kdo pa pravi, da odpuščanje ne more bit spontano in pristno čustvo...saj ni nujno, da to potlačiš vase, lahko se razbesniš, razdivjaš, razkričiš jezo ven, vendar ne nad osebo...mogoče doma, ko nikogar ni, tolčeš po zidu, po mizi, postelji, preklinjaš...vendar na koncu čutiš olajšanje, mogoče celo toplino do tega človeka. V glavnem, počutiš se bolje, kot da bi še vedno kuhal zamero...ko te priklene nase, ko ga vidiš, vedno začutiš nelagodje, jezo...to pomeni, da nimaš proste in lahke duše....itd, itd..