Tamara, nobene knjige ne rabiš. Meni je tako zanimivo, da jaz živim polno življenje, imam srečno zvezo, resnično vrhunske prijatelje in v redu družinske odnose in nasplošno sem srečna (razen pač enga problema, ki ga bomo pa rešili) in nisem prebrala praktično nobene prav zelo duhovne knjige (razen A new earth, če sploh šteje)... Sem pa prebrala veliko drugega in se mogoče učila tudi na napakah drugih. Tamara, vem da je bedno, da te drugače obravnavajo, ker si stara 17 let. Sigurno nič ne pomaga, če ti nekdo reče, da je vse še pred tabo, da je to "puppy love" in da namigujejo, da to ni nič resnega... Meni bi šlo to blazno na živce. Tudi pri 40 in 50 imaš še veliko pred s sabo, tudi takrat lahko veliko še doživiš in tudi če zveza traja več let, ni nujno, da intenzivna... Madona, moja babica si je novo ljubezen najdla pri 66ih. Jaz ti ne morem predlagati nobene knjige in tudi ne univerzalenga recepta za lažje prebolevanje. Pri 21. sem se razšla s prvim resnim tipom (po 4ih letih) in je bilo zelo hudo. Bila sem žalostna, jezna, ljubosumna...čez vse te procese sem šla. Naprej žalost in jokanje, potem sem bila jezna nanj in sem celo mislila, da ga malo sovražim, potem sem prišla do tega, da je bilo tako bolje pa da bolj ali manj trpel moj ego... Vsak ima pa drugače... nekaj časa je že v redu (pač po mojiih izkušnjah) jokat doma in se smilit sama sebi, ampak potem se pa pač kolikor toliko spraviš k seb, hodiš ven, spoznavaš svet... uživaš v samskoti in imaš čas premisliti o vsem. Aja, pa jaz ne bi bila več tisto, kar sem bila pri 21ih...in tudi ne bi bila več s tistim tipom... ful sem lepega doživela od takrat... ne vem no, moraš si pač pustiti. Mislim tvoja stvar je, če boš zdaj prečitala duhovne in ne vem kakšne knjige. Če ti to pomaga, potem izvoli. Ne pa nasedat ljudem, ki imajo dejansko nek občutek večvrednosti, ker imajo sami sebe za poduhovljene. Jaz nisem...pa mi je ful fajn v življenju.