Susi13

Peacehiker ima usodo, kakršno sem si jaz osebno vedno želela imeti. Hahahaha... Z mojo sicer ni nič narobe - le drugačna je. Vsak tisto, kar je potrebno, da se celota harmonizira v vsakem trenutku. Tudi jaz pozivam vas vse, da vsaj preletite stran, ki jo je Bendži omenil. Vsekakor je to vsaj izredno blizu TEMU, če ni že kar TO - TO. Imam težave z izražanjem zadnje čase, vendar vem, da me boste razumeli. Angažiranje za učenje tujih jezikov je tudi v redu zadeva - me osrečuje, ko mi uspe koga prepričati, da "angleščina je pa jezik, katerega je treba poznati - vsaj osnove", kajti svet je vse manjši. Vse več ljudi bomo srečevali tudi v vsakdanjem življenju, ki govorijo drug jezik. Ne delam reklame za angleščino iz kakršnegakoli drugega razloga, kot je povezovanje. Slovenščina je krasen jezik! Slovnice sicer nikoli ne bom obvladala, ker mi nikoli ni bila jasna, a vedno znova sem hvaležna, ker mi je bilo dano roditi se staršema, ki sta mi (med drugim) podarila prav znanje tega jezika. Sicer pa, če se povrnem nazaj k temi: ne vem, kako se bomo lotili sprememb. Verjetno je najbolj naravno, da se prepustimo valovanju in ne preslišimo glasu notranjosti - glasu, ki Ve. Suzana

Ja. Tudi sicer se strinjam z Bedžijevim pogledom. A (verjetno) s to razliko, da mene še neprimerno bolj moti uhajanje v navidezno realni svet. Zakaj? Zato, ker sem bila to jaz včasih. Ne samo, da sem tako živela. Taka sem BILA. Politika mi je od nekdaj predstavljala zgolj "nekaj, kar se je nekdo spomnil". Zakaj? Zaradi oblasti. Zaradi moči. Bi rekla, če ne bi gledala v preteklost. A ker se rada učim iz preteklosti, moram reči, da so mi bile všeč plemenske ureditve. Vsi so imeli vsega dovolj. Ni bilo lačnih. Danes imamo rasne razlike. Predsodke pred drugače čutečimi, drugače razmišljujočimi, drugače ... Vse, kar je v naših očeh drugače, je po default-u slabo. Mar res? Ja, vsekakor je čas za spremembe. Priznam, da nimam neke silne volje ali želje po delati nekih sprememb. Včasih mi je bila ta želja gonilna sila. Danes spreminjam samo svoj mali mikrokozmos. In sem čisto zadovoljna! Tu ne gre za to, da ne vem, da ljudje umirajo. Vem. To itak vemo vsi. A zavedanje, da ljudje umirajo zato, ker nimajo hrane (kaj ni nam, ki pametujemo tule, to skoraj nemogoče dojeti) ali ker nimajo zdravil (pazi; pri nas se ljudje cepijo proti bolezni, ki jo sploh še ne poznamo - ptičja gripa) a na drugem koncu sveta ljudje umirajo, ker nimajo dostopa niti do aspirina. Lani sem spoznala nekaj Nigerijcev. Živijo v Evropi. Razlika med njihovo in našo kulturo je očitna. Njim. Meni ne, ker so se uspeli tako dobro priladogiti življenju, ki je mnogokrat nasprotno njihovemu. Mraz in sneg ni za omenjati... Hotela sem reči to, da so tudi oni ljudje, ki imajo sanje in upe. Zagovarjajo svojo državo, svoje ljudstvo, medtem, ko pljuvajo po vodjih svojega ljudstva. Omenjajo naravna in druga bogastva države, kjer obstaja zdravstena oskrba za tiste, ki si jo lahko privoščijo. Za druge je ni . . . Zanimivo mi je bilo, kako razlagajo, da so sedaj oni, Nigerijci (prav poseben ponos je čutiti), tisti, ki nam vračajo, kar smo jim prinesli - vero. Njihova maša je praznovanje življenja. Njihova vera v Odrešenika je ... ne znam opisati. Vsekakor je Nigerija država, v kateri se bo še dogajalo. To se čuti. Samo želim si, da bodo ti ljudje uspeli izpolniti svoje poslanstvo. Ne vem točno, zakaj to sploh razlagam. Morda zato, ker jih občudujem. Ja. Občudujem to njihovo zavezanost svoji državi, svojim ljudem. Niso vsi isti. Ko pišem o njih, pišem o dotičnih ljudeh. Ljudeh, ki so se me dotaknili. Ne čutim te zavezanosti Sloveniji. Žal. Morebiti bi jo morala. A jo ne. Rada imam to našo malo državico. A vendar drugače... Poanta mojega spisa je v tem, da spremembo SO potrebne. Jasno mi je, da slej, ko prej, bo napočil čas, ko bom tudi jaz stopila v "bojne vrste". Treba bo začeti. Vendar v realnosti. Ne v svetu, ki ga ni. Kje in kako, ne vem. Vsekakor pa je politično udejstvovanje zrelih ljudi potrebno. Zrelih. Samo zrelih. Brez duhovno, prosim. Včasih mi gre na bruhanje ob raznoraznih mojstrskih nazivih, ki si jih ljudje podarjajo. Mar se to res da meriti ali kaj? Hm. Če se da, me res zanima, le kako je možno, da še nisem mojstrica ničesar? Ali pa vsaj česa... Suzana PS: Se opravičujem, če sem šla izven konteksta. Malo me je zaneslo. Za napisano se ne opravičujem. Tako mislim in čutim. Hvala. PS1: Ne jemlji prebranega osebno . . .

