dolci12

No, tole je le še potrditev moje domneve. Povedal sem le svoje mnenje. No, lepa reč. Tvoje mnenje bom upoštevala in se zamislila nad sabo. Vendar me kljub temu še vedno begajo ista vprašanja. Mislim pa, da se veliko ljudi odziva na podoben način. Ko se čutijo ogroženi - napadejo.

zakaj misliš, da sem preveč zaverovana vase? Sem se dotaknila mogoče tvoje šibke točke?

Sploh ne gre za to, da "bolujem" za tem, da bi me kdo poslušal. Jaz nasploh ne govorim veliko o sebi, ker ne čutim potrebe po tem in v svojem okolju veljam za človeka, ki veliko, zelo veliko (službeno in zasebno) posluša. Čudi me pa nesposobnost poslušanja drugih ljudi. Nenazadnje se tisti, ki ne posluša, načeloma tudi nič ne nauči. Lahko se najde procent ali dva takšnih, ki to zmorejo, vendar je vseh preostalih 99 oz. 98 % takšnih, ki se vrtijo v svojem strogem svetu in ne slišijo, ne vidijo, ne čutijo, se ne učijo. Ker se ukvarjam z ljudmi pač to tudi opazim. Njihov svet in interesi se končajo v radiusu 1 metra. Žalostno. Še vedno pa ne vem, zakaj je tako.....

teoretično je vse res. Kaj pa v življenju? :xx!: Tle se pa vse spridi. Vidiš soseda, da ima nov avto, pa bi ga imeli tudi mi, pa manekenke, s katerimi se ženske rade istovetimo in jim želimo biti podobne. Pa želja po temu, da bi ugajali........? :xx!:

Moje vsakodnevno delo zajema stike z ljudmi. Vsak dan znova, vsak trenutek ugotavljam, da ljudje ne znajo poslušati. Ko te vprašajo kako si, je to zgolj uvod v monolog, ki se dobesedno izlije takoj, ko uspejo zajeti sapo. Nikogar ne zanima kako si, nihče ni pripravljen poslušati, se poistovetiti, razumeti tvoje dogodke in razmišljanja. Vsakdo samega sebe postavi na prvo in edino mesto. Zavračajo drugače misleče, vedno znova izhajajo iz sebe. Npr. ti razložiš svež dogodek in še preden pristaviš epilog, se že usuje plaz besed, ki opisuje neko zgodbo izpred nekaj let, mesecev... Vmes pa ni niti enega vprašanja, ki bi dalo vsaj slutiti, da ga tvoja zgodba zanima. Kako je možno, da ob tolikšni poplavi duhovnežev ni skorajda nikogar, ki bi znal poslušati in slišati? Kako je možno, da se je tooooooliko egoizma naselilo v ljudi, da stremijo k nekemu višjemu cilju, poslušajo samo toliko, kolikor jim lahko koristi in se ne zmenijo za ljudi v svoji okolici? Pa ob tem ne mislim samo na ljudi, s katerimi se srečujem pri delu. To se dogaja v okolju, v družinah, med prijatelji. Zakaj je to tako? Zakaj nismo sposobni ali pač nočemo dojeti stvari, s katerimi nismo neposredno povezani? Ali se kdo trudi biti drugačen. Sposobnost razumevanja in odklon od egoizma je bistvena stopnica k višjemu duhovnemu nivoju. Zakaj tega nihče ne prakticira? Je pretežko?

Ponavadi ne pomeni nič dobrega, če ti v sanjah izpadajo zobje. Običajno to napoveduje nek problem, pogosto zdravstveni, ki pa ni povezan z zobmi. Ni kaj, en orng rutinski pregled ne bi škodil. Sicer pa bo to problem, s katerim se boš soočila sama in ga boš morala tudi sama rešiti.

hvala za informacijo. Sem očitno presveža na forumu, da bi vedela za to. Vendar je danes en tak dan, da se mi porajajo vprašanja, na katera ne najdem odgovorov... Bi pa bilo vseeno zanimivo vedeti, kaj drugi o tem menijo. Škoda, da sem to zamudila ....

