Zadnjič sem na obali čakala noč in ob tem, ko so se prižigale zvezde, so se prižigale tudi lučke velikega mesta na drugi strani zaliva.... Pa sem razmišljala, koliko duš skriva vsaka lučka..... Koliko zgodb se za vsako lučko dogaja.... In me je naenkrat (tako kot že tolikokrat ) obšlo spoznanje o svoji majhnosti. In nepomembnosti (mislim v svetovnem merilu). In se ob tem spraševala, kako je možno, da se v neki, tako ekstremno mali pikici, razbohoti tolikšen ego, da ne vidi nič drugega kot samega sebe? Da v sebi vidi vodjo, da je prepričan, da mu pripada samo najboljše, da se ne ozira na druge, da..... Ampak tako očitno mora biti. Če nekdo v tem življenju ne pride do širine, zagotovo pride v drugem. Mislim pa, da ni ravno sreča to, da celo življenje preživiš v prepričanju o svoji pomembnosti.... po mojem je to smola.