Marsa

Tadeja - najbrž nisi dobro prebrala, ampak samo preletela - Mipu namreč nisem kaj dosti razložila.. V glavnem sem bolj razglabljala ravno o tem, kako je sanje pravzaprav težko razložiti nekomu drugemu, ker samo on ve, kaj vse se mu dogaja in kaj naj bi kateri simbol pomenil točno njemu. Kot sem razbrala iz tvoje objave, pa tudi sama razlagaš in razumeš sanje. Jaz se pravzaprav ne poglabljam tako zelo - jemljem kot samoumevno in skušam izluščiti poanto, sporočilo. Včasih ga ni, včasih pride kasneje, ko se še nekatere druge reči vklopijo.. Etc. Tako boš tudi o pomenu številk (o katerih te opozarjajo sanje) najbolje vedela prav sama. Ker pa praviš - 1 do 5 - ni posebnega poudarka na posameznem številu. Včasih so takšno simboliko razlagali z datumi, z dnevi, ki naj minejo do česa pomembnega ipd. Ko se pogovarjaš z neznancem - kakšen je občutek (čeprav ga ne poznaš)? - kajti tudi to je pomembno... Če občutek ni dober, bodi pozorna na svojo okolico in v bližnji prihodnosti ne sklepaj ničesar z neznancem, kar ti šesti čut recimo odsvetuje. Če pa je občutek dober, gre lahko za vodnika in bodi tako pozorna na to, kaj ti govori (ko praviš, da se pogovarjaš z njim). Tudi če ti govori s simboli ali stvari, ki se zdijo nesmiselne... Kasneje morda ugotoviš, kaj je bilo s tem mišljeno.

Ja - res. Tudi jaz sem večkrat pozorna na datume in se mi -pomembni- vedno vklopijo, tako da je ravno prav. Otvoritev zadnje razstave sem imela 12. 02. 2002 ob 21. uri. Pozabila sem omenit, da večkrat pogledam na uro tudi ob točnem času: npr. ob 00:00, 12:00 ali ob 18:00 - in takrat se mi zdi nekako "pomembno". Zdi se mi, kot da sem zelo točna, zelo "v času". Pa še nekaj - to nima zveze toliko z datumi oz. s časom (bolj s prostorom) - neverjetno dobro ciljam - in tudi to se mi zdi nekako simbolično in dobro. Prav rada kaj mečem in skoraj vedno zadanem - tudi stvari, ki jih je zelo težko zadeti (recimo vžigalnik z mesta, kjer sedim, v odprto torbico 3-5m stran, zgoraj na polici, ali kaj podobnega). To je nekakšna strast - prav moram metati, ciljati. Me zanima, če ima to tudi kaj zveze s čim ali pa pač to navajam, ker to opažam pri sebi. Nekje si napisala - še čas ni več to, kar je bil. Nekako imaš prav, res je - vse se odvija hitreje, časa je vse manj, a opažam, da si ga znam prilagoditi in torej včasih kar čarati.... In tako mi je čas, kakršen je zdaj, kar všeč.. Nekoliko kaosa nič ne škodi - in zakaj bi čas vedno bil ravno tako dolgočasno linearen? icon_smile_wink.gif

Tam na strani boste našli tudi nekakšno tabelico, kjer piše, kaj pomeni določeni izračunani položaj oz. kako beremo izračunane podatke. http://www.lunin.net/astrologija V pripravi pa je Lunin net softver - ki bo, poleg izračunov, nudil tudi vse razlage. Gre za velik projekt, zato ne moreva z gotovostjo povedati, kdaj bo v celoti dokončan, upava pa, seveda, da čimprej. BTW - texti zanj so že napisani (napisala sem jih pred več kot enim letom - januarja 2001). Sicer pa imate na netu precej astro strani, kjer dobite izčrpne analize tudi v pismeni obliki, vendar predvsem v angleškem jeziku (in drugih). Povezave na nekatere od teh strani boste našli na LN povezavah. Kot ste ugotovili, sem težko kratka, tudi pa je težko dati opis v parih besedah.. A vendarle lahko poskusim: Izjemna, ekstremna občutljivost. Tudi prodornost. Potreba po samoti in umikanju - NUJNO je, da najdete pravi način za polnjenje svojih baterij, prav tako je nujno potrebno, da določen čas vsak dan preživite čisto sami s sabo. Izjemna navezanost na dom in družino, starše - mama je zelo močna oseba v vašem življenju. Veliko vaših čustev je prežetih s slabo vestjo. V skupini kot goba vpijate energije drugih in okolja, preveč zadržujete v sebi in nagnjeni ste k umikanju v trenutku, ko bi bilo potrebno reševati. Prirojena sramežljivost vam često otežuje komunikacijo. Imate izreden spomin. V življenju na vas močno vplivata dve ljubezenski zvezi. Prav tako za življenje počnete (ali boste počeli) dve različni stvari. Imate smisel za denar, posest - lahko tudi kaj dedujete. Ste izredno pridni in vestni za delo, vendar je vse odvisno od tega, kako se počutite. ... ... ... ...