saj, tudi meni se dogaja podobno, samo trenutki do sreče oz. zadovoljstva so različno dolgi. Včasih tudi kolnem med čakanjem na to, da me dohiti sreča. Sicer pa sem tako ali tako pristaš in goreč zagovornik rekla: "vsak si je svoje sreče kovač..." V različnih obsegih, jasno. V svojih rosnih štiridesetih pa sem prišla do zaključka, da nas najbolj nesrečne naredijo neizpolnjene oz. nikoli izpolnjene želje. Po mojih (ne osebnih) izkušnjah so ljudje najbolj nesrečni, ne takrat ko si zlomijo nogo ali padejo na izpitu, temveč takrat, ko ne morejo izpolniti svojih želja. Te želje pa so absurdne. In strinjam se s tabo, da je vsak trenutek lahko sreča, oz. zadovoljstvo, le mir je treba najti v sebi in zavedanje, da SMO...

vse to, teoretično drži in tudi sama mislim tako, vendar....v tistem trenutku zagotovo nisi srečen, ker te boli noga, ker te je strah, ker ne veš kako hud je zlom, ker te boli praznina, ki je nastala za nekom. V tistem trenutku ni sreče, sreča pride naknadno, z razmišljanjem in občutenjem preteklih dogodkov. Če ti kdo umre, zagotovo nisi srečen v tistem trenutku, ker nisi sposoben razpoznati sreče. Če je s tabo drugače - kapo dol...

Vedno se sprašujem, ali gresta materializem in duhovnost z roko v roki. Kako vemo, kdaj dosežemo mejo v materialnosti, da ne hlastamo po še več in kdaj postanemo zadovoljni s tem, kar imamo. Truditi se je treba, to je res, vendar kako doseči to, da s tem, ko v materializmu dosegamo čimveč, ne škodimo drugemu? Npr. trgovinski posel: če naj se tebi posel poveča, se potemtakem nekomu drugemu zmanjša... Materializem in duhovnost sta nezdružljiva, vendar smo v materialnem svetu... Kje so meje?

ja, vendar je najbrž težko biti srečen, če si si zlomil nogo, če si padel na izpitu, če ti kdo pritisne klofuto, če ti kdo umre. Čez čas ja, v tistem trenutku pa zagotovo ne. Vsaj jaz ne poznam nikogar. Izjeme so mogoče guruji, ki se vseskozi hahljajo.... :o|o:

he, he, tudi jaz se pogovarjam z drevesi. Pa z morjem. Pa z nekom, za katerega vem, da je tu, pa ga ne vidim. Ne vem sicer, ali so to monologi ali dialogi, paše mi pa....

Sicer pa mislim, da so angeli preveč pametni, da bi se omejevali z našimi omejitvami. Sporočijo ti tako, kot si sposoben zaznati. Nekomu skozi oči, drugemu skozi srce...

kako veš, da to ni odgovor iz tvoje "zakladnice"? Kako veš, da so to oni?

tudi jaz tako mislim. Sicer pa ne vem, če imam prav. Nikogar v življenju namreč še nisem izgubila. Vendar - to kar praviš je pogojno res. Ampak vprašanje: "ali sploh imam razlog, da bi bil nesrečen?", vedno pride potem, ko je tisto slabo, kar se nam dogaja, že mimo. Npr. slabi starši. Dokler so ob tebi in dokler jih prenašaš in ob njih trpiš, enostavno ne moreš biti srečen. Takrat si velikokrat nesrečen. Ko leta minejo in ko modro potegneš, da si se vendarle iz tega veliko naučil, si lahko tudi za tiste "nesrečne" izkušnje hvaležen in srečen, da so se zgodile. Vendar je tega sposobnih malo ljudi, Na srečo sem med njimi.

Moje izkušnje so drugačne. Ko sem jih najbolj klicala, jih nisem priklicala. Očitno sem pričakovala nekaj, kar bi lahko moje oko videlo, oz. nisem razpoznala jezika, s katerim so mi karkoli sporočali. Velikokrat pa, ko sem bila v težavah, in ne da bi jih prosila, sem dobila sporočila, ki sem se jih naučila razpoznati. Po mojem so vedeli, da jih potrebujem. Mogoče so moj obup ali težavo znali razumeti kot klic na pomoč. Mogoče sem jih, ne da bi se tega zavedala, klicala. Kakorkoli, naučila sem se razpoznavati znake, ki mi pomagajo (včasih z zamudo - potem, ko je stvar že mimo). In to sporočam tudi drugim. Tisti, ki so do sedaj bili pripravljeni prisluhniti, verjamejo, drugi pač ne. Kakor kdo.

Saj v bistvu niti ne gre za neko strašno, zateženo tehniko. Samo tako, na trenutke se da začutit tisto, kar bi lahko bila, vsaj meni se tako zdi, res sreča. Sicer je pa res. Svet je lep. Glavno je, da se imamo fajn.

sreča, dragi moji, je tu na naši ljubi zemljici, vedno kratkotrajna. Mogoče je to bolj zadovoljstvo. Iskren občutek sreče npr. doživi mamica ob pravkar rojenem otroku. Takrat - v tistem trenutku - ni niti kančka strahu. Če je prisoten strah, da lahko nekaj izgubimo, zapravimo..., potem to ni sreča. Je zadovoljstvo, ker nam je bilo dano, da imamo kar imamo in smo, kar smo. Če se odcepimo od telesa, lahko začutimo srečo, povežemo se z nečim konstantnim, trajnim, večnim, kar nam ne more biti in nam ne bo odvzeto. Ko pa se spet prizemljimo in začutimo svoj želodec, preštevamo svoj denar, v daljavi zaslišimo sirene rešilca, se nas polakomi strah in še tako velika sreča dobi senco. Ampak - zadovoljstvo, pa čeprav samo ob pogledu v lastno preteklost, je tisto, kar nam daje občutek, da smo vendarle izbrani. Za to, da mislimo, razumemo in občutimo.

evo primera angelčka v človeški obliki: zadnjič sem bila pri zdravniku zaradi oteklih in zeeeeelo bolečih sinusov. Zdravnik mi je predpisal nek nov antibiotik, ki ga pa v naši lekarni ni bilo. Ob tem, ko se s farmacevtko pogovarjava o tem, kam naj ga grem iskat, pride v lekarno zelo prijetna ženska, ki "ujame" pogovor in komentira nekako takole: "pojdite k zdravniku po drugi recept, ne boste zdaj bolna letala po Sloveniji iskat zdravila." Jaz pa sem šla čez to. Predpisano zdravilo sem šla iskat 15 km daleč v drugo lekarno, ga jemala tri dni in ker ni sploh nič pomagalo, sem morala ponovno k zdravniku. Tokrat mi je predpisal antibiotik, ki je prijel takoj. Evo! Sporočilo mi je bilo dano, pa sem ga spregledala. Angelčki res ne izbirajo oblik. Pozorni in dovzetni moramo biti na vse. Pa sploh jih ni treba prositi. Pridejo takrat, ko se njim zdi da jih potrebujemo.

ja, mogoče je ta. Hvala!

ali ste že prebrali knjigo "Razvajenost" (Žorž),v kateri sicer avtor govori o otrocih, vendar lahko marsikaj razumemo tudi kot kritiko in navodilo zase. Baje obstaja še ena knjiga "Izgovori" (ne poznam avtorja), ki govori o tem, kako se izogibamo odgovornostim in se poskušamo izgovarjati (pogosto uspešno) na razne razloge, zakaj nečesa nismo naredili, spremenili, ali zakaj smo odreagirali tako,, kot pač smo.... Prvo priporočam, za drugo, če kdo ve, prosim za avtorja.....

ISTI VETER PREMIKA MORJE IN USODO!

Hvala za dobrodošlico. Z velikim veseljem bom še kdaj kaj pokomentirala. Sem bolj deloholične sorte in tudi sicer spadam v tisto generacijo, ki naj ne bi imela časa za klepete prek računalnika, vendar me nekateri vaši forumi navdihujejo. In priznati moram, da sem nekaj koristnih informacij že dobila. Ker pa poznam zakone o dajanju in sprejemanju se bom rade volje pridružila vaši krasni ekipi. Lep pozdrav, Dolores

Zdravo. Velikokrat sem te forume že prebirala, se neuspešno poskušala prijaviti, danes pa mi je, izgleda, uspelo. Rada bi odgovorila Mihaeli, ki sprašuje o knjigi, ki naj bi bila nadgradnja knjige z naslovom Zavedanje. Mislim, da je njena naslednica knjiga Ljudje laži, ki pa je tudi sama nisem prebrala, ker je na slovenskem trgu enostavno ne dobim. Poskušala sem jo najti na Hrvaškem, tam jo seveda imajo, vendar mi nakup ni uspel. Mogoče pa se je da dobiti tudi v kakšni večji slovenski knjižnici... Ko smo že pri tem, svetujem knjigi Potovanje duš in njeno nadaljevanje Usoda duš, ki je delo ameriškega zdravnika, psihiatra, (Newton) ki je svoje delo nadgradil z regresijo v popolni hipnozi. Gre za knjigo, ki je meni osebno postala nova biblija. V njej sem se našla. V njej sem našla na mnoge odgovore o tem tu spodaj in o stvareh tam zgoraj. Lep pozdrav.