Mene pa ni bilo nikoli strah, da bom ostala sama. Pravzaprav se mi to ni zdelo nič tragičnega. Ampak to je moje mišljenje, ki se nikoli ni podrejalo nekim družbenim "pravilom". Čenče, da je nekaj narobe s človekom, ki je (in je rad) samski, so mi butaste. Od mojega 16 leta, sem bila večino časa v dveh resnih zvezah. Vmes sem bila slabo leto sama. Z veseljem se spominjam tega leta, ker sem to tako zelo potrebovala. Bilo je fantastično. Potem pa spet resna zveza. Zelo resna. Prehitro je postala resna. Na vsak način sem hotela, da popolno funkcionira (mission impossible). Toliko truda, toliko kompromisov. Nikoli ne bom rekla, da mi je bilo problem to početi, ker mi je jasno, da to v zvezi mora biti. Vseeno pa mislim, da je bilo tega iz moje strani občutno preveč. Premalo časa zase, preveč opravičevanja in zagovarjanja, kje sem bila, kaj sem počela. Bilo je ogromno, ogromno lepih trenutkov. Predstavljala sem si, da se bova skupaj postarala. Z lahkoto. In zdaj? Zdaj ugotavljam, koliko stvari sem spustila samo zato, da je bil mir v hiši. Stvari, ki sem si jih res želela (ne gre za materialne). Tudi če bi šla tja, bi lahko veza funkcionirala, pa nisem šla, ker je bilo zelo sigurno. Vse prihaja za mano. Ni se mi bilo težko predajati, pravzaprav sem se z veseljem. Vseeno pa sem zgubila del sebe. Preveč truda? Filozofiram. Grozno je. Meje morajo biti.