sysyphe

Ne interpretacije, pač pa predsodkov.

Mislim, da levček ne dojema življenja apriori tako široko, da predvsem sledi delom svoje mamice. Levček nima pojma, kaj je to lajf. V našem zaznavnem procesiranju se ta pojem začne oblikovati šele z odraščanjem, torej ko postajamo samostojen. Po drugi strani pa se mi zdi, da smo pravi umetniki v tem, ko kao nek "lajf" vedno izvzemamo iz neke rutine našega življenja, mislim službe, šole... , kot da gre pri tem za neko oddaljeno samostojno entiteto po kateri hrepenimo.

Ne, kakor človek ni ne slab, ne dober, ne edinstven. Le njegova dejanja so edinstvena, umetnina in tak' dalje. Se pa strinjam, če se razumeva: Art does not exist art is you.

Misel je vse. Wise man is a good man. Sant Kirpal Singh Človek, ki ljubi vse pa je...

To je to. Mit. Jaz eno. Eno z vsem je še vedno eno. Let the sunshine in.

Let the sunshine, let the sunshine in, the sunshine in. (malo višje) Let the sunshine, let the sunshine in, the sunshine in. Pojmo.

Ali uči levinja svojega levčka loviti plen?

Minljiv si. Le tvoja dela so tvoj spomin. Da, svet je strog.

Ne predaj se sedaj. V varnih rokah si.

Te je življenje naučilo abecede?

Ja umetnike pa res vsi razumemo. Zato so pravi vedno crkavali od lakote, danes jih pa tlačimo v norišnice.

Si se kdaj vprašala, kaj bi vedela, če se ne bi učila, in če ne bi vedela, kod je tvoj učitelj? Hvala.

Aja, Selene. Si edinstvena, sledi temu, in ne boj se razočaranj na poti.

Poglej, če Anglež, ob besedi "red" ne bi mislil podobnega kot Srb pri "crveno", se ne bi nikoli razumeli. Če se pa gremo po tvoje, pa lahko potem tudi jaz trdim, da se je meni rodil otrok z zlato avro, da ima vijoično kri in ne vem kaj še vse, ampak... živi s tem. Če slepec barve ne vidi, jo lahko čuti, vseeno, pa si ne bo mogel nikoli v življenju niti približno predstavljati kakšna je rdeča barva. Lahko bo na podlagi občutenj in refleksij imel izjemo izdelano PREDSTAVO o rdeči barvi, ne bo se pa mogel slep Srb sporazumeti s slepim Angležem, kaj je to rdeče.

Ne gre za pozo, ampak za to, da absolutno sprejmeš (vsaj teoretično) in upoštevaš luč in zvok, da se zavedaš njune moči, in da v predaji dobiš oporo. Ne gre za pozo, ampak za trnje ( oziroma za glaževino na tleh diskoteke, da bom malo bolj aktualen ) Kak narediš ta "quote"?

Našel in zgubil. Se veselil in jokal. Klical in bežal. Tudi mene, hvala.

Ne, saj se mi zdi luštno, da človek opazuje sebe in vidi primerjave z nekimi zakoni odnosv na drugih ravneh, in ne vem kaj še vse. Zdi se mi pa pomembno tudi to, da za neka opažanja skušamo najti razlago, vzroke in tako naprej. Potem opaziš, da stvari ne trajajo tja kar v en dan, ampak da odzvanjajo v mogočnem akordu kolesja, ki nas vrača v prah. Kaj pa ve riba o zraku, če nikoli ni bila tam, in kaj potem sploh ve o vodi v kateri biva. Vse ima svoj smisel sončna vila, in najbrž so tvoji žarki, ki jih tako blagodejno razdajaš okrog nekomu eliksir iz katerega bo pil do naslednjega jutra s tabo. Saj nisem hotel tako lepo napisat.

Oprosti, zaekrat še ful nimam nekih izdelanih misli. Sem pa dobil to knjigo za v recenzijo. Ko bom imel stvari pripravljene, pa ti bom poskusil povedat malo več. Včeraj sem poslušal žuborenje potoka, in zdelo se mi je, da imajo tisti delci tako dinamiko, kot bi plesali no to glasbo. Energija počela, pač. Ni lahko biti pameten glede tega, dovolj je že opazovati in se čuditi.

Marsa, samo to še. V tem je en majhen trik. Namreč v pozi: "Jaz se že dolgo ukvarjam z raznimi praksami, ful mi dogaja in ne vem kaj vse. To mi ful pomaga v vsakdanjem življenju furat svoj ego in tak dalje." Resnična skrivnost pa je v predaji, v služenju in disciplini. Si že slišala za tujsko legijo. No, to je podobno. Ni trikov, ni šale. So samo zakoni, čisti in jasni kot algebra, na tebi pa je le breme ega.

