Mantis, Selene, Emily, srčki ste vem, da nikomur v življenju ni lahko, in da se imam, kar se preskrbljenosti in varnosti, družine tiče, zelo dobro urejeno, kar bi moral znati cenit. Dobri družinski odnosi so veliko vredni Vendar me moti, da se počutim zelo praznega...manjka ma smisel, vedenje, zakaj sem poklican na ta svet, kaj je moja naloga. Manjka mi občutek ljubezni, bolj to, da bi jo bil zmožen dajati in seveda prejemati . Počutim se robotiziranega. Sprašujem se, zakaj je to tako. Sem mogoče prelen in se ne trudim dovolj, da bi našel svoj pomen bivanja? Zakaj ne znam odkriti svojih talentov, ki bi jih znal razviti, se s tem uresničevati in z njimi služiti tudi drugim? Je možno, da jih sploh nimam, oz. da tisto, kar imam, v današnjem svetu sploh ni več cenjeno? Sem mogoče razvil take vrste značaj, ki je znotraj sebe močno razdvojen, kontrasten, da sem igra nasprotij, ki ne vodi nikamor, stopica na mestu, da se ne morem nikamor usmeriti, ničesar koristnega razviti? Je kdo bral Ericha Fromma, Človek za sebe...napisan že leta 1947...je ugotovil vrsto osebnosti, ki se mu reče: Tržna usmeritev osebnosti....pomeni, da v današnjem svetu ni več pomembno, kaj človek je, kakšne osebnostne lastnosti in kvalitete ima, marveč, da se zna tako prilagajati, da privzame tiste kvalitete, ali vsaj videz, da te kvalitete ima, samo zato, da se bo znal na trgu prodati....vsi ostali, čeprav osebnostno dobro izgrajeni ljudje nimajo na tem svetu nobene prihodnosti, če ne bodo znali "prodati" svojih kvalitet... imam občutek, da moje kvalitete na tem svetu nimajo nobene cene, da sem kot blago ničvreden...