Evo. V sredo sem postavil NAMEN. Nekam nad 2000 metri, ne preveč naporno, kjer v 3 letih še nisem bil. Četrtek zjutraj me preseneti - v gorah je zapadel sneg. Ob dveh se peljem po Gorenjski in vozim mimo odcepov, že namenjen na zahod. Storžič me ne vleče, čeprav nima snega. Bohinj danes ni aktualen? Kaj pa Karavanke? Rad bi višje, kot komaj 2000 metrov. Vozim proti Planici, če me vmes ne potegne na stransko cesto. Ni me potegnilo. Tako sem pripeljal v Tamar. Ni veliko vrhov, ki jih v zadnjih 3 letih na četrtke nisem oblezel, pa da niso težko pristopni. Ponca, seveda! Sneg je bil nizko, krpe že na 1600 m. Še nisem dojel, kam se spuščam. Najbolje, da postavim nekaj vprašanj. Kam bom s časom (bom prehitro gor)? "Boš videl. Ni videti tako, kot kaže." Do vode bi šel pogledat... "Pojdi." Potem pa bom izgubil čas. "?" Pridem pod strmino in od desne pripelje potka, od vode. Ha, te nisem znal dobro poslušati! Visoko zgoraj, že na skalah, prekritimi s snegom. Naj se kar obrnem ? Napačno vprašanje. Bo pomrzovalo? Ne bo. Bom prišel tudi dol? Boš. Bo ob 6ih na vrhu dovolj zgodaj? Bo. Vrh. Telefoniram. Javljanje čez 6 minut. Ta ni to prepozno zame? "Ni. Nekaj minut ne igra vloge". Pa ti imaš vedno nove izzive, slišim po telefonu. "Ne, ne gre za izzive. Gre za NAMEN." Pri sebi še meljem - Nimam namena izzivati česa ali koga. Vseskozi poskušam biti na zvezi. Zaupanje v zvezo, pa BOM varen, kjerkoli sem in vse bo zame dobro. Sestop. Opozori me, kjer bom moral zelo paziti. "Bom." Občutek, kjer moram še skrbneje paziti, deluje. V temi, pri avtu pogledujem navzor, proti meji med goro in nebom. Hvala, kjer SI. Ti zmoreš vse! Poslovim se od gore. "Ejga, se me spomniš?" Poslovim se tudi od njega, od Jalovca.