Ne bi prevajala zdajle - ce kdo zeli prevod, naj mi sporoci ... He Loves Me, He Loves Me Not? "Dave never tells me he loves me. Sometimes I don't think he even cares," my good friend Bonnie told me over lunch. Knowing the couple well, I told her, "Bonnie, he really adores you. It's obvious." "You really think so? After twenty-seven years of marriage, things aren't like they were the first year or two." "I know how you fell, but why don't you try something?" I asked. "When you get home, start looking for evidence that he adores you instead of evidence to prove he doesn't. Just for twenty-four hours. OK?" Bonnie was quick to agree. Bonnie phoned me the next day. "Your idea worked," she almost shouted. "When I got home, Dave asked, 'How was your lunch?' I thought to myself: He wants to know because he adores me. When he called me to come see the sunset, I thought: He's doing this because he adores me. In the middle of the night, I woke up and couldn't get back to sleep. Dave asked if anything was wrong and started rubbing my back. "Some funny things started to happen. First, I noticed what a great guy he was. How else are you going to fell toward someone who adores you? And then, a little later, when he was grumpy, I thought: He's grumpy, but that's all right, because I know he adores me." "Good for you," I said. "Wait. There's more. I began to fell differently about myself too. I'm not such a bad person. In fact, I'm adorable." She giggled. Bonnie learned she had the power to alter her perceptions. She could have gone home to the same old marriage, with her same old attitude, and things would have looked the same old way. Because she would have been looking to confirm he didn't love her, Bonnie would have missed all the love that was there. Once, Bonnie used to ask, "Does he love me? Or does he love me not?" Now she is amazed to discover all the creative ways her husband finds to give her the answer that was there all along: "He loves me." CHRISTINE B. EVANS Cute, kajne?

