsak sam doprinaša svoj delež v svoje okolje - tako ožje družinsko, kot tudi širše - družbeno; seveda mora zato to početi z vso zavestjo in odgovornostjo - pričakuje pa se od vsakega toliko, kolikor zmore, in vedel in znal bo natančno toliko, kolikor je osvojil do zdaj. Zato menim - nikogar ne smemo prestrogo soditi, saj ne more vedeti več od sebe samega - zato pa se uči tudi sam. Ne moremo postavljati zadev, kot da obstaja absolutno znanje, ki ga starši in vzgojitelji posedujemo, otroci pa ne. VSAK ima vcepljen v sebi nekakšen čut za to, kaj je prav in kaj ne - tako se bo na srečo tudi otrok, ki je imel najtežje pogoje, lahko razvijal v dobrega človeka - morda toliko bolj kot npr. nekdo, ki so ga vse življenje zavijali v vato. Zato mislim - NAJPOMEMBNEJŠE, kar lahko damo otroku, je zavest, da je ljubljen. Hvalimo ga, a ga tudi pograjajmo. Odgovorimo mu na vprašanja, ki nam jih zastavlja; če česa ne vemo, nič ne de - ne moremo poznati vseh odgovorov. Obravnavajmo ga kot ČLOVEKA, kljub temu, da je "samo" otrok. Ne skrivajmo pred njim pomembnih stvari, češ, da je še premajhen; otrok bo to sam začutil in bo rezultat slabši, kot če mu bomo razložili (na način, ki bo v dani fazi njegove rasti njemu razumljiv). Ne obravnavajmo ga kot bebčka - govorimo z njim v normalnem jeziku, ne s samimi pomanjševalnicami ali popačenkami - otrok si zasluži najboljšo obravnavo. Vcepimo mu ljubezen do narave - vsega živega. Učimo se z njim skupaj - rastimo z njim skupaj - imejmo ga za prijatelja - in ne za hišnega ljubljenčka. Vsekakor ta tema zasluži še več pozornosti... Zato jo bom vključila tudi na Forum Duhovnost.

