Bom poskušala pojasniti tole glede forme, kolikor je v moji moči. Ko so prvi zahodnjaki v začetku 20. stoletja (najpomembnejši med njimi je bil R.H. Blyth) odkrivali japonsko poezijo, torej tudi haiku (ki je, mimogrede, le ena od oblik japonske kratke poezije), so ugotovili, da ga Japonci pišejo v 17 zlogih (čeprav je v japonskem jeziku težko govoriti o zlogih, gre pa za podobno jezikovno enoto - onji), praviloma s cezuro po 5. ali 12. "zlogu". Japonski haiku je pisan eni vrstici in ne v treh, kakor so ga pozneje prenesli na zahod, verjetno zaradi poudarjenega premora - cezure. Haiku se je torej tudi v angleškem jeziku najprej pisal v 17 zlogih. Kmalu po razmahu haikuja predvsem v USA v 60. letih pa so se pojavili zagovorniki sodobnejše minimalistične oblike haikuja in uveljavili obliko z manj zlogi. Nekateri so šli celo v ekstreme; tako je v neki zbirki (ali antologiji, se ne spomnim) objavljen haiku z eno besedo: tundra. V današnjem času je torej pravilo 5-7-5 izgubilo pomen, na mednarodnih natečajih se v glavnem ne upošteva in 'globalni haiku', ki se piše v angleščini, ima praviloma manj zlogov. Tu gre zagotovo za kompromis med vsebino in obliko - glede na kratkost forme je na račun sporočila žrtvovana fiksna forma. Če se za trenutek ustavimo še pri našem maternem jeziku... slovenščina je verjetno primernejša za pisanje v 5-7-5 od angleščine. Vendar pa tudi v slovenskem haikuju prevladuje trend pisanja z manj zlogi in je povsem enakovreden fiksni obliki. Haiku torej ni le tisto, kar je napisano v 5-7-5; in vse, kar je napisano v tej obliki, ni haiku.