Luskavico imam ze ... uff... vec, kot 15 let. Imam sreco, da je se vedno zgolj po levi nogi in se ne siri pretirano. Sicer pa: pomaga mi ena krema - Daivonex. Odstranila mi je vse. Niti koza na predelu, kjer je luskavica, ni svetlejsa. Res super! O vsem ostalem pa ... so itak drugi povedali ze dovolj. Good luck! Suzy

thanx, Marsa! Sem malo padla ven iz pisarjenja... ni vec toliko casa v sluzbi... hahahaha... Vedno boljsi ste (by the way ). Suzy

Jaz bi pa ... nazaj Tisti koscek sebe ... Pa cetudi mi v danem trenutku nic ne manjka... Suzy

Ne bom razglabljala, kako iz depresije, četudi je tak naslov... Mnenja, predlogi, nasveti,..., kateri so že napisani so pravzaprav več, kot bi uspela napisati jaz. V danem trenutku sem depresivna. Znaki so mi v zadnjih mesecih postali (ponovno) znani. Občutek utesnjenosti. Nezainteresiranost. Misli brezplodne. Brez pametnih želja, katere bi si uresničila. Vse se mi zdi "adijo". Dojemam jo drugače, kot 10 let nazaj. Jaz sem drugačna. Drugače sprejemam ta košček sebe. Danes vem, se zavedam, da je naziv "depresija" pravzaprav nenatančen. (Govorim o sebi in iz sebe...) Gre za mega spremembo. Spremembo, katera v mojih omejenih možgančkih (zavesti) povzroča take in drugačne težave, ustvarja nesmiselne spremembe. Naj bo dovolj o tem. Grem nazaj k trenutnemu dogajanju v meni. Dosegam nove širine, višine sebe. Zavedanje se mi povečuje. Strah pred občutkom poznanega. Ja, poznam ta del sebe. Vendar sem včasih le vedela, da obstaja. Danes - se ga zavedam. Gre za simultano usklajevanje večih realnosti. Prenašanje realnosti duše v realnost osebnosti. Naporen postopek - vsaj zame, vendar se vsakič znova zavestno odločim, da ga želim doživeti v polnosti. Po naravi rada raziskujem. Predvsem sebe. Svojo psiho. Vse znane in neznane kotičke sebe. Čutim, kako se nekaj lušči v meni. Nekako tako, kot bi odpadal omet. Dotik bistva, ki ga lahko čutim. Sanje živim... Čutim boj, ki se odvija v meni. Kristalno jasno mi je, da nikomur ni jasno, zakaj sem se umaknila v samoto v zadnjih mesecih. Odgovor je enostaven in preprost: potrebovala sem samoto. Potrebovala sem čas, da sem dojela, kaj pravzaprav se godi v meni in z menoj. Potrebovala sem čas stran od ljudi, da sem si lahko odgovorila na vprašanja, ki so me težila. Potrebovala sem čas, da se zaprem v lupino in se preglodam skozi meglo. To mi je od Boga dana pravica. Živeti življenje, kot mi narekuje srce... Ne smilim se sama sebi. Več. Srečna sem, da je sonce v meni še vedno živo in vedno prisotno. Optimizem in zavedanje, da je življenje nekaj najlepšega, ne umre. Včasih se oddalji, a umre ne. Rada primerjam to s feniksom. Umiram, da se lahko ponovno rodim. Zanimivo, kako dolgotrajen proces je to... Na fizični nivo spravljati spremembe je najtežje. Meni. Vsi ostali nivoji so prav hitro "servisirani". Ja, čas je relativen pojem... Velikokrat sem že pomislila, če je možno, da se mi zmeša. Strah je bil prisoten še pol leta nazaj. Danes mi je jasno, da itak nisem popolnoma "normalna". Logično. Nisem kopija nekoga, temveč sem jaz. Zavedam se tudi, da hodim po meji med svetovoma. Na trenutke dovolim, da me odnese. Zanimajo me posledice, ki jih bo to pustilo v tem svetu. Učenje na meni lasten način... Ni mi dovolj, da živim. Želim doseči neko "stanje", neko "višino", katere ne znam opisati, a čutim, da sem jo v tej obliki zmožna doseči. Preceči sebe. Ponovno. Preseči omejitve danega trenutka. "Depresija" je prav krasen način, da mi to uspe. Potrebovala sem izziv. In ga prejela. Dvomim, da bo tole moje pisanje komurkoli v pomoč. Ne zato, ker bi pisala o nečem hudo posebnem, temveč zato, ker pišem le zato, da je nekje zapisano. Pišem sebi... Tak je moj pogled. "Depresija" je čudovita stvar. Podari nam vpogled v nove razsežnosti sebe. Veliko sončkastih trenutkov želim! Ljubim. Suzana

http://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile_blush.gif Se opravičujem Star12 - nisem opazila, da je/si logirana!!! Zgornji post je moj in se še enkrat opravičujem Star12, ker je napisan v njenem imenu!!! Hvala, ker nisi http://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile_angry.gif! http://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile_wink.gif Suzana http://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile_big.gif *...trenutek, ko sem...*

Neopredeljiv vonj ...svobode... ...življenja... ...ljubezni... ...jutra, odetega v svetlobo... ... Vse tiste vonje bi dodala, kateri so neopredeljivi... ;-))) Marsa, prav lepa tema! :-)) Hvala ti, polepšala si mi dan! :-))) Suzana *...trenutek, ko sem...*

)))) Vnaprej sem se odločila, da bo prav prikladno prost in "osvobojen spon preteklosti"... Izhajam iz tega, da si sami ustvarjamo svojo resničnost. Torej...? Zakaj si ga ne bi narisala in potem enostavno počakala, da se najini poti križata...? ))))) Življenje je igra. Igra, iz katere bom potegnila najboljše! ))) Cmoka! Suzana *...trenutek, ko sem...*

)) Irba, hvala tudi tebi! )) Včeraj nekako nisem bila prave volje za pisanje... Mi je bilo pa tvoje pisanje kot sončni žarek - hvala! ) bigm - res si prijazen, hvala! )))) Sicer pa... sanje si uresničujemo sami... )))) Velik objemček + obilica Ljubezni! )) Misko: ne iscem idealnega moskega. Njega iscem. Vem, da ima kopico karakternih lastnosti, katere me bodo zbodle in mi padle v oči - slej ko prej... )) Prav je tako! )) Človek je, iz mesa in krvi! Mar ni to čudovito... Ljubiti nekoga, ker je v danem trenutku točno tak, kakršen je... To so moje sanje - sanjam, da se bova našla s tistim Nekdo, kateri je prav tako nepopoln, kot sem jaz! In, ja, vsekakor je potrebno odnos graditi! Kakršnegakoli, s komer koli... )))) Cmoka! )) Človečki meni dragi, naj vam bo dan čudovitih trenutkov poln dan! )) Objemčka, Suzana *...trenutek, ko sem...*

)) Tjazy... Še vedno in še kar verjamem v misel, ki sem ti jo poslala takrat... Jaz verjamem. Imam pač srce, katero mi ne da miru - odločilo se je, da si bom uresničila sanje. Nekaj sem si jih že, ostale še pridejo... )) Hvala Ti, ker si! Rada te imam... )) Irba! )) Na svetu je precej čudovitih moških... Eden izmed njih čaka na princesko z imenom Irba. A moraš verjeti, moraš čutiti, da si "zaslužiš" Ljubezen, po kateri hrepeniš! Ljubi se! Ljubi se z vsem, kar si! Ljubi se! )) Mene včasih zagrabi hrepenenje. V pomoč mi je, da ga lahko začutim. Včasih zagledam Njegov obris... Srce verjame! )) Prosim, ne pozabi, da si čudovit unikat. Imaš zlato srce... Ne pozabi nase! Nikoli! Bodi si zvezdica na Poti Življenja... )) Rakica! )) Življenje je čudovita mavrica... Včasih je obarvano z zlato rumeno barvo, drugič sije rdeče... Ujemi dