Rdeča solata Na policah trgovine stikam za zelenjavo. Kaj naj kombiniram z rdečo peso, ki me čaka doma? V čakanju je vztraja že dober teden. Tista, ki čaka, dočaka, sem ji pomežiknil, ko sem prišel domov. Da bo slastnejša, sem jo dal za 10 minut mehčat pod pritisk nad soparo. Dobila je čudovito močan okus po kuhani rdeči pesi. Olupim 4 manjše gomolje (40dag), jih zrežem na četrtinke, te pa nežno in ne najtanjše nalistam. Glavico rdečega radiča (15dag) operem list po list, zrežem na široke rezance, te pa še dodatno dvakrat prerežem počez. Tolminec (10dag) narežem na paličice, pa tudi 1/3 jabolka (5dag). Lahko ga bi dal celo 10dag. Solim z najboljšo soljo in polijem z olivnim oljem. Mešam, mešam, mešam, belo in rumenkasto belo se lepo obarva na rdeče. (Nekaj sem še dodal, pa ta hip se ne spomnim, zato ostaja prazno. Se bom že spomnil, kaj!) Solata ne more biti brez kisa, pese pa ne maram s kisom. A nisem ta teden čaral s pomarančnim sokom? Danes pomaranč nimam, ampak sok ½ večje mandarine je odličen dodatek. Spet med mešanjem dodajam čudovit okus, čeprav le v mislih. V kolikor bi bilo nekomu premalo kislo, svetujem še kapljico tabaska, ki je tudi kisel. Odgriznjen rob kosa dobrega belega kruha se je na sekalcih vsakič lepo pobarval na rdeče. Pojma nimam, katero vino gre zraven. Če ne bi blizu jedilne mize imel splet štirih benjaminov, bi pomislil na sauvignon. Tako pa mi vsakič, ko pomislim na požirek vina, tisto živo zelenje absorbira željo, tako da izgine. Hecno je to, vem. Vem, da sem eno sestavino pozabil omeniti. Vem, da je Marijin glas, ki ga poslušam, prekrasen. V duhu si poskušam predstavljati, kaj vse sem sekljal. Aja, dva debela stroka česna sem pozabil omeniti.