dolci12

Verjetno ne gre za to, da bi bilo OK... Mislim v življenju. Kako se boš pa česa naučil, če ne bo težev. Pa otroci smo zahtevni. Me zanima kaj bodo moji tamali prijavljali o svojih tastarih... eh, saj je vse to jasno kot beli dan... Naučiti se je treba sprejeti situacijo znosno. Čisto vsega slabega, kar se nam v življenju zgodi pač ne moremo sprejeti z odobravanjem, čez čas že mogoče, v času dogajanja pa ne... tak je pač ta naš svetek. Ampak še vedno velja, da je nekomu pomembnejši njegov zlomljeni mezinec kot sosedova zlomljena hrbtenica... Ja, to pa ni v redu .Naši "tamali" pa itak mislijo, da smo zateženi . Malček imajo kar prav, anede

a je kdo sploh imel vse o.k.?

Moje sožalje... a je kdo umrl?!

KAAAJJJJJJJJJJ Kako pa to zgleda, mislim kako to nardiš al pa prpraviš he he... prepražič čebulček pa česenček (do čistega zlata), pa dodaš poljubne ribice brez kosti (npr.tunin, skušin ali osličev file), narezane na kockice in vse fejst prepražiš. Jasno - vse na olivcu. Potem dodaš meso vseh paradižnikov, ki si jih izdolbla s sokom vred, orng pest sesekljanega peteršilja, baziliko, timijan in rožmarin, na koncu pa kuhan riž (količina po okusu). Če ti paše, lohk daš namesto riža katerekoli kosmiče in pol žlice črnih drobtin. Napolniš izdolbene paradižnike, jih daš na pomaščen pekač, fejst potreseš z naribanim sirom (tudi parmezanom, ampak mora bit sveže nariban in ne pretrd, tako, da naredi kapico čez) in pol ure pečeš pri 180 C (že prej ogrej pečico). Zraven paše zelena solatka z rukolo.....njam!

mi bomo pa dons jedl polnjene paradižnike z ribjim nadevom in rižem. Mljack

Moka, voda, kvas - amen ...JA KOK PA ČESA???? pol kg moke, 2 dkg kvasa, sol pa vode kolikor pač gre raven. Ampak, najprej zamešaš kvas in ene tri žlice moke, pa cca 10 žlic mlačne vode in pustiš cca 1 uro, da vzhaja, potem dodaš še cca 1 dcl vode, pa mokco in zamešaš (z mešalnikom in nastavki za testo ali pa s kuhalnico) gladko testo. Vse to se dogaja v skledi. Nato pa potreseš malo moke po pultu, in z rokami fejst pregneteš testo. Če se ti lepi, dodajaš moko toliko časa, dokler ni testo voljno. Malček moraš paziti, da ne naredideš pretrdega, ker bodo težave, ker ne bo vzhajalo o.k. Takoj ga lahko razvaljaš na debelino ene 6 mm, pustiš malo vzhajati na poprej namazanem pekaču, potem pa naložiš na testo, kar ti srce poželi.... o.k.?

ej, žal mi je za to . Mislim, da si v fazi, ko je vsako dolgovezenje o tem, da bo bolje, da se iz tega moraš nekaj naučiti, čisto brezveze. Vse to že veš, oz. upaš. Jasno, da bo tako. Ti se meni zdiš čisto v redu. Ne vem sicer, kako je tem tvojim "..." uspelo ustvariti tako dobro bitje, ampak tako pač je. Potrpi, še malo....

eo še en dober recept iz melancanov, ker je glih sezona.... melancane razpoloviš podolgem in jih izdolbeš. Na olivnem olju prepražiš eno čebulo (da postekleni), papriko, česen, peteršilj, dva paradižnika, dodaš začimbe po okusu (timijan, baziliko, drobnjak), na drobno narezane korenčke in na kocke narezane melancane, ki si jih izdolbel. Vse pražiš, (dodaš dve žlici vode) do mehkega. Na koncu lahko (ali pa tudi ne) dodaš eno jajce in žlico drobtin. Izdolbene melancane napolniš, potreseš s parmezanom (obilno) in svežim, na drobno sesekljanim peteršiljem in za cca 3o min daš v pečico. Mmmmmmmm, zraven paše kakršnakoli solata. Je dobro, pa hitro narejeno. Preverjeno! In zdravo!

