V torek sem zrl v Luno, bila je videti polna, popolna. V sredo je ni bilo nič manj, bila je popolna. Četrtek sem bil že zaposlen z drugimi rečmi in nisem več iskal Lune na nebu. Šel sem na izlet. Na koncu se je izkazalo, da je bil cilj "navaden" kamen ob poti. Cilj ni nujno na vrhu gore. Odvisno, kaj želim doseči. Nekateri glasno razlagajo, da niso mislili iti do vrha, če niso prišli. Sam sem bil na tistem vrhu nad potjo s kamnom en dan prej, je zadoščalo. Luna ima nekaj zanimivosti. Ena teh so lunine mene. Sedaj je nastopil zadnji krajec. Saj bo enkrat spet prvi, kajne? Računam na to. Seveda imamo astronavte, ki obiskujejo Luno. Ko so na Luni, nekateri ne vedo več, v kateri meni je Luna, sčasoma celo pozabijo, da mene obstajajo. Mewneš nanje. Poznam tudi Lunin mrk. Niso tako odmevni, kot sončni, niso vnaprej tako redno najavljeni. Bistvo Luninega mrka je, da Zemlja in zemljani z njo pridejo na pot svetlobe, ki osvetljuje Lunino površino. Takrat dejansko zmanjka svetlobe na Luni in zato toliko bolj občutijo prebivalci Lune kot Zemlje. Nekateri radi gledajo v Luno, saj imajo občutek, da jim bo dala odgovore na vsa vprašanja. Kdo ve, če se to odraža tudi na Luni sami, da morda sama misli, kako ve in pozna odgovore na vsa vprašanja. Polna Luna nas privlači, tako da radi pogledamo nanjo. Ko naenkrat vsi zremo vanjo, se steka tja gor veliko energije. Več pogledov gre gor, več je je. Ko se okoli Lune naredi kak satelitek, ki je na tem, da prevzame pozornost, postane jasno, da Luna ne more imeti svojih lun. Kot bo svetlobe na Luni ne bi bilo dovolj za vse. Res pa je, da ni več tako velikih kontrastov, če okoli Lune žari še kak satelit. Danes je oblačno vreme, Lune ne vidim. Dežuje. Zemeljsko. Blišč Lune je navidezen, svetloba prihaja od Sonca. Brez Sonca bi bila samo nevidna kepa kamenja. Lepo se imejte, in po potebi se tudi prizemljite. Sam se grem pravkar.