Zdaj sem se spomnila ene izkušnje, ki je ne bom nikoli pozabila.... Pred približno enim letom sem šla v Ljubljanski zdravstveni dom na slikanje zob. Drugič v življenju. Ko sem prišla je bila čakalnica prazna. Po cca petih minutah sta prišla še starejši gospod z ženo, ki ga je podpirala, ker sam ni mogel hodit. Z njim sva se spogledala, njo sem samo pozdravila. Vsedla sta se nasproti mene. On je začel težko dihati, naslonil je glavo nazaj, jo spet vzravnal, me znova pogledal, zamižal in se čudno sključil na stolu. Žena je skočila s stola, se začela vrteti okrog njega in jadikovati: "Joj, kaj pa zdaj. Kaj mu je? Kaj naj naredim?" Ker me nikoli ne zagrabi panika in hitro reagiram, sem ji rekla naj odpre okno, naj pazi na njega in stekla sem po pomoč. Prišel je zdravnik in še medicinec, ki je pripeljal kisikovo bombo z masko. Položila sta ga na tla in mu začela masirati srce... V tistem trenutku sem jim v mislih rekla "pustite ga naj gre..." On je vedel, da bo umrl, jaz pa najbrž tudi. Že prej... Epilog: niso ga uspeli priklicati nazaj. Umrl je. Nikogar od njih ne bom več srečala... Mi je pa ta dogodek pustil velik pečat v življenju. Na prvi pogled je to pač ena izmed mnogih zgodb, enostavna in preprosta. Vendar vem, da se je zgodila z razlogom. In vem, da me je spremenil. Že v tistem trenutku.