Tudi moja strast so številke... Ko omenjaš svoje število - 1 ... Meni je tudi VIZUALNO in sploh všeč moje število - 13. Še več - zdi se mi najpopolnejše.. Vključuje linijo (ali, če hočem - puščico, torej smer, pa je nekako duh, akcija) - 1, in 3 - ki je srečno število, poleg tega že na videz nudi polnost in bohotnost - nekako Venero - saj lahko, če pogledamo malo drugače, vidimo oprsje ali pa obseg pod pasom... Poleg tega je 13.-ica na nek način ponovna enka - če npr. vzamemo 12 kot celoto. Tvori črko B. Da pa "resno jemljem" to svojo ljubezen do te številke, pa priča tudi nenavadno dejstvo, da v svojem zobovju nimam dvojk. Tako je razporeditev mojih zob 1 3 ... icon_smile_wink.gif Tudi zame ni naključij, kajti že s samo trinajstico bi lahko naštevala za celo stran... Ja - fino, da si odprla to temo. Itak je fino in morda celo terapevtsko - razpravljati o nekaterih rečeh. Poleg tega pa se, kot se je že omenjalo, tako dviga energija, zavest...

Veš, da - Marsovc. Me res zanima, kako bo vse skupaj izpadlo... Prepričana pa sem, da bo pred TV ekrani na D-prireditvi na ta račun veliko več takih, ki sicer nikakor ne bi tega spremljali - npr. tudi jaz. In če bodo slučajno zmagali/e (v kar ne verjamem preveč, kajti tej "določeni populaciji" so nekako že "dali možnost" in je tudi minilo od tedaj premalo časa, kvečjemu pa morda kot v nekakšno podporo - ker smo že v Sloveniji zagnali tak halo in se izkazali za očitno kar homofobične, predvsem pa precej nestrpne), bo seveda vse popolnoma drugače in slišati bo mnenje: Ja, saj sem rekel, da so kar simpatične in da je pesem spevna, če pa ne bodo, bo pa verjetno slišati še več kritike, izrečene proti EMI sami, našem izboru, Sestram in - seveda - njihovi spolni usmeritvi oz. opredelitvi.

Ja - a ne? Zdaj je bolje, ko ni več poudarek in iniciativa na posameznikih, ampak se ustvarjajo skupine, kopiči se masa.. ZAVEST se dviga, širi... In mi vsi skupaj pomagamo k temu... Naj ti povem potem še, da je tudi moja prva karta v Tarotu (Življenjska črta - po kabali), ki se je ne izračunava iz datuma, ampak iz imena, ki torej nima nič skupnega z mojim datumom rojstva, ampak z mojim imenom, tudi 13? Ki pa predstavlja simbolno Smrt, vendar jo jaz jemljem vsekakor kot pozitivno... In vse - datumi, številke, simboli... misli ... celo osebe, živali in predmeti - se v nekaj vklopi, nečemu sledi, nekam pelje, se z nečim, nekom sreča... Ipd... Ali ti je kaj znano? icon_smile_wink.gif