toliko nizko pa spet nisem. Valjda ne počnem jaz tega. Na žalost pa sva se oba soočila z njegovo bivšo. Kriza, ti rečem

Kakor za koga. Jaz naj bi bil zato tukaj, da se naučim določenih stvari glede tega. .... to learn lessons about material things such as money and material possessions .... To je bili tudi prvi zadovoljivi odgovor na vprašanje, kaj za hudiča počnem med temi idioti, ki me nič ne razumejo. kdo te ne razume?

jaz nisem moški, pa imam zeeeeeelo osebne izkušnje, ker sem z enim takim poročena......

...točno tako.... če ne bo tako, kot jaz hočem, ne boš več videl otrok...otroci te hočejo.... te nočejo..te hočejo...hočejo samo tebe....daj denar in beži.... jaz nisem srečna, tudi ti ne boš....crkni....ha še so hudičeve babnice...tudi v Sloveniji

Jes, Michelle, jaz se tudi pustim razvajati, pa masirati, pa streči.... in prav fajn se mi zdi. Samo vsake toliko me zagrabi panika glede moje ozkosrčnosti, ko kje pa sem preberem ali vidim kakšnega, ki nima. Ampak kam bi pa prišli, če bi vsi imeli iste lekcije....

clean faca si..... Po letih nisem glih več rosno mlada, po duši pa ziher... Mislim, da so tudi meni že rekli, da sem malo blond pa se nisem toliko sekirala kot na tem forumu, ko mi je nekdo na žulj (beri žulje) stopil Ampak - tako očitno mora biti, tako je prav. Jaz rastem, tralalalala

He, he, Clean, thanks....

Inča, Beba, Michelle.....

Moji dnevi glih ne tečejo v nenehnem iskanju lastnih napak. Paše mi pa, če jih najdem in delam na temu, da jih odpravim. Kljub vsemu pa cenim vajino mnenje. Grazie!

Se strinjam z vsem napisanim, vendar...... Poznam primere, ko so nekateri "izbranci" razprodali svoje premoženje v razvitem svetu in se odselili v Tibet, v Indijo, celo na Kamčatko... vse v imenu duhovnosti. Ne vem sicer, če so našli to, kar so iskali, drzni so pa le bili. Jaz zase ne vem, če sem se sposobna odreči temu, kar imam zdaj samo zato, da bi dosegla neko morebitno nirvano. In tudi če bi mi kdo rekel, da bom dosegla razsvetljenje samo tako, da se odrečem temu, kar imam, mislim, da se ne bi odločila. Bolje vrabec v roki....

Ups, pomota! Ne Borusm, temveč Bobnar me je že v prvi rundi razsul. Hvala tudi tebi Bobnar

Zato, Inča, ker želim biti boljša, kot sem. Ker se jasno zavedam (ne vedno), kdaj delam napake, kdaj koga prizadenem, kdaj sem egoistična, preveč materialistično vsmerjena, kdaj sem celo despotska..... Pa nočem biti. Ampak spremembe so tako težke. Rada bi odkrila kaj je tisto pravo v meni. Če me zbode odnos drugih se trudim, da ne bi bila enako šibka. Ker ne želim biti samo vase vsmerjena in hoditi čez trupla. Enostavno hočem biti boljša. To je tako kot pri izpitih - trudiš se doseči čimboljšo oceno. Ne boljšo kot drugi (čeprav je ravno to pogosto merilo), temveč čimvišjo zase. Ker veš, da zmoreš. Na žalost pa pogosto ne vem, kje delam napake, če mi to drugi ne povejo. Hvala nebu za ljudi, ki mi pokažejo, kje grešim... Je pa težko! Ta EGO dela strašne probleme. Aja - Borism - sicer netaktno, vendar direktno! Tudi tebi hvala