Veste koliko besed imajo eskimi za sneg? 25. Ali veste koliko je barv? 3? 12? 16mio? neskončno? Ali veste koliko je spolov? 2? S tem želim malo potipati za svojimi kot vašimi zaznavnimi obzorji. Verjamem, da je možno, da človek razvije neko vrsto čutenja avre, karkoli pač že to je. Da avro vidi kot barvo, neko izvzetost iz vseh mogočih frekvenc valovanj. A vendar se mi zdi zanimivo, kako smo vsi naenkrat pametni glede indigo otrok. Pa nismo veste? Enostavno smo prevzeli nek koncept mišljenja, ki nam je omogočil razumeti nekatere zadeve, in zdaj mislimo, da vemo vse o avrah in ne vem čem še vse. Problem je v tem, da avra, bodimo iskreni ni splošno prisotna zaznava v našem vsakdanjem življenju, da cerjetno ni opora, na podlagi katere bi si upali odločat. V tem je problem. Je pa ustrezno mašilo, za vprašanja, ki so se nam do zdaj zdela nerešljiva, in vidimo v tem enkratno priložnost, da jih pometemo pod preprogo. Na primer. Vzhodnjaki uporabljajo pojem KARMA, to je oznaka, ki bi se po našem starogrškem izročilu morda sklapljala s pojmom usoda. Tako s pojmom usoda, kaj šele karma, imajo redki stopiti v stik. Za normalnega zahodnjaka so potrebna leta resnega in zavzetega študija o pojmu karma. Kljub temu je mogoče večkrat slišati, kako je nekdo, tu in tam uporabil ta pojem, da bi nekaj razložil. V tem se mi zdi problem. v tem se kalijo kompleksi našega življenja, ki nas odvračajo od zdrave utilitarne pameti, ki je taka edina smiselna.

Besede načeloma niso potrebne, razen za potešitev uma seveda. Um je v nas tako močno prisoten, da deluje praktično ves čas, oziroma, zunanji vplivi nam ne nudijo dovolj možnosti za ubranost in koncentravijo, ki bi nas od misli odvrnila. Zato so potrebne besede. Dajo možnost prisluhniti nauku. Če ga sprejmeš ali ne, pa je to vaša intimna odločitev, ki jo spoštujem.

Se mi pa zdijo izjave kot od sončne vilee rahlo tak, no Ja, se dogaja tole... ful me recimo fascinira zadnje čase, ko me ljudje skontaktirajo sami od sebe, mi dajo svojo roko, da jo držim v svoji, potem pa spet odjadrajo po svoje dalje... in to neznan folk, ne neki že od prej znani prijatelji - in se z njimi super ujamem... kot trenutki svetlobnega sija, ko se atomčki srečamo, potem gremo pa dalje MISLIM, da obstaja v naravi nek zakon, ki pravi, da se določene stvari, ki imajo neke lastnosti ujemajo, težijo druga, k drugi. Morda je fajn nekaj časa, če se odbijaš od ljudi, kot nek atomček, in greš dalje, a vendar para hlapi iz vode zaradi intenzivnosti odnosov molekul vode med sabo.

Sysyphe pa vali svoj kamen na vrh. Parabola o tem zakaj zavest potrebuje telo. Drugače bi se razpršila na vse konce vesolja. In le koncentracija zavesti lahko vodi duha iz telesa. Drugače pa je menda telo tak zakon, da nam ga angeli celo zavidajo. Sploh tisti zlobni. Taki se smukajo okrog nas in nas zavajajo. Zato je včasih dobro telo prepustiti njim, da gre duh svojo pot.

Č.V.E.K.A. O.K. Zdaj pa tak. Ne moreš na podlagi ene lastnosti pripisovati posebnosti nečemu. Na primer moja punca je blond in je zaradi tega fukjena. Ok. kul, saj lahko tako funkcioniramo, ampak ni pa to odraz nekega resnega pristopa k problemu. In še to. Argumenti. Indigo child je drugačen. OK. Zakaj. Ker ima indigo barve auro. OK. Zakaj ima indigo barve auro? No, jaz več ne vem, kaj dosti o otrocih, razen tega, da DELAJO TO ČESAR SO NAUČENI. Ne pridejo na svet z indigo auro. Kolikor vem je moč in razpoloženje aure precej spremenljiva stvar in ni pošteno do otrok, kakršnikoli že so, da jim pripisujemo kakršnekoli lastnosti IZVEN ODRAZA NJIHOVIH DEJANJ. Otrok, ki se rodi na ta svet nima indigo barve, ni indigo otrok, ni determiniran. Žrtev njegovih staršev je njegova svoboda, njegova čista luč, in čisto nič drugega. In otrok ni poseben sam po sebi. Posebnega ga delajo starši, družina,... . Tudi jaz mislim, da je stvar namenjena dbatiranju, in da se kristalizirajo naše misli, ne pa da našo zablojenost prenašamo na otroke. Ja jaz sem fukjen, nesrečen, zapet, ampak moj otrok je pa indigo, če ne že celo kristal. HVALA (uredništvo prosim za toleranco)

Vse lepo in prav. Vsi so bistri , intuitivni, vsi imajo ne vem kakše uvide, a eno je vendar to, da razvoj, tako biološki kot socialni in ne vem kakšen še potrebuje smer. Kaj hočem s tem povedat. Da kakršnokoli moč že imajo, si ne bi smeli dovoliti, da jih smatramo kot ne vem kakšen fenomen, da jih delamo še bolj posebne kot so. Bistveno, in naša edina naloga je to, da otroke vzgojimo z našim žrtvovanjem. To je njihova edina pot svobode iz prekletstva tega sveta. Vedno so bili naša luč, kakršnekoli barve so že bili. In ostajajo otroci vseh barv, otroci, ki bodo to kar bodo znali in se naučili, kar bodo vedeli.