Jaz imam en zanimiv odnos do tega- če sem prizadeta iščem vzrok v sebi in mislim, da ima resnica dva obraza. v bistvu si si sam kriv ker si prizadet, ker jaz te ne morem prizadeti, če si ne dovoliš biti prizadet. krivda je v egu- prizadeti smo, ko nas drugi nimajo za to, kar mi hočemo biti oz. ne sprejemajo podobe, ki jo hočemo prikazati. pa tudi odvisnot od drugih in negotovost, ki jo nosimo v sebi- ker pač kot pripadniki družbe moramo biti sprejeti, če hočemo preživeti. torej so korenine prizadetosti v bistvu v strahu pred smrtjo. in če hočemo biti manj prizadenljivi moramo ozavestiti dejstvo, da smo predvsem duše, da smo neminljivi. da je ljubezen neskončna in da smo tukaj, da bi se nekaj naučili, torej nihče ni popoln, vsi "grešimo". in zato ko smo prizadeti- pomislimo da se vsi še učimo in sprejmimo dejstvo da ima oseba, ki smo se ji pustili prizadeti napake, kot jih imamo tudi mi. začutimo ljubezen, božanskost v nas in bodimo razumevajoči, prerastimo jezo, strah in druga negativna čustva.