Hvala za prispevek o sanjah in za lepe besede. Sanje... Sanje ponavadi v astrologiji pripišemo 12. hiši in njenemu vladarju, Neptunu in znamenju Rib - kakšne aspekte tvori Neptun, pa tudi vladar 12. hiše, predvsem z Luno, Soncem, ASC. Prav tako sta bolj potentna znaka tudi Rak in Škorpijon, pa tudi Vodnar, prav tako tudi hiše, ki jih pripisujemo tem trem znakom (4., 8. in 12). Res je, da se da to razložiti že z znamenjem Raka, vendar mislim, da gre v primeru slednjega predvsem za nekakšen spomin, tudi kolektivni spomin, zavest - odtod morda sanje o Tudjmanu. Sicer pa mislim, da je to pri vas tudi zato, ker imate Luno v konjunckiji z Ascendentom - najverjetneje pa je nekje v bližini tudi Neptun in to vam verjetno povzroča tako intenzivno, slikovito in "preroško" sanjanje (*če ste rojeni nekje med leti 60-70, imate najbrž tako Neptun na Ascendentu in/ali Luni ali vsaj v bližini). Poleg tega je, če ste v Asc Škorpijon, takšno pa je tudi znamenje Lune, slednja najverjetneje v 12. hiši. Kar je spet položaj, ki "obljublja" bogato sanjanje. Prav tako je velika verjetnost, da imate v 12. hiši tudi Neptun-torej vladar praktično "doma"! - kar seveda spet poudari takšna (sanjska) doživetja. Zanimivi sta v tem primeru točka duha in fortune, ki sta morda zelo blizu skupaj - najverjetneje spet v Raku - v bližini vašega Sonca. In tako naprej. Tako da - s takim položajem bi bilo skoraj neverjetno, če ne bi sanjali intenzivneje. Kar se tiče sanj... Mislim, da so sanje zelo individualna zadeva, zato jih je praktično skoraj nemogoče razložiti - drugemu. Veliko je tudi simbolov, ki naj bi pomenili to in ono. Zanimivo je, ker ste omenili ravno vodo (že vse življenje je voda najpogostejši element in dejavnik mojih sanj); BISTRO vodo. Kajti - v sanjskih knjig bomo našli tudi zapis, da voda pomeni smrt.. Čeprav je res, da se smrt večkrat napove prav s podobnimi simboli, nikakor seveda ni nujno, da zmeraj pomeni kaj podobnega. Predvsem seveda voda pomeni prečiščenje - zato morda spremembe. Kaže tudi na razgibano duhovno življenje. Vendar mislim, da je pomembno tudi to, kakšen odnos imamo sami do vode; če se je npr. bojimo, so tudi sanje s to vsebino obarvane tako. Če je voda bistra, je zagotovo dober znak. Naše sanje so tudi nekakšna "čistilnica" (strahovi, misli, domišljijske podobe, podobe, ki jih ujamemo med gledanjem TV...) in ne napovedujejo vedno nečesa konkretnega, tudi če govorijo z zelo jasnimi simboli... Ja - zelo primerno ravnanje je zapisovanje sanj - vendar vam lahko zagotovim, da si jih zapomnimo že, če jih zjutraj samo obnovimo v mislih - potem si jih tudi zapomnimo. Kar pa se tiče sanjanja znanih osebnosti... :>)) Poleg tega, da sem enkrat sanjala ameriškega predsednika, enkrat Roka Petroviča (katerega pa sem imela čast kasneje spoznati in mi je celo pisal - pogovor z njim v živo pa je potekal skoraj tako kot predtem v sanjah) in večkrat sanjam športnike, sem nekoč sanjala Stepanijo, kako greva, frendovsko, z roko v roki (!) skozi snežno belino v nek zabaviščni prostor, h kateremu pa sva se počasi vzpenjala po hribu... Kmalu po tem sem izvedela, da je podpisal pogodbo in odšel v ZDA, mene pa so povabili k nečemu zame takrat zelo pomembnemu. To je bil vzpon na hrib, ki sva ga v sanjah skupaj s Stepanijo doživela. Ali to pomeni, da imam kozmični stik s Stepanijo? Da je nekaj usodnega? Da ga bom spoznala in se z njim poročila? Da se bo kaj njemu zgodilo?? Nikakor ne.. Gre samo za to, da sva se nekje v prostoru in v času in v drugih dimenzijah srečala. Stik, tudi usodni, ki ga imamo z nekom, ne pomeni, da moramo imeti nujno karkoli s tem človekom. Morda so se zadeve samo nekako "vesoljno poklopile" in spravile v red, morda na 0? Ko pa se je začela vojna v Sloveniji, sem par dni pred tem sanjala, da mi je krvavo izpadel zob in sem ga hotela na vsak način stlačiti nazaj v usta - rano! :>)) Kot nas je hotela Juga na vsak način "stlačiti" k sebi nazaj... Tako da zobje so edini simbol, ki mi je dejansko vedno napovedal slabo. Voda, bistra, jasna, sveža in tako domača - pa je najpogostejši simbol v mojih sanjah. VEDNO bistra... Razen na predvečer mojega rojstnega dne, ko sta dva moja prijatelja z vrtiljaka padala v prej bistrozeleno vodo - ko pa sta padla, ni naredilo pljussk, ampak splastk. Padla sta v blatno, motno, umazano vodo. Bil je moj rojstni dan (13.-ega v mesecu) - morala sem k prijatelju nekaj snemat s kamero. Hotela sem opozoriti to prijateljico iz sanj, naj ta dan pazi, pa me je nekaj nadrla, ko sva se srečali, ko sem prišla po kamero, pa sem si mislila: Pojdi se solit potem! in ji nič omenjala. Šla sem k prijatelju, naredila posnetke, nakar strašno padla in staknila izvin gležnja in prvič v življenju dobila mavec.. Nastopali v mojih sanjah so torej drugi ljudje, njim se je v sanjah dogajalo grozno, v resnici pa se je zgodilo meni... Tako da - mislim, da je skoraj nemogoče spraviti sanje v neko smiselno in zaključeno celoto - v smislu, da bi jo lahko artikulirano prenesli drugemu... Zagotovo pa nam govorijo simboli. A če bi bilo tako preprosto, da bi samo pogledal v neke tabelice in si razlagal konkretne stvari, dogodke, bi vse skupaj izgubilo svoj čar... Jaz pravim tem mojim sanjskim (in podobnim) plastem in svetovom nekakšni moji "obsvetovi"... :>))

Takale specifična tema, kot je vzgoja otrok in tudi njihovo izobraževanje in vodenje, si res zasluži podrobnejšo obravnavo in debato - in kot sem že zgoraj navedla, je Terezija načela to temo že v drugem Forumu, se je pa tam nekako izgubila in se pravzaprav tule zdaj razpravlja o njej, zato še na tem mestu dodajam svoje misli v zvezi s tem in upam, da bo stekel zanimiv pogovor. Nenehno se moramo (tudi kot starši oz. vzgojitelji,...) učiti - tako gre tu predvsem za našo pripravljenost iti naprej. Dvomim, da se vsi starši in vsi, ki se ukvarjajo z vzgojo, sploh zavedajo, ne samo, v kolikšni meri je to odgovorno "početje", kot tudi, kako zelo dolgoročni so vsi vzgojni sistemi, in, kako težko je včasih kot starš ali vzgojitelj ravnati modro in nepristransko. Vsi smo ljudje - in vsi smo enkrat bili otroci - to si zapomnimo in imejmo vedno v mislih pri vzgoji otrok. Pa tudi (če pogledamo z druge plati) - ne obsojajmo staršev, četudi mislimo, da so "krivi" za naše težave z nepravilno vzgojo - tudi oni so - kot mi sedaj - ravnali, kakor so najbolje in najpravilneje lahko oz. so sami sodili, da je tako najbolj prav - ali pač boljše niso znali. Kot pri vseh najpomembnejših življenjskih vprašanjih, tudi tu ni striktnega odgovora ali recepta; vsak sam doprinaša svoj delež v svoje okolje - tako ožje družinsko, kot tudi širše - družbeno; seveda mora zato to početi z vso zavestjo in odgovornostjo - pričakuje pa se od vsakega toliko, kolikor zmore, in vedel in znal bo natančno toliko, kolikor je osvojil do zdaj. Zato menim - nikogar ne smemo prestrogo soditi, saj ne more vedeti več od sebe samega - zato pa se uči tudi sam. Ne moremo postavljati zadev, kot da obstaja absolutno znanje, ki ga starši in vzgojitelji posedujemo, otroci pa ne. VSAK ima vcepljen v sebi nekakšen čut za to, kaj je prav in kaj ne - tako se bo na srečo tudi otrok, ki je imel najtežje pogoje, lahko razvijal v dobrega človeka - morda toliko bolj kot npr. nekdo, ki so ga vse življenje zavijali v vato. Zato mislim - NAJPOMEMBNEJŠE, kar lahko damo otroku, je zavest, da je ljubljen. Hvalimo ga, a ga tudi pograjajmo. Odgovorimo mu na vprašanja, ki nam jih zastavlja; če česa ne vemo, nič ne de - ne moremo poznati vseh odgovorov. Obravnavajmo ga kot ČLOVEKA, kljub temu, da je "samo" otrok. Ne skrivajmo pred njim pomembnih stvari, češ, da je še premajhen; otrok bo to sam začutil in bo rezultat slabši, kot če mu bomo razložili (na način, ki bo v dani fazi njegove rasti njemu razumljiv). Ne obravnavajmo ga kot bebčka - govorimo z njim v normalnem jeziku, ne s samimi pomanjševalnicami ali popačenkami - otrok si zasluži najboljšo obravnavo. Vcepimo mu ljubezen do narave - vsega živega. Učimo se z njim skupaj - rastimo z njim skupaj - imejmo ga za prijatelja - in ne za hišnega ljubljenčka.

Bravo! Mi je všeč tako razmišljanje in taka pot pogovora... Namreč - tudi sama ne opažam česa posebnega ravno zdaj, v tem obdobju, je pa res, da že od malih nog doživljam več od "simptomov", ki naj bi nakazovali "sindrom nove dobe" - ki jih doživlja Mateja. Tako da že vse življenje intenzivno sanjam v barvah, intenzivno doživljam svojo okolico, kombinacije števil me vedno zanimajo, ker sem rojena na petek 13.-ega, in tudi sama vedno pogledam na uro ob kakšnem primernem času - 13:13, 13:31 ipd... Vendar pri sebi nisem opazila prav takega skupka simptomov oz. reakcij... Morda zato, ker to že od malega jemljem kot samoumevno... Posebnega občutka osamljenosti in podobnega pa nikoli nisem čutila, ker pravzaprav uživam v svoji družbi in se rada ukvarjam z vsemi (miselnimi in drugimi) procesi, ki se odvijajo v meni, moji bližnji okolici in tudi v globalu - svetovno. Tudi stari vzorci pa se, mislim, počasi razbijajo in razblinjajo....

Danes sem na Lunine novice dodala Matejin članek - odgovore na vprašanja staršev o indigo otrocih - objavljen tudi v reviji Aura.

Hvala tudi tebi, Daisy - za razmišljujoče prispevke in za pozitivno energijo, ki jo vnašaš tule. Veš, mislim, da si se že zelo dbest "sprogramirala", a ker si se verjetno najprej "preprogramirala" (od nečesa, sodim, ker si imela nekaj težav), so to procesi, ki se ne zgodijo prek noči. Ker nikjer ni pravil, uporabnih nasvetov, ki jih bi posameznik dobil hkrati z življenjem, tudi če bi pa obstajali, je nemogoče, da bi zajemali vse težave, dogodke... vseh ljudi. Tako da - vidimo, primerjamo, analiziramo in sodimo lahko samo, kar je že za nami - mi temu pravimo čas.... A to je pač linearno gledanje.. Krožno gledanje pa je ujeti vse svoje jaze in jih združiti v harmonijo in tako živeti življenje - uspešno "programiranje" pa lahko naredimo le, če predhodno očistimo "teren".. Če "sadimo" nove misli, moramo torej najprej pripraviti zemljo, saditi, zalivati, negovati, zraste to in ono, šele POTEM pride sadež. Ker to v naravi vemo, se nam zdi logično in LAHKO počakamo. Ko pa gre za nas, bi potrgali in uživali že kar listje, nepotrpežljivi ob prepočasnem dogajanju - predolgem čakanju na sam sadež. (*Ta primer je zelo dobro opisala Louise Hay v eni svojih knjig - podala je, se mi zdi, primerjavo s paradižnikom... POČAKATI moramo na paradižnik - jasno, da ne bomo uživali listja...). To pozabljamo. Zanima nas torej, kaj bo vnaprej, hoteli bi se prestaviti že kar v tisto točko v prihodnosti - vendar - potem bi bili opeharjeni za lastno doživetje tega in torej izkušnjo in bi se tako vzorci še vedno oz. spet ponavljali. Prepričana sem, da največ storimo sami, da lahko s samo mislijo pravzaprav dosežeš najboljše rezultate - vendar misel, ki je ne zavira prevelika (nerealna) želja in pričakovanje, ampak misel, obogatena z voljo. Nekoč so me povprašali po nekakšnem receptu, esencialnem nasvetu... Omenila sem par stvari, a mislim, da sem izpostavila prav voljo. VOLJA. Tudi to me najbolj "gane" pri ljudeh. Tako se me ne dotakne tisti, ki jamra, ampak tisti, ki navkljub svojim težavam ponosno gre svojo pot in še kaj doseže. TO je meni vredno občudovanja!!! Torej - volja! Kajti - vsak ima dve možnosti - da se pritožuje ali da vzame zadeve v roke (in torej "uporabi" voljo). Malo sem zašla, a o tem sem se najbrž tako izčrpno razpisala ravno zato, ker je pač volja najpomembnejši dejavnik tako ozdravljenja kot npr. hujšanja. Aja, seveda - in vera.