Hvala vam forumovci. In to mislim zelo iskreno. Po skorajda prečuti noči sem prišla do spoznanja, da imam res tudi sama probleme. Po zaslugi Žarka in Cleane sem prišla do spoznanja da ne znam prsluhniti sebi in predvsem svojim najbližjim. Vse ostale poslušam in to dan za dnem, tako, da sem nehala poslušati sebe. Malček egoizma najbrž ne škodi, sicer sebe vsakokrat preslišiš in preskočiš. Vsi drugi so postali pomembnejši, vsem drugim sem poskušala pomagati in sem se zaradi tega, ne da bi se zavedala, začela istovetiti z njimi. Živela sem mogoče bolj njihova življenja kot svoje. Prisluhniti sebi pa je najbrž moja naloga ( najbrž moja najtežja). Izkoristiti svoje potenciale, izpolniti to, zaradi česar sem sploh tukaj, dati za trenutek sebi prednost. In prisluhniti svojim bližjim, za katere se mi je zdelo, da imajo vse urejeno, da vse funkcionira tako kot mora. Navidezno je to sicer res, vendar če pogledam globlje, je res mogoče v teh naših odnosih zaznati določeno razdaljo. Zdaj vidim. Je pa težko razpoznati svoj ego in priznati sebi, da si kar predolgo bredel po plitvini. Zdaj vem. Pot bo najbrž težja od spoznanja, vendar: kjer je volja in zavedanje, tam je moč.... Predvidevam, da to res izhaja iz preteklosti, ker sem bila obdana (in se podzavestno) še vedno obdajam s skrajno egoističnimi in neposlušnimi ljudmi. Hvala

da b kej pamtnega zvedla...... no tkole... zdej grem pa k psihiatru

Hvala, te knjige, mislim, da res še nisem prebrala. Za danes imam dovolj kritik. Trudim se, da ne bi vseh danes zapisanih besed razumela tragično, ker če bi jih, potem bi začela razmišljati o tem, da bi obiskala psihiatra. Nekaj mora biti pa res hudo narobe z mano. Ob vsem tem branju mi namreč prihajata na misel dva zaključka in sicer: 1. Najbrž sem malo čez les, da želim odkrivati napake v sebi in 2. najbrž sem še enkrat čez les, da to pričakujem od drugih. Sicer pa sem ugotovila, da sem najbrž edina na tem forumu, ki napake sploh ima. To je neverjetno. In žalostno. Ne vem sicer, kdo bi moral biti žalosten. Žalostno pa je vendarle.

evo, na razpolago sem vam, pa me lahko križate. Še vedno nisem naletela na nikogar, ki bi bil (razen prve, kdo je že to bil?) pripravljen priznati kanček negativnega v sebi. Jaz imam pa res smolo, da v življenju še nisem naletela na vas. Pa kje se skrivate, da vas v življenju še nisem srečala?! Ampak..... bom vzela v zakup vse, kar mi boste zmetali v glavo, poskušala odkriti tisto slabo v meni in delala na temu, da to odpravim.

Kaj sem naredila? Sprožim temo, s katero pri duhovno zrelih forumovcih poskušam izbezati malo samokritike, pa naletim na same Osame bin Ladne, ki samo čakajo na nekoga, na kogaar bi lahko stresli svoje bombe. Izhajam pač iz sebe n in vem, da če ti nekdo pokaže na tvojo napako, stremiš k temu, da jo odpraviš. Jasno je, da ne maram slišati o svojih napakah nič, ker bi bila rada idealna, vendar se potemtakem nič ne naučim......... :o|o: Zanimivo je pa to, da drugi (mogoče tudi jaz) bistveno več energije potrošijo za to, da dokažejo svoj prav, kot za to, da bi karkoli spremenili. :xx!: