Vau, Mateja čist vedno mi spodneseš tla pod nogami! Imaš prav. Res se z vsemi močmi usmerim v to, da drugi ne bi opazili, kaj se v meni dogaja. Vem, da to ne bo šlo več, ker se prag tolerance mojega telesa niža. Telo mi sporoča, da me ima čez glavo in čez. Sploh mi ni padlo na pamet, da bi začela sprejemat svojo temno stran. Vedno sem se je samo želela znebiti. Isto kot z odpuščanjem osebi, ki me je zlorabila. Še zdaj nisem odpustila, ampak zdaj mi je jasno, da nisem bila jaz kriva. Tako sem nekako zdilala s tem. Ampak šele takrat, ko sem se s pomočjo ene osebe vživela v situacijo in skozi oči obeh pogledala takratni položaj. Sicer je bilo zelo boleče, ampak je očitno bilo potrebno. Torej se bom morala še s tem tako spopasti. Glede na to, da sem bila leta in leta kot zombi, se zatekala v motnje hranjenja ... je vsako okrevanje lahko samo manj boleče. Mateja, hvala ti za tako modre misli! Shranjene imam, tako da jih bom lahko vedno znova brala. Lp, CG