Ja, Daisy. Vem... :~)) Imam precej znank in prijateljic. Res pa sem pozabila v odgovoru poudariti seveda, da NE gre zgolj za hujšanje, ampak predvsem za prečiščenje (kot si napisala, jaz pa sem izpostavila, zdaj vidim, zgolj hujšanje). Poleg tega pa - ali smo ZARES predebeli? Kateri je ta model, ki je zares primeren, pravi, konec koncev všečen... Je pa še nekaj s postom in z drugimi dietami. PREKMALU obupamo - prekmalu vržemo puško v koruzo - ker ni dovolj hitro rezultatov... Ampak dejansko je vse hujšanje tudi v sami odločitvi, v vsem, česar se lotimo od tam naprej, kjer smo si zares rekli, ZDAJ bom shujšal. Kajti - ko se proces začne, zares začne, ko se naše odvečne kile res začnejo porabljati, potem vse nekako "samo teče". Moj primer - tako odločena sem bila, da bom shujšala, da sem skoraj preveč resno to vzela in si to vcepila v misli - posledica - hujšanje se skoraj ni prenehalo... Imela sem manj in manj kil, da sem se že ustrašila... Ljudje so mislili, da še naprej hote hujšam - vendar nisem - ampak tak UKAZ sem dala svojim mislim, celicam, organizmu... To je skratka tako kot val, kot snežna kepa, ki se vali.. Ko se proces začne, zares začne, se pravzaprav več ne ustavi. Vendar mi hočemo že jutri, pojutrišnjem rezultate. Nasvet - nič tehtanja en mesec, dva posta na mesec (prazna, polna luna)... Pri meni se je post ZARES začel, ko mi je mama ničkolikič rekla, da "se ji že kar smilim" (!!!!!), in da, ja, shujšala bom že, tako suha kot sem bila, pa nikoli več ne bom. No - v tistem trenutku sem jo pogledala v oči, uperila kazalec vanjo (nekako preroško) in rekla: "ŠE BOLJ BOM!". In sem. Daisy - prepricana sem, da ti bo uspelo!

Bravo, Daisy!

Danes je svetovni dan Romov. Bodimo boljši sosed!

Nasprotno! Vsa mogoča različna mnenja so več kot zaželena! Ampak ali nisem ravno jaz tista tu, ki imam nekako "drugačno" oz. sploh nekoliko konkretnejše mnenje? (nihče namreč se ni eksplicitno zavzel za ali proti) Moj namen vsekakor nikakor ni bilo kreganje - a ker je bil komentar na mojo "izjavo" oz. samo en njen del(besedo), ki se mu je posvetilo največjo pozornost, sem tudi sama pokomentirala. Poleg tega sem podala še nekaj drugih vidikov in tudi svoje izkušnje in izkušnje svojih znancev in prijateljev, ki so se "šli" svobodnejše odnose. "Razmišljam" o tej temi (na tem mestu) pa zato, ker je Afrodita postavila vprašanje. Ker podajam mnenje, torej o tem tudi razmišljam. Res pa je, da je bistvo takihle razprav tudi (ali pa predvsem) v tem, da sami dobimo nekakšen pogled in s tem priložnost uvida oz. mnenja. Ne podpiram varanja kot takega dejanja, kakor ga jaz podrazumevam - to sem mislila. Mislim, da tu ni nič sprenevedajočega in moje mnenje o tej temi ne izvira iz ignorance do svojih potreb, ampak ravno iz njihovega poznavanja in iz lastnih izkušenj. Je pa še tudi nekaj, kar sem pozabila že prej omeniti - pripravljena pa sem odpuščati "varanje" oz. lahko razumem, da se stvari pač zgodijo. Mislim pa, da je, kar se tiče sprenevedanja in ignorance, v velikih primerih prej nasprotno - da se namreč prav oni, ki je pobudnik tovrstne svobode, najbolj spreneveda ali pač negira osnovne vrednote ali ljubezen samo, ki je med dvema. Seveda tudi nisem mislila pod ODNOS vsake pubertetniške zveze ali teh zvez, katerih "namen" je nekako naše "iskanje"... Podala sem svoje mnenje o tej temi, vendar pa izhajajoč iz odnosa kot zrelega partnerstva (ki morda, ne pa nujno, vključuje tudi otroke oz. globljo povezanost in ne vsak običajni dejting). Ko to najdemo, mislim, da ne razmišljamo o več variantah... Seveda pa obstaja toliko stališč, kolikor je ljudi in je toliko različnih odnosov, kolikor je parov (ali pač skupnosti...). Vsekakor je zaželenih čimveč mnenj torej tule, ker je Afrodita res izpostavila zanimivo temo. Prav tako ste najbolj vljudno vabljeni tisti, ki imate sami izkušnje z drugačnimi modeli odnosov.

