sysyphe

Vse svoje nosim s seboj.

Pridi s psom.

No, pol pa tak. V tivoliju, na "smučišču", v nedeljo ob 18.00. Super.

Ein mensch ist uberalles ein mitmensch.

Da, prav imaš. Hudoben sem in ciničen. Nimam občutka za vaše tankosvilnate pripovedi o indigo otrocih in jogurtih brez maščob. Res mi je žal, da v tem ne uspem prepoznat globokega ozira k temu, kaj je duša, in kaj pomeni biti človek. Pa še nekaj. Edini odsev zavesti je dejanje. Ne zahtevam, da morate iti v Darfur dojiti podhranjene otroke, vendar mislim, da pa si moramo priznat v sebi eno veliko bedo. Prej sem pisal o mašilih. To so mašila te bede. Ne trdim, da imam prav, sem pa proti. Dragi moji. Vsaj to. Sočutje

Če bi nehali seksat, bi nehali tudi umirat. Mislim evolucija zavesti, pa to. Prej al' slej. No, izbira je vaša Lep praznik

Zdravo, sončna vila. Me veseli, da imaš odgovor, vendar ga imam jaz tudi. Veš kaj je nekoč ugotovil Voltaire? To, da je možno, da ne živimo v najlepšem vseh svetov. Gibal se je med visoko francosko družbo, a bil do nje ciničen. Ciničen zaradi njihove lahkoživosti, medtem ko je potres uničil Lizbono. Vprašal se je, kako to, da Bog lahko stori kaj takega. Veš, zraven teh tvojih indigo otrok, vsak dan na svetu umre... (no, grem kar nekaj zbrskat..) Stiska otrok Sudana Verjetno ste v zadnjem času veliko slišali o izjemni katastrofi, ki se godi v zahodnem Sudanu; natančneje pokrajini Darfur. Tam je v trenutku, ko berete te vrstice, okoli 1,2 milijona beguncev, od tega velika večina žensk in otrok. V prenaseljenih begunskih taboriščih je položaj katastrofalen: družine skoraj nimajo pitne vode, vsak peti otrok je akutno podhranjen življenje malčkov je venomer ogroženo zaradi diareje, ošpic in vročičnih prehladov. Mnogi so za izgradnjo zaklonišča uporabili stvari, ki so jih imeli na razpolago: veje, cunje, stare škatle in grmovje. Hrane je zelo malo, sanitarij ni. Matere skrbijo za otroke, vendar jih kljub temu vsak dan umre 9 mlajših od 5 let, zaradi podhranjenosti, diareje in infekcij dihal. Vse to je posledica vojaških akcij vladne milice, ki so napadle stotine vasi, porušile domove, njihove prebivalce pa brutalno izgnale. Če klic pomoči še ni prišel do vaših ušes, je to zato, ker je prešibak. Šibak, kot so v tem trenutku vsi begunci v Sudanu, predvsem otroci. In mislim, da je to problem nas. Nas kot človeštva, nas kot sočloveka, in tako dalje. In ne vprašanje analize in sinteze, in ne vem kaj še vse. EGOTRIP! EGOTRIP! EGOTRIP! EGOTRIP! EGOTRIP! No, pa lepo se imej.

Jaz sem pa včeraj srečal znanca, ki ga res že dolgo nisem videl. Nisem bil prepričan, a zdelo se mi je, da se je v obraz malce poredil. To mi potem ni šlo iz glave do večera, ko sem opazil, da je ostalo še nekaj gibanice. Oh, kako je bila dobra. Ne se zajebavat

Ja, to je pa res lepo.

To je to, sfinga. Bravo. V nas je edini pravi učitelj. In njegovo razodetje je priča naših dejanj. Potrebna je previdnost, ker te z vseh strani šopajo z ne vem čem, ampak to je od zunaj. Kar nas je strah v nas samih je naša edina ovira v življenju, in s tem je potrebno razčistiti.

Sončna vila. Ozavestiti, da si Indigo otrok ni lastna izkušnja. Nekje sem prebral, da si imela pri pedagoški psihologiji, ne vem, nekaj o indigo otrocih. V kolikor si pedagog ali psiholog, ali karkoli že, se vprašaj, kaj je resnično lastna izkušnja. Ozavestiti, da si indigo, se mi ne zdi nič posebnega, ker gre zgolj za prenos vedenega na sebe. Bom skušal biti bolj jasen. Rumena in vijolična sta nasprotni barvi v barvnem krogu. Do dne tega spoznanja sem miren in neveden, tega opazoval svet, in ga krojil po svoje. Nato pride nekdo, in mi reče:" Veš rumena in vijolična sta nasprotni si barvi." Najprej ga lepo pošljem v p..... m..... . Nato on uvede pojem barvnega kroga, lestvice barv, in tako naprej. In jaz zadevo razumem, ozavestim, sprejmem. Naslednji dan gledam svet v polnosti barvnih harmonij, in prelestnih kontrastov, in si mislim, kako lep je tale svet, kako usklajen in kakšen red mu vlada. Vse lepo in prav, ampak to ni lastna izkušnja. Je indoktrinacija in stigmatizacija tvojega miselnega ustroja. Je beg od notranjega. Žal. Vsi imamo podobne probleme, in mislim da je vzrok marsikdaj v tem, da se opotekamo od ene do druge rešilne bilke, ki bi nam pomagala živeti, in da redkim uspeva ohranjati pristni notranji stik z virom vsega živega. Žal je tako. Kdo govori o smrti?

Mislim, da je ljubezen preenostavna za razumet.

Hvala za podporo, a sam sem še bližje otroku kot staršu. Kaj morem.

Na tisti ob gozdu, ne ob ribniku.

Pardon. Zdaj bom dvakrat premislil, preden bom kaj blebetal Aja, tretje tisočletje. No, ziher fajn.

Ta vikend morda res ne, ker je praznik, pač pa bi se lahko potem naslednji. To je 5. , 6. november. No, recimo takole. V Ljubljani; V Tivoliju, ob 12-ih ali 18-ih ali 0.00 ali 6.00. In sicer na tisti jasi za kopališčem, oziroma pred njim na levi strani, če prihajaš s strani centra. V Mariboru; V Mestnem parku, in sicer prva večja jasa na levi strani, ob glavni aleji. Čas - isti. Za ostale kraje naj napišejo ostali. Aja to še. V Velenju recimo, je zadeva lahko morda pod skakalnico. Seansa bi trajala približno 15 minut. Morda bi bilo fajn prit kakšno minuto prej, da začnemo na polno uro. Meditacija naj potem traja ali 6 ali 12 minut, in potem se lahko mirno razidemo. Če pa želi kdo še kakšno reči, pa kar.

Poglejte, podpiram vašo pot, vaša razmišljanja. Mislim, da je iskanje opore v duhu težavna in spotakljiva pot. In ni mi všeč, da mi nekdo(sončna) govori o tem ,kako naj spustim kamne po hribu navzdol. Pa še ta o izbiri resnice in iluzije, tega in onega, če skušam poenostavit kontrast. Ne gre za izbiro, temveč za prometno nesrečo, ki se je zgodila na cesti, ki se imenuje lastna zavest. Gre za preštevanje trupel, klicanje rešilcev in obvezovanje ran, ki se je zgodila na poti na zahod, na poti za soncem. Mar mi je obstati pod milim nebom nevedoč gledat zvezde in misliti o njih. Ne, z njimi hočem biti. Resnica ni nikoli tako blagodejna, kot je njen videz škodljiv.

Kar se pa debate o indigo in kristalnih otrocih tiče, pa tale misel. Morda se bo komu zdela kmetavzarska, in zagrebena, a ves NEW AGE se lahko poserje pred tole: NI VAŽNO, KAKI JE, NAŠ JE.

Sončmi vili Veš, ti si predrzna. Jaz namenoma ne zavajam nikogar. Bom pa malce podrezal v tvoje izjave, vendar klujb temu da prihajaš vsako jutro budit svoje otročičke, ni nujno, da jutri bo. Jutri mene morda ne bo več, ti boš še, a morda je tudi tvoj konec blizu. Veš, JUTRI NE PRIDE NIKDAR. Takrat, ko pride je že danes. In živet danes... je težko, upati na jutri, lahko. Morda živiš v zanimivih časih.

Življenje. Kjerkoli pač, iščem zvok. Mislim, je to najbolj čisto in hkrati najbolj globoko sporočilo reda. Sant Mat, saj. Sem še mlad, in na rahlih vajetih, a upam, da se mi bo uspelo povsem pogobiti v to. Moj doprinos, moj smisel, je služiti. Ne širim resnice, ker je ne iščem v besedah, sploh pa ne v nekem čudnem fontu, z neznanimi ljudmi. Kljub temu se mi zdijo besede edino orožje s katerim se sploh lahko boriš proti raznim ideologijam in resnicam, in da vračaš svet v tišino. To mi daje svobodo, a hkrati priložnost, da vzpostavim svoja mnenja napram ostalim. Včasih se vrnem, a le takrat, kadar sem znova obkrožil svet.

Vsak, ki je želel spoznati, je šel v samoto...

Torej, da lahko razmišljam, pišem, v miru porivam svoj kamen. Ne vem, kaj je tu napačnega, oziroma v neskladju s tem kar sem napisal. Mislim, da sem bil jasen glede tega, kaj mi to pomeni in tako dalje.

Sporočilo, ki ti ga prenaša učitelj je občuteno. Ravno zato nam daje moč spoznanja. Mislim, da ni isto, če ti nekdo razlaga o rožah, kot pa če na suho bereš o nekih sporofitih in tak' dalje. Ravno v tem je štos, da pri učitlju ti zreš v njegov obraz, slišiš zven in milost njegovih besed, v tem je moč in globina razumevanja. Mimogrede. Tudi sam se vzpostavljam proti umu.

Dober večer, sončna. Hvala za komentar mojega pisanja in hvala za nasvet, kako naj živim. Prva opazka. Če bi vsi lepo tekali za svojimi zlatimi kroglami dol po hribu, najbrž ta neumni forum in sploh internet, najbrž ne bi nikoli obstajala, kakor ne bi obstajala pisava, in tako dalje. Če si dobila občutek, da je moje življenje nekakšna nesrečna ujeta zabloda, žal. Pisanje se mi namreč ne zdi kar tako, saj se mi zdi, da ustvarja neko notranjo dinamiko, in do te hočem pristopat jasno in čisto, v imenu najvišjega. Zato sem pozoren, glede tega, kako uporabljam pojme. Pri tem se ne delam sužnja nekih definicij, in ostalih razločevanj iz t.i. ENEGA, vendar želim biti samo pozoren glede tega, kako je pojem uporabljen, in kako se z njim manipulira. To je to. Analiza, sinteza, ne vem kaki spoznavni pristopi vse, vse je isto. Ne dajem prednosti ničemur. Verjamem v eno in edino enotno zavest, ki ima svoj cilj v združitvi. Včasih ločujem in iščem razliko v barvi neba, kamor se ozrem. Včasih se prepustim vtisu dežja in sonca, ki riše mavrico na nebo. Želim si biti svež, dinamičen človek. Človek, ki prisluhne, ki se sooča s stvarjo zato, ker se mu zdi nova, ki si drzne spoznat človeka zato, ker se bom spremenil sam. Hvala. Upam, da mi bo lepo.

Glej ti po svoji logiki, s katero samo debatiram, rečeš, življenje je moj učitelj. Poskušal se bom otresti pojma učitelj, in ga bom nadomestil s besedo vodilo, ideja, princip, način. Povej mi, kdo te uči, da je življenje tvoj učitelj. Življenje samo? Če je življenje samo tvoj učitelj tega, kako živeti, potem je tvoja zavest neizdvojena. Potem, lastne zavesti ne priznavaš. Potem je tvoja zaznava nemotena z refleksijo, in je spontana reakcija največje globine univerzuma? Če si to dosegla, potem se ti globoko klanjam. Ali pa kljub temu obstaja motiv tvoje zavesti, ki se odloča ne glede na to, kaj je tvoje življenje, v kakšni situaciji se znajdeš? Da, mislim da Sant Mat uči prav. Če to sprejmeš, ali ne je to tvoja intimna odločitev, ki jo spoštujem.