V zadnjem obdobju sem dobila nekaj mailov od (resničnih) ljubiteljev živali, ki si prizadevajo v njihovi moči pomagati. So zagovorniki pasjega azila M. Močivnik in sem jih zato tudi povabila k objavi svojih mnenj na Forumu - da bi bilo podanih čimveč mnenj in stališč, pa tudi objav o že dokazanih dejstvih - da bi bilo moč dobiti čimbolj uravnotežen vpogled. Ker (tudi zaradi časovne stiske) niso sami objavili teh prispevkov, jih tudi jaz ne morem v njihovem imenu. Bom pa strnila, za kaj je nekako šlo oz. na podlagi kakšnih klevet so so se zagovorniki zdruzili in se odlocili tudi prek e-mailov in peticij pomagati Močivnikovi... in kakšno je (še vedno) moje mnenje o tem - ki sem ga napisala tudi v reply na pismo. Šlo naj bi za klevete o tem, kako pse skrivajo, ko pride "štetje", o nekakšnih vsadkih, ki naj bi jih šivali pod kožo psom, in podobne klevete. Poleg tega naj bi se v javnosti objavljali tudi prispevki o osebnem življenju ge. Milene Močivnik, ki naj bi bilo "sporno" in omenja se tudi nekakšna mamilarska dejavnost. Moram poudariti, da o tem nič ne vem, niti ni bilo navedenega nič takega v prispevkih ne videnega v situacijah, na podlagi katerih sem si svoje mnenje ustvarila sama. Moti me, da se na tak način skušamo izogniti resnični srži težav. Teh zgodb (kot tudi zadnjič navedenih o nekakšnih vsadkih) nikoli nisem slišala in ne poznala. Zdaj namreč spet v prispevku vidim "Mamilarska dejavnost"... To tudi prvič slišim in me ne zanima, kaj kdo počne s sabo. Prvotno pozornost namenjam psom in ne osebam - za katere je jasno, da če se izpostavljajo, in še zlasti, če gre za teme, kjer se pritiska na našo vest, da se o njih širi tudi mnogo neresnic. Takale ozadja oz. sodbe na podlagi teh utemeljitev se mi zdijo banalne. Klevete, govorjenje ipd. me ne zanimajo in si svojih mnenj vsekakor ne ustvarjam na podlagi le-teh osnov. Skušam čimbolj objektivno gledati dejstva - ki pa so v tej situaciji strašna ogroženost človeških bitij - pasjih "gostov". Tudi ti, ki so argumentirali svoje izjave, ki niso v prid zavetišču, so jih javno, v nekaj TV prispevkih, možnost povedati svoje pa je imela tudi ga. Močivnik... Prizori iz zavetišča pa so bili v različnih obdobjih snemani s kamero in v tem primeru tudi pred očmi filmske ekipe. Tako si je lahko vsak ustvaril nekakšno sliko... Sem za reševanje težav tudi s pametjo; poleg gledanja na zadeve s srcem. Namesto, da bi sedaj pozornost v prvi vrsti posvetili psom, se razglablja (natolcevanja in utemeljitve oškodovanega) o osebnem življenju in interesih. In klevete, nekdo bo nekoga tožil (vendar mi ni jasno tule - ali bodo psi tožili? psi so namreč žrtve tule ali kdo??) - ali bi psi morda raje videli, da bi se denar, ki bi šel v takšno proceduro za pravzaprav namen oprati ime, raje prispeval za namene, ki so jim RESNIČNO v prid? Da strnem - psi imajo grozne pogoje - ne glede na to, kako kdo živi, kaj kdo pove in govori in kako to ta ali oni posameznik vidi. Psi so tisti, ki so tule žrtve, in ne gospa Močivnik, ki si je svoje poslanstvo sama izbrala, in katere prvotni namen je seveda vsekakor bil dober, ne glede na nič drugega. A mislim, da se često tako zgodi, če jemljemo v roke niti življenja. Psi potrebujejo POSVOJITEV oz. novo zavetišče - ki ga ne bo upravljal posameznik - kaj se v tem primeru lahko zgodi, spremljamo zdaj vsi. In morda bi se bilo dobro vprašati: Za KOGA od udeleženih pa je dejansko dobro omenjeno zavetišče? Za g. Močivnik? Po mojem mnenju nikakor, saj najbrž ne moreš tako živeti ali vsaj zelo težko. Za okoliške prebivalce? Dvomim. Tudi če imaš rad živali, te najbrž moti smrad in ostalo, poleg tega pa ljudje ne morejo vedeti, če psi zaradi stanja, v kakršnem so, niso tudi -ali pa semintja kateri- podivjani... Za pse? ... In - ali naivno mislimo, da tudi, če se zdaj to čudežno razreši, da ne bo več psov - da se to ne bo več dogajalo - ITAK vsekakor rabimo podobno zavetišče oz. nekaj njih po Sloveniji. To je potrebno doseči.

Ali ste ZA vključitev Slovenije v NATO ali ste proti, oziroma, kaj si mislite nasploh o procesu vključevanja Slovenije v NATO?

Kot po eni strani Slovenci veljamo za dokaj čist, urejen, izobražen, razgledan in ozaveščen narod, pa so nas, po drugi strani, v velikih primerih zgolj besede. Spet je treba poudariti, koliko denarja gre v nepraktične, da ne rečem neumne namene, ko pa nam praktično pred nosom zboleva (tudi) naša rodna zemlja. Všeč so mi TV prispevki v zadnjem obodbju, ki nekako bolj strnjeno podajajo to problematiko - tako sem recimo v zadnjem času videla precej presunljivih prispevkov, posnetkov vsemogočih ekoloških katastrof (ja, prav to so že postale), ki se dogajajo pri nas, kljub vsemu, da se nenehno opozarja na problematiko onesnaževanja in svari pred posledicami. Zato tudi tale objava. Naj se govori, naj imamo nenehno pred seboj te grozne podobe - saj smo jih sami ustvarili... Še celo najbolj zavestni med nami velikokrat ravnamo veliko slabše, kot bi lahko.

Res je - nekateri kristali oddajajo energijo in se s tem dejansko manjšajo. To že nekaj časa opaža moja mama (ki ji izredno godijo kristali in ji često prinesem kakšnega primernega) - ko so njeni kristalčki vse manjši. Midva pa vsake toliko pijeva eliksir - dotični gorski kremen (eden lepših kosov) prej ni mogel ležati počez v kozarcu, zdaj pa lahko! To je res dober in očiten primer.

Strinjam se s tabo v tvojih razmišljanjih... Ravno zaradi vseh teh možnih različnih stališč in večplastnosti tega predmeta (kazen, smrt), pa izbiram tudi take teme, da ima vsak možnost pogledati vase in se pri sebi vprašati, kaj si o vsem skupaj sploh misli... Hotela sem pač razgraditi, razstaviti te pojme - saj pravim - sem človek, ki bolezen ali težave rešuje na tak način, da skoči vanje, da jih v celoti doživi in s tem doume. Življenje jemljem resno; zame so drame življenja preveč zanimive (in mi nudijo največ globokega vpogleda tako vase kot na življenje), da bi se zadovoljila zgolj s komedijami ali da bi me prepričale limonade...

V soboto, 23. 3., je bilo pred pasjim zavetiščem protestno zborovanje proti ukinitvi zavetišča oz. "odstranitvi" psov, karkoli že to pomeni. Kot kaže, pa je vedno glasnejše govorjenje o tem vendarle obrodilo sadove, saj psov niso usmrtili, poleg tega pa je neko nemško društvo pripravljeno prispevati pomoč v obliki cepljenja psov - če sem prav razumela. Tako se bo - upajmo - vse skupaj začelo reševati na več nivojih hkrati in upajmo, da se bo podobne akcije kot nemško društvo lotilo tudi katero od slovenskih, poleg tega pa upam, da bo tudi država sprejela svoj del odgovornosti in se tudi sama primerno zavzela. Spet poudarjam, kako arogantno in do konca nesramno je kupovanje oz. najemanje najmodernejše opreme (prevozna sredstva itd), in vsega ostalega brezglavega zapravljanja denarja, medtem ko ima toliko živih bitij v našem okolju najtežje možne pogoje in je "bolan" ves ekosistem in medtem ko imamo sami morda vse možne pristojnosti ali vsaj veliko več možnosti kot posameznik ali pač peščica posameznikov... Sramotno... Tudi predstavniki društev pa opozarjajo, da je postalo stanje v zavetišču nevzdržno in nadaljnje bivanje tolikih psov in na takšen način praktično nemogoče in polagajo na srce, da je seveda najboljša možna pomoč - POSVOJITEV psov.

Zelo malo je v bistvu treba.... V dobro voljo me spravi vse živo, povrne pa mi elan, ko stopim na balkon ali pogledam skozi okno bližnje zasnežene gore. Včeraj me je spravilo v dobro voljo to, da so oprostili smrti s kamenjanjem zaradi "prešuštva" Nigerijko, prošnjo za to pa sem nekaj dni nazaj tudi sama (in nekaj prijateljic in znank) poslala na ambasado. YES!!!

Vidiš - prec je je manj! icon_smile_wink.gif

Ravno včeraj sem pisala misli za Lunin orakelj. Tudi misel o partnerstvu sem vključila in jo navajam tudi tule; to si jaz mislim o tem: "Ko si izbereš partnerja, bodi človek in ga spoštuj in mu ne počni tega, česar nočeš, da bi ti počel on. Če pa ni pravi, pa prijateljsko odidi - nisi edini človek na svetu, ki je sprejel napačno odločitev." LN Orakelj, 34. misel

Zagotovo je osnovni, prvotni namen oz. ideja in tudi akcija Milene Močivnik bil vsekakor pozitiven in na vsak način dobronameren - o tem ne more biti nobenega dvoma. Vendar mislim, da se je vse skupaj "sprevrglo" v povsem nekaj drugega. Zdaj je razsežnost zadeve postala prevelika za posameznika. Ko se lotevamo zadev s takimi razsežnostmi in ko se odločimo zadeve jemati v svoje roke, moramo biti odgovorni in ravnati tudi s pametjo in ne samo s srcem, saj včasih, v posameznih primerih, namesto da bi pomagali, dejansko ne pomagamo, ampak zadeve celo otežujemo. Namesto, da bi tako čimveč psov dobilo dom in bi jih pač v samem zavetišču hkrati bilo vse manj, se (poleg tedenskega "prirastka") tudi porajajo novi in novi psi - vse skupaj je tako postal nekakšen začaran krog. Dejstvo pa je, da pri vsem najbolj trpijo psi. Sama sem takoj pripravljena prispevati denar, hrano... Vendar mislim, da se to že počne - stanje pa ostaja isto. Morda bi od vseh "ljubiteljev živali", o katerih tolikokrat slišimo, bilo pričakovati konkretnejše "ukrepe", konkretnejšo pomoč? Tako bodo prijazni ljubitelji živali še vedno podpisovali peticije proti mučenju psov, hkrati pa svoje pasje ljubljenčke prijavljali na pasja tekmovanja. Hinavsko in arogantno pa je, da ob vsem zapravljanju denarja ne moremo nuditi našim živalskim prijateljem spodobnega bivališča (še posebej, če smo sami med tistimi, ki smo ga zavrgli, in tudi v primeru, da smo na položaju, ko imamo več možnosti za ukrepanje). Upam, da bo kdo od bolj kompetentnih kmalu oz. ČIMPREJ pripravil in ponudil boljšo rešitev (in predvsem humano). Upam tudi, da to ne bo pomenilo ustrelitve (ali pač drugačne usmrtitve) 100-tih psov... S kakšno pravico si dovolimo tako postopati z živalmi!

Tale misel je iz enega od Snoopyjevih stripov - povzemam po spominu. Snoopy piše knjigo: "Do you love me?" she asked. "Of course", he said. "Do you really love me?" she asked. "Of course", he said. "Do you really really love me?" she asked. "No", he said... "Do you love me?" she asked. "Of course", he said. So she asked no more...

Paziti... Predvsem se to vidi sčasoma (če npr, skupaj živimo) - kot npr. malo drugačni pogledi na svet, predvsem v smislu vrednot - pa tudi morda pričakovanj. Morda se spričo aspektov v posameznih obdobjih (kot sami omenjate), pojavijo obdobja nerazumevanja.. Tudi zaradi vajine drugačne dinamike, energije, obnašanja in delovanja v vsakdanjem življenju je to lahko možno. Sicer pa se opozicije v partnerskih odnosih razlagajo tudi kot dobrodošle, kvadrat pa vse skupaj kvečjemu malo motivira ali draži", spodbuja k delovanju oz. ukrepanju... Svetujem vam, da živite za ZDAJ - kje je še leto 2005!

Zelo zanimivo razmišljanje... Točno tako. Sodnik, ki sodi, ljudstvo, porota,..... vsi so ljudje s svojimi malimi skrbmi in tudi nezavedanji oz. zavedanji do pač te določene stopnje, ki seveda najverjetneje izključuje to, ki se jo sedaj obravnava (in zakaj si jo je pritegnil v svoje življenje, oz. zakaj ravno on sodi o tem primeru, je tudi za razpravljati). Res je, da sodba vsebuje negativni naboj, res pa je tudi, da smo malokrat in malokdo res lahko povsem nepristranski in objektivni. Prav tako je res, da zadevam samim dajemo moč, če jim posvečamo energijo (pozitivno kot negativno). Tudi meni se zdi evtanazija nepraktično početje in sem pravzaprav osebno, zase, nekako proti - moje mnenje zgoraj je plod poskusa objektivnosti - kajti nikoli ne vemo, kako bomo sami razmišljali v podobnem primeru, ko se bodo zadeve tikale nas ("Lahko je s tujo roko kače loviti"). Poleg nepraktičnega pa je morda evtanazija tudi nepotrebno početje - osebno namreč menim, da v podobnih primerih sami lahko "odidemo" (upam, da imam prav) in tako evtanazija, sam akt, pravzaprav ni več potrebna. ... Odvisno je tudi, za kaj v posameznem primeru gre - a mislim, da je v določenih primerih kazen lahko tudi vzgojna, vendar le, če je hkrati tudi terapija, in to predvsem delovna. Kreiranje posameznikove sreče in zadovoljstva v življenju pa je povezano z zdravimi stališči, ki jih ima posameznik do življenja in sveta, zdrava stališča pa so odvisna od vzgoje, zavedanja v sebi in tudi od informiranosti. Zato menim, da nikakor ne moreš dobiti popolnega vtisa o dnevu, če ne poznaš in če nisi opazoval tudi noči. Vsak si pot do sreče kreira in utira skozi mnoge prepreke in mnoge labirinte; mnoge zgodbe vsebujejo tudi smrt, kazen ipd... Življenje NI samo radost in sreča.

Strinjam se z vsem napisanim... Vendar se v primeru evtanazije še vedno nisem odločila, ali sem za ali proti... Prav tako se strinjam, da gre za zelo delikatno področje in bi torej morda bilo najprimernejše storiti to le izjemoma, ob blagoslovu določene skupine strokovnjakov, ki bi skrbno preučili vsak tak primer (kar seveda spet ne bi smelo pomeniti tudi dolgotrajnosti).

... Veliko precej neobičajnih sprememb, možen pa tudi kakšen denarni oz. materialni "priliv" iz vam doslej povsem neznanega (ali povsem nepričakovanega) vira. Tudi od drugih aspektov je seveda tole odvisno, vendar obstaja možnost... Poleg samih denarnih prilivov se nekako poveča tudi obseg področij našega delovanja. Ker je vključen Uran, je še posebno pomembno ujeti pravi trenutek - ravno to je pa najtežje - kajti pri Uranu moraš slediti impulzu, po drugi strani pa te lahko ravno takšno delovanje oropa nadaljnjih možnosti... Vplivu Urana v takem primeru namreč ne gre povsem brezpogojno "zaupati", zato vam svetujem tudi, da dobro premislite, predno se npr. "odvežete" že obstoječih poslov (zapustite službo, posel, ki ga opravljate). Skušajte si zadati čimbolj konkretne cilje, potem šele slediti impulzu. Morda vas bo npr. gnalo na pot, vendar se mi zdi, da boste predvsem ravnali pametno, če se boste v tem obdobju posvetili sebi - svojemu notranjemu svetu - tega pa odkrijemo lahko, kjerkoli smo. Ko gre za stelij in ko se vladar znaka postavi nasproti le-temu (in ki je sicer v konj. s Soncem), lahko skoraj zagotovo pričakujemo povsem novo življenjsko obdobje, ki je lahko povezano tudi s povsem novimi osebami in dogodki v našem življenju. Ni nujno, da gre za čustvene vezi, ni pa izključeno. Velika verjetnost je, da se popolnoma posvetite neki novi stvari oz. področju, ki vas je do zdaj zanimalo samo megleno ali pa sploh ne - možen je popoln preobrat. Lahko gre npr. za daljše obdobje intenzivnejšega duhovnega poglabljanja etc... (*sicer pa smo se o stelijih že začeli pogovarjati v eni od prejšnjih tem v istem Forumu, pa morda še tam odkrijete kaj zanimivega ali seveda kaj zanimivega dodate).

To pomeni predvsem nerealna pričakovanja... In seveda - odtod lahko sledijo razočaranja. Mislim pa, da je kvadrat v temle primeru veliko manj opazen in ima tudi veliko manjši vpliv (kot bi bila/imela npr. konjunkcija). Sploh pa v primeru generacijskega Neptuna, ki ne deluje niti ne na Sonce niti ne na katerega od pomembnejših osebnih položajev (L, A). Tako venomer kateri od planetov tvori kakšen aspekt s tekočimi.. Ni treba, da bi se obremenjevali prav z vsakim imaginarnim aspektom. Raje delujte v ZDAJ, kot da se sprašujete, kaj BO nekaj pomenilo...

Kratek opis boste našli na Forumu FAQ (Astrologija) - Sluzba. Sicer pa si o hišah preberite tudi pri Mali šoli astrologije na LN. Nesmiselno je gledati položaje ločeno... Za poklic ZGOLJ 10. hišo - seveda je odvisno že od Sonca in bližnjih planetov, kakšni sploh smo in torej tudi, kaj nas zanima oz. za kaj smo nadarjeni in v kakšnih krogih približno se bomo gibali. Ko imamo VTIS, vplogled, iz splošnih podatkov, nam potem takšni podatki, kot je MC ipd., služijo za nadaljnjo interpretacijo in seveda se kakšne lastnosti potencirajo z močnimi vplivi drugih položajev, nasprotno pa se nekateri tudi izničijo. Če bo tako oseba imela izrazite Marsovske lastnosti (npr. Stelium v Ovnu, kakšen planet pa denimo v Kozorogu), je nesmiselno zgolj zaradi 10. hiše, ki se npr. pojavi v Ribah ali Tehtnici, zdaj tej osebi pripisovati in svetovati "umetniške" poklice. Tako zgolj položaj Neptuna v Škorpijonu ne bo pokazal nekih bistvenih značilnosti posameznikovega značaja in/ali sposobnosti, če se bomo hoteli z njegovim primerom ukvarjati podrobneje, drugače pa bo seveda, če se bo Neptun pojavil v aspektu s Soncem in/ali se bo npr. pojavil na vrhu horoskopa (na MC-ju oz. v 9. ali 10. hiši). Seveda pa že kanček, drobec značilnosti da tudi znak, v katerem se MC (10. hiša) pojavi. Tako je hiša predvsem potentna, če je notri tudi kakšen planet ali drugače pomembna točka. Kot pravim, pa je seveda veliko pokazateljev.

MODRO, Tash... In oranžno... ... rožnato... ... zeleno... icon_smile.gif Smisel življenja pa - vsrkati vsako poro življenja, zraven pa si zapomniti - dan sestoji iz dneva in noči - nesmiselno bi bilo pričakovati, da bo venomer dan, prav tako je od življenja nesmiselno pričakovati, da bo nenehno lepo. ZATO se ljudje pritožujejo; mislijo in pričakujejo, da je življenje zabava in da je samoumevno, se imeti lepo in lahkotno v življenju, pri čemer si seveda pod zabavno predstavljajo npr. prehranjevanje in razne odvisnosti, ki sestavljajo njihove (naše) vsakdane... Tako boš srečala zdravega človeka, ki mu nič ne manjka, pa bo njegov dan (in njegovo življenje) sivo ali črno, nasprotno pa boš o tem povprašala slepega človeka, ki ti bo odvrnil, da je življenje rožnato.

Jasno je, da ženske psihično niso niti najmanj šibkejše... Tako so morda ženske psihično celo močnejše, vendar ne pa tudi stabilnejše. Logično in dejstvo pa je, da so šibkejše fizično. Mislim, da ne gre tega pripisovati samo ženski nemoči "priti zraven", kajti dejstvo je, da gre za dokazane (in očitne) razlike med spoloma; žensko telo je drobnejše, manjše, lažje... Samo delovanje desne in leve možganske poloble deluje drugače pri ženski kot pri moškem, zato in odtod ženske dobro delujejo v socialnih poklicih, imajo boljši spomin in bolje povezujejo, moški pa imajo boljšo prostorsko percepcijo in boljšo logiko. Ženske delujejo v glavnem intuitivno, moški pa strateško. Zato seveda malo žensk najbrž vidiš, da bi recimo delale v selitvenem servisu ipd... Ali med kovinostrugarji.. rudarji.... Tako so med drugim "moški" poklici tudi taki, kjer se samo po sebi razume, da ženske tega fizično ne morejo opravljati ali veliko težje.. Vzemimo pa za primer poklic kuharja.. Ali misliš, da gre za "ženski" poklic? Motiš se. Poleg tega pa se mi zdi, da se v zadnjem času vloge spreminjajo in celo menjajo in bo (in je celo že) zaposlovanje žensk (in moških) v zanje nenavadnih poklicih celo nekakšen trend. Včasih pa gre za povsem estetska merila - če se npr. ženske bojujejo (boks, rokoborba), najbrž dvoboj ni nič manj strasten in ne manj zanimiv, morda pa koga moti neskladje med ženskim telesom, ki naj bi bilo mehkejše in skladnejše od moškega, in med grobostjo takih športov. Predvsem je moje mnenje tole: Ženske se dobro znajdemo.. Zdaj pa se nekako ne moremo odločiti in bi rade oboje; tako bi rade, da bi se nas še vedno obravnavalo kot dame, nezaslišano se nam bo zdelo, da se zgodi nekaj nam, ženskam!!... Po drugi strani pa bomo emancipirano tolkle po mizi...

Aventurin je že po samem videzu zelo blagodejen kristal. Spada v skupino kremenov. Je blage zelene barve - od srebrnozelene do močneje zelene. Vsebuje drobne srebrne pikice. Učinkovito ga uporabljamo proti bolečinam in pri VSEH težavah s kožo.

Kakšno je vaše mnenje o evtanaziji in/ali smrtni kazni? Kaj si mislite o kaznih sploh?

Veliko govorimo, pa manj naredimo... Kaj naredite sami za boljši svet? Kaj je vaš doprinos k boljšemu jutri?