Ja. Vzdržim se varanja - in to na tak način, da sploh ne razmišljam o tem. To pomeni, da NE varam (sem pa, včasih, v prejšnjih "razmerjih"). In - razmišljanje o ČEM točno je varanje? Ali varam, če mi je nekdo všeč? Od tam naprej, ko bi zadeve lahko postale varanje, me zadeve ne zanimajo. Seveda pa semintja vzpostavim tudi kak odnos, ki je izključno všečne osnove. In, hej! - kakšno sprenevedanje, kakšna ignoranca?? Partnerja ne varam, ker ga spoštujem in mu zaupam in on meni zaupa in sva prijatelja. Spoštujem njegovo svobodo in on mojo, vendar jaz pod svobodo ne razumem in ne upoštevam nujno tudi "skoke čez plot". Svoboda je, da si tak kot si in da nikogar ne ogrožaš. Sem pa seveda že preizkusila tudi drugačne, morda malo bolj neobičajne modele zvez in odnosov (za katere dvomim, da jih je izkusilo veliko, sploh tistih, ki o tem radi govorijo - namreč o partnerski svobodi).. In tudi - ali nas ni Afrodita povprašala o tem, kaj si mislimo? Jaz si to mislim. In ja - prostovoljno hodim domov. Ne bi rada, da bi se zakačili na posameznih besedah....

Psov niso usmrtili in jih do nadaljnjega tudi ne bodo. Za to gre predvsem zasluga vsem ljubiteljem živali, ki so si glasno prizadevali za to, najverjetneje pa je največ pripomogel protestni shod 23. marca, in pač vse glasnejše javno menje in razpravljanje o tem. Sicer obstaja nekaj težav z izvedbo cepljenja (predvidevam, da gre za birokratske, ker gre za nemško društvo), vendar se zadeve, kot pravijo, zdaj nekako "normalizirajo". Baje (tako pravi sama ga. Močivnikova) se je tudi stanje v samem zavetišču izboljšalo, prav tako pa se je zmanjšal "priliv" psov in so tudi oddali več psov. To sem ujela v oddaji na TVS v petek, ko je bil zanimiv pogovor o živalih (ki pa se ni dotikal zavetišča M. Močivnik, čeprav je tudi ona bila gost v studiju). Bila je zelo dobra oddaja (čeprav me je nekaj izjav oz. stališč, podanih v njej, motilo) in precej na nivoju. Govora je bilo predvsem o odnosu - lastnik/žival (v glavnem pes), psihologija obeh in psihologija odnosa, naše sporazumevanje, kontaktiranje z živalmi, naša nerealna pričakovanja od živali, ipd.. Kar se mi je zdelo dobro - že v osnovi je namreč treba zavzeti dobra stališča, dobro osnovo. Težave - "napaka" je v zavesti ljudi. Kajti - vse se je začelo z zavrženimi živalmi - ki so jih zavrgli ljudje - njihovi lastniki. *** Zato, ljudje - ljubitelji živali! Ko si hočete omisliti hišnega ljubljenca, o vsem se predhodno dobro pozanimajte (kakšnega značaja je kateri pes, kaj lahko "pričakujemo" od določene pasme, ali je primeren za bivanje v stanovanju, ali je primeren za družbo otrok oz. ali je socialen... ipd.). Prav tako se RESNIČNO ODLOČITE in o vsem prej dobro premislite!! Žival ni igrača ali predmet, ki ga lahko po naveličanju (ali tudi razočaranju) zavržemo! Že v začetku živali raje ne vzemimo, kot da bi se ji kasneje godilo tako, kot se zavrženim živalim. Ne odločajmo se za ljubljenca zgolj iz "kozmetičnih" razlogov ali z nekakšnim pričakovanjem po njegovem nujnem služenju nam. Sprejmimo žival medse in ji dajmo vedeti, da si MI SAMI štejemo v čast, da lahko bivamo z njo. Od nje se lahko zelo veliko naučimo. Ljudje si npr. psa omislijo "za začetek", kasneje, ko se odločijo za otroka, pa ga zavržejo, češ da bo škodil otroku..... No, to ni res - naše znanje in izkušnje z živaljo lahko naš pogled na vse živo kvečjemu obogatijo, poleg tega pa je tudi za otroka dobro sobivanje takšne vrste. Zato mislim, da bo resničen dober starš absolutno ta, ki svojega psa ("za dobro otroka") vsekakor ne bo zavrgel. Kajti že v OSNOVI bo ravnal preudarno in odgovorno. Kdo drug spet pa bo le stežka odrekel muho enodnevnico svojemu otroku, po drugi strani pa bo brez težav pustil brejo psičko v jarku!!! TO je treba preprečiti - tako, da zdraviti ljudi, zdraviti pa tako, da jih izobraževati, ozaveščati. MI sami smo krivi in naš odnos do živali. Sram nas je lahko!

