cashy

ja, dans pridem v rock bar sam vozim, in ne spijem niti kapljice alkohola in tud tako ne bi...ko se znam sprostit tud brez alkota...tolk zategnen pa spet nism, če je fajna družba in muzka...tko, da seal, izkaži se aja, pa velik raj igram, kot plešem, to itak...ko igrat znam, plesat pa ne ravn

child, a ti mar kje poješ, v kakem bendu, al kaj

huh, Samson, ti ga pa biksaš ti bi se še na najbolj resn in dolgočasn dan v letu zezou pa hecou Se ne smem zamert šefu, drgač mi nau nkol več za govor reku strelka, prav imaš, res sem razvlekel začetek, ga bom skrajšal, kolikor se bo dalo, da bo še kaj povezave Astrid, res preveč apeliram na druge...bolj bi moral govorit o sebi...tele nedeljske pridige so se čist prisesale vame Govor je pa namenjen poslušalstvu, ne meni samemu. Rad bi, da jasno čutijo, da je namenjen njim, ne, da govorim samemu sebi, oz. da na glas razmišljam. kako bi to popravil?

ne gre samo za to, da ne maram pijanosti, tud okus alkoholnih pijač mi je tako piva, kot vina, kot medice itd. sem pa mnenja, da se da tudi drugače sprostit, kot edino z alkoholom. Ni samo alkohol tisti, ki odpravlja zavore. Pri meni je to predvsem glasba, ki mi tisti trenutek paše Pa tud ni mi razlog, da bi pil zato, ker pijejo vsi, pa čeprav je to ena od manifestacij pripadnosti neki družbi. Če mi ne sede, mi pač ne sede... joj, sm skori pozabu, hvala vam za vse poste in nasvete, katere sem lahko tud en malo uporabil za jutrišni govor, glede uživanja življenja zlati ste

hvala vama za mnenje pismo, mogoče bi pa res moral za župnika, imam vse potrebne atribute ja, je pridiga, čist očitno...me pa ne skrbi, da bi moralo biti tako napisano, da bi kdo kaj od nje odnesel, tako 3/4 folka ne posluša, ostali pa minuto po koncu tako ne vedo, kaj se je govorilo... čas je res poudarjen, vendar v smislu, da je vse minljivo in bi bilo dobro najti svoje mesto pod soncem, preden se nam izteče. Ko uživaš svoje življenje čas res ni več pomemben, vendar priti do te točke, je pa naporna in dolga pot. Je pa tak, kot se za govor ob tej priložnosti pričakuje-resen, moralističen...za penzioniste pač... da bi pisal o svojih občutjih, hja ne vem, koga bi to zanimalo, imam občutek, da bi se slišalo kot čvek samemu sebi... pa pesniških figur imam preveč notri je pa več kot jasno, da sem ta govor v prvi vrsti napisal sebi, a ne Sem pa imel tudi sam občutek, da je notri nametanih preveč idej, in nobena ni dovolj razvita. Ves čas me je nadlegovala misel, da ja ne bi kaj pozabil, in da ne sme biti predolgo. in pol nastane nerazviti kolaž raznih idej... sem pa postal prelen, da bi sedaj popravljal govor... se trenutno spominjam današnjega evangelija...o farizejih, duhovnih učiteljih, ki ljudstvu pridiga, kako mora živeti po postavi, sami pa živijo totalno kontra od svojega nauka... Ravno tako se počutim, drugim moraliziram, sam sem pa lolek lia, hvala za pohvalo, tvoja misel je tudi zelo lep govor. A bi ti svojega prebrala namesto mojega?

joj, alef ta pa zveni čist po kmečko

Seal bo nov sladoled z okusom Mystice izumil komi čakam, da ga poskusim

strelka in astrid, hvala vama za koristne nasvete, še preden sem prebral vajina posta, sem sestavil govor in ga tudi nameraval objaviti sem gor, vas pa pozivam, da mi ga skritizirate, podate predloge, kaj bi lahko dodal, črtal, popravil...takole, to je govor: GOVOR 1. 11.2005 Danes praznujemo praznik, ki nosi ime Dan spomina na mrtve. Ime, kot ime kakega drugega praznika, kot ime koga izmed nas. Pa smo kdaj pogledali pod površino imena, se vprašali po resničnem pomenu praznika s tem nazivom? Komu je praznik pravzaprav namenjen? Pokojnim, katerih se danes spominjamo, ali je v resnici namenjen nam, živim? Si prestavljate, da bi lahko pokojne vprašali, kaj bi spremenili, kaj bi storili drugače, če bi jim bilo dano ponovno življenje? Kakšen odgovor bi prejeli? Brez težav si prestavljam, kakšen bi bil najpogostejši odgovor: » Če bi lahko še enkrat živel, bi živel!« Mogoče se vam zdi ta odgovor nedoločen, meglen. In res je tako, predvsem iz dveh razlogov. Ker dejstvo, da si živ, vsakemu izmed nas ustvarja različne prestave. Biti živ, živeti, pomeni izvrševati svoje življenjsko poslanstvo, poklicanost na ta svet. Biti živ pomeni v polnosti občutiti vsak trenutek našega življenja. Vsak izmed nas svoje poslanstvo čuti v različnih stvareh, nekateri v družini, drugi v poklicu, karieri, spet tretji pa najdejo izpolnitev v opazovanju drobnih čudežev narave, v čudovitih barvah jesenskega listja, v petju poslavljajočih se ptic selivk. Kot sem vesel širokega spektra smisla življenja, sem zaskrbljen nad drugim razlogom nedoločnosti v pojmovanju življenja. V tem divjem tempu svetovnega razvoja, hitro naraščujočih umskih zahtev, nenehnega hrupa, nemira, vsiljevanja umetnih potreb z vseh strani, postane človek dezorientiran, počuti se popolnoma popredmeten. V takem okolju je zelo težko najti kanček časa zase, se zazreti v svojo dušo, prisluhniti njenih željam in potrebam. V tem hrupu ni težko preslišati obupane krike duše, ki bi se želela izraziti v polnosti. Ne zavedamo se, da bi nam našo pozornost poplačala z občutkom neizmernega zadovoljstva. Obstaja še en element, ki nam preprečuje živeti, kot si želimo. Nenehen strah pred smrtjo, strah pred neznanim, strah pred porazom. Česa se pravzaprav bojimo? Edina stvar, ki je vsakemu dana v enaki meri, je čas. Vsak ima dnevno na voljo le 24 ur. Vprašanje je le, kaj bo s tem časom naredil. In samo čas nam bo nekoč vzet. Vsem, brez izjeme. Čas je edina stvar, ki jo v življenju imamo. Zakaj bi ga zapravljali v stanju nenehnega strahu? Zaprti v kletki varnosti, da bi pridobili še nekaj dragocenih trenutkov, katerega bi zopet preživeli v strahu, da jih ne bi izgubili? Veste, kaj je zunaj kletke naše varnosti? Zunaj je svoboda. Je življenje! Dan spomina na mrtve me opominja le na eno stvar: V polnosti izkoristiti čas, ki nam je dan. Življenje živeti, ne preživeti! Ali kot je rekel mislec in psiholog Erich Fromm: » Življenje nima nobenega drugega smisla, razen tistega, ki mu ga daje človek z razvijanjem svojih sposobnosti, s plodnim življenjem.« Rad bi videl, da si nihče izmed nas ob koncu svojega življenja ne bi želel popravnega izpita z izjavo: » Želim si živeti še enkrat!« hvala vam za vse komentarje

tehnologija gre v pravo smer, da bomo kmal lahko muham na rit pripopal raketni pogon, pa jih poslali na sonce...da bomo imel mir okrog žarnic

edino, kar je, če bi kdaj imela kake neljube težave z japoncem, da kam trčiš ipd.,dolgo traja, da prideš do rezervnih delov. To je pa edin minus, ki ga imajo japonci

marsa in mitja, ful znata žurat, se vama na facah pozna Jure in Petra pa tko, kot vedno - "golobčkasto" Ajda, ful the best tista poslikava, so mojstri teli Benečani

vpraš muhe, one vedo njabrž zaradi istega razloga kot ljudje...težijo k čim bolj svetlemu življenju, in to je menda ravno v žarilni nitki žarnice, a ne

huh, po včerajšnjem obupnem dnevu sem danes, kot prerojen sem prav moral sprazniti tisto svinjarijo v luknjo na forumu in sedaj sem čist ko solzica...dobro da imamo tisto "greznico"

kok si ti pocukran, Nols

ne vem, če sm kermu v lifeu reku, da je zloben, ni važn, kaj mi je reku... tko da kr brez strahu izlij svoje mišljenje na papir nč zato, ta prav arbeiter mora imet orodje pod streho

seal, tvoje fotke s v uber

ja, še kak mesec fitnessa, pa se nau mogu več niti za ušesom popraskat

no, men se alkohol ni nikol zdel posebej zabavn, sploh pa ne ludje, k so ga imel precej pod kapo

surya, pa ja ne...drži se

hehe midva z alkoholom se še pogledava ne še nikdar v lifeu, in upam, da bo tko tud ostal

ja, mogoče pa še res pridem...sam nalil se ga ne bom, ker z alkoholom nisva ravno prijatelja

sliši se kot Socializacija bika (mene)

včeri gledou Kaznilnica odrešitve, kul film

hja, čarli je kar dober filmček, ampak sam zaradi Johnnyja

hvala vsem :src: se že dost boljš počutim. vsake toliko me depresija prime ob kakih neljubih dejanjih meni ljubih oseb... sem se pa za sintič spravu, pa 2 ure drkov 16 taktov enga komada, pa sem se k seb spravu čeprou se je fajn smilt samemu sebi, hihi