Hvala Marsa Imaš prav. Fora je v tem, da nekaj časa zveza ni funkcionirala tako kot bi morala. Zelo, zelo ga imam rada, imela sva vsakodnevne "osladne" trenutke (izkazovanje ljubezni, takoj ko sva se zbudila, pa "ljubim te", pa nalašč prej ostati, samo da se mal "muckava"). Tako je bilo skoraj do konca. Ampak zgleda, da je bila to že kar navada. Je tudi prvi, s katerim sem resnično razmišljala o prihodnosti. Zato me čudi, da me ne boli bolj!!! Tisti, ki me sprašujejo, zakaj se nočem toliko trudit, očitno ne vedo, koliko kompromisov in truda sem vložila (tudi on, ne rečem). Žal mi je, ampak nekje se to mora končat. Resnično nimam slabe vesti glede tega. On pa želi še eno šanso. Ne morem, žal ne morem. Preveč je bilo vsega, preveč je bil drastičen.... Na živce mi gredo prijatelji, ki mi pravijo, da nikjer ni vedno krasno in da bova šla že čez to. PA ČE NE ČUTIM TEGA! NE ČUTIM POTREBE PO TRUDU VEČ!!! Mogoče nekoč (never say never), ampak zdaj... je bilo pa preveč vsega. V tej zvezi je bilo pač tako, da je bilo zame logično, da se bom nekaterim mojim ciljem kar odpovedala (naprimer mela sem ful lepo možnost nadaljevat v tujini), pri njemu pa pač ne. Takrat mu sicer nisem zamerila, je pa danes to bolj prisotno. Tole mi je res lepo povedano :2src: Po moje, da to zdaj ne more več funkcionirat.