Sama imam izkušnje le z luninim postom (ki ga tudi opisujem na LN oz. svoje izkušnje z njim: Lunin post) - kar nekako pomeni 24 ur postenja. Po rojstvu otroka sem se zelo zredila (s 56 na 73 kg). No, po omenjenem postu (vendar je vse skupaj trajalo približno leto in pol do dve) tehtam zdaj KONSTANTNO 51 - 53 kg. Vsake toliko se lotim katere od zdravilnih kur - kar vključuje tudi delni post (s sadjem, zelenjavo ali samo s sokovi oz. vodo, čajem ipd) - vendar vse praviloma ne traja dlje od treh dni. Sama ne maram preveč prisilnih ukrepov in ne matranja. Sem še kar za zmernost. Tudi ne prisegam na odrekanje - jem, kar mi paše, in kadar mi paše. (Glede na to, da moj organizem dobro ve, kaj mu godi, v kar sem se neštetokrat prepričala, si to lahko privoščim). Je pa zanimivo, da jih poznam več s "težavami", ki jih opisujeta.. Da je namreč najteže obdržati težo. Poleg tega, da nekaj mojih prijateljev izvede enkrat letno takle post (a so vsi že od prej suhi in fit, in tudi po končanem pstu so videti isti, le da so prečiščeni), poznam tudi nekaj ljudi, ki so se za post odločili nekako iz "kozmetičnih" razlogov. Tako sem nekoč srečala znanko, ki je bila videti super, fantastično... Bila je sveža, koža se ji je svetila, opazno pa je tudi shujšala... Povprašala sem jo po vzroku, pa mi je ponosna povedala, da se že en mesec posti. Zdelo se mi je neverjetno, saj sicer ni bila videti navdušenec nad takimi načini in tega od nje nisem pričakovala.. No, ko pa sem jo po pretečenem času (recimo pol leta, nekaj mesecev) spet srečala, je bila taka, kot je bila prej. Debela. In precej nezadovoljna. Tako da se strinjam, da je za nekatere lažje uvesti tako stroge ukrepe - in je preprosto lažje zanje nič jesti, kot pa obdržati težo. Mislim, da moramo predvsem s pomočjo posta poštekati, da sploh ne potrebujemo toliko hrane in da je veliko izjav (v zvezi s prehranjevanjem) pravzaprav neresničnih oz. netočnih. Da moramo jesti toliko in toliko tega in onega, tolikokrat... Hranjenje je zelo individualno. Kot nekomu učinkuje dieta s sokovi, nekomu tako tista z ogljikovimi hidrati. Mislim pa, da je point v tem, kaj SKUPAJ užijemo - kaj "paše" z določeno hrano... Predolgotrajno postenje nas tako morda tudi oropa zalog in nas prisili, da po končanem postu (ali celo kot nekakšno nagrado) spet "navalimo" na hrano- ki smo se ji toliko časa odrekali... Predvsem moramo zmanjšati količino hrane na našem krožniku in se izogniti "vmesnim obrokom" (ko se nam zdi, da "danes še nismo dali nič v usta", pojedli pa smo dva piškota, banano, smokije, tortico, dvojno kavo s trojno smetano, dve čokoladni energetski ploščici... Ko pa smo končno "spravili nekaj v usta", smo si privoščili: juho, glavni obrok s prilogo, solato, ki je po možnosti sestavljena iz brokolija, cvetače, obilno oblita z mesingi in -najkvalitetnejšimi!- olji, ki, skratka, vsebuje hranilnih snovi za cel obrok, po obedu pa nam seveda zapaše še nekaj sladkega... In tako spravimo vase še čokoladne ali oprehove (!!) palačinke. Potem pa še kavica, vino, sok... karkoli... Pa se ČUDIMO, da ne shujšamo!

Ja - res; kaj sploh je varanje? Sama se opredelim, da je nekaj varanje, ko to dejansko postane - kot srbohrvaški izvor besede - varanje.. Torej - ko zadeve postanejo "grde". Laganje, spletkarjenje, delovanje za hrbtom etc.. - TO je zame varanje. Torej: jasno, da imamo STIK z mnogimi, tudi kemični, ali, če hočete, "spolni". In res je - naše življenje je kratko in neponovljivo... Logično je, da ne bomo vsi v vsem svojem življenju gledali le enega samega človeka... Vendar - nekaterim pa to uspeva. In - Tash - ja, res je, fino je, če imamo odnos, kjer smo lahko sproščeni, naravni ipd. Vendar praviloma, kjer si eden od partnerjev "izvoli" takole stališče do zveze, eden med njima ni zadovoljen. Zato pravim: ne počnimo, česar ne želimo, da bi se dogajalo nam.. Če bom torej svojega partnerja skušala prepričati v vesoljno ljubezen, ki jo lahko delim z vsemi, bom seveda morala spoštovati tudi njegovo podobno odločitev - kar pa je težko.. Torej - če bi se hoteli z nekom "zaplesti", si predstavljajmo, kako bi bilo nam, če bi se za podoben korak odločil naš partner. To je vse. To je zrelo partnerstvo. Ko sta OBA za to. Pa tudi - gre za dostojanstvo - ali sem žival? Ali ne morem krotiti svojih nagonov? Ne - če imam rada partnerja in ga spoštujem, se vzdržim varanja. Ja, včasih pa se stvari "zgodijo"... To je nekakšen stik - oz. jaz temu tako rečem (ki seveda ne pomeni spolnega v smislu konkretnega stika). In pri takem stiku ni nič grdega. A od tam naprej pa je varanje - razen če ne ugotovimo, da je ta oseba primernejša za nas oz. smo našli idealnega partnerja zase. V tem primeru pa to ni varanje, ampak konec prejšnje, npr. neosrečujoče zveze. Hecno je tudi, da v tako imenovanih "free" zvezah vedno krajši konec potegne tisti, ki je bolj ljubeč in pravzaprav iskrenejši. Ker pa gre največkrat v teh primerih tudi za ziheraška ozadja (torej - ostanemo v "obeh" zvezah, zgolj zato, kar nam to še nadalje omogoča "biti bubreg v loju"), me moti, da tisti, ki nam očita pomanjkanje širine in demokratičnosti, pravzaprav hoče naš denar (posest, naše delo, ki ga opravimo zanj ipd.)... Ali - ostane v zvezi tako z nami (ker nas ima tako rad), kot z novo osebo. Vendar pri nas pa živi - mi mu peremo gate. ) Zelo me je navdušila Oshova filozofija; a roko na srce - vsi (poznam nekaj parov), ki so se sklicevali na Oshovo filozofijo ali po njej celo živeli in delovali, so si svoje odnose zelo uničili (in to nekateri na najgrši možen način - kljub temu, da so se imeli za zelo visoko razvite in so "v bit poštekali njegovo filozofijo" - no, vsekakor jim to ni preprečilo, da ne bi delovali zelo materialno in na najnižjih možnih nivojih in se posluževali najnižjih možnih sredstev.

Na prošnjo nekega urednika sem pred časom tudi spisala Članek na to temo in povzetek objavila tudi na LN NOvicah - Astrološko, psihološko in drugo ozadje strahov in skrbi. Ali: O strahovih malo drugače. Glede na to, da se tudi sama ukvarjaš z astrologijo (sicer pa sem se dotaknila tudi drugih aspektov), te bo morda zanimalo prebrati, kaj menim o strahu oz. strahovih... Morda sem vse skupaj podala iz malo drugačnega zornega kota oz. na drugačen način, kot smo vajeni sicer.

Že od otroških let ne maram obiskovati Živalskih vrtov. Bila sem vsega skupaj kvečjemu 8 ali 10krat v življenju, pa še to trikrat s svojim otrokom. Ne samo, da se mi živali smilijo, tudi me je nekako "sram" pred njimi, da jih sploh gledam in pasem zijala - neprijetno se počutim. Čutim njihov obup in ponos. Ko pogledam ponosni pumi v oči in jo gledam v tisti majhni kletki, me stisne pri srcu. Slonu se izognem. Res je, da se tako ohranjajo vrste in se skrbi za živali... Toda - ja, tudi jaz sem za svobodne živali. Za dostojanstvo vsega živega.

Če bi si radi ogledali (prebrali) več mnenj in dobili več vpogleda, si lahko ogledate Forum revije Moj pes, kjer je debata o dotičnem azilu v polnem teku - podanih je ogromno mnenj, izkušenj z oddajo psov in veliko drugih podatkov. Zelo zanimivo in priporočljivo za vse, ki vas ta tema zanima, pa bi si radi ustvarili čimbolj objektivno mnenje ali seveda pomagali po svojih močeh. Namen vseh objav in prispevkov je, da se zadeve premaknejo in če se bo o tem več govorilo in če bo javnost o vsem skupaj bolje obveščena, je seveda več možnosti, da se dejansko tudi kaj premakne. Oglejte si pogovor na to temo torej v Forumu ljubiteljev živali revije Moj pes Končno se nudijo tudi nekakšne rešitve in kot sem uspela razbrati iz na hitro preletenega, dotični ljubitelji živali dejansko nekaj naredijo in tudi pomagajo. Zelo pohvalno! Več glav več ve - več oči več vidi - več src premakne gore.

* Nekaj prič je svoje povedalo v nekaj TV oddajah (mdr in nazadnje v oddaji "Preverjeno"), obstaja pa tudi nekaj pisnih pričevanj. Resnici na ljubo je potrebno povedati, da sem v prid zavetišču dobila le eno mnenje očividca, številnejša pa so tista, ne tako naklonjena - navedena, dokumentirana in podpisana. Dodajam povezavo na stran, kjer je za širšo javnost objavljeno eno od teh pričevanj in je priloženih tudi nekaj fotografij ubogih živali: Prijava o mučenju psov in mačkov pri Mileni Močilnik.

Na FAQ - Kristali sem parkrat odgovorila na tole... Ampak najbrž si že prebral? icon_smile_wink.gif

Ja, seveda, dobri članki in sploh vsi razmišljujoči prispevki so vsekakor zaželeni. Vaš članek "Indigo otroci" pa sem že objavila na Luninem netu, in sicer na straneh LUNINE NOVICE IN DOGODKI, kjer je še več zanimivih prispevkov (*pošiljajo pa jih obiskovalci in ne samo avtorji sami, in če je naveden tudi avtor prispevka, jih objavim, če so seveda zanimivi ali kakorkoli povezani z vsebino Luninega neta). Gre za zelo zanimiv članek in zato pozivam vse, ki jih te teme zanimajo, da si ga preberejo: "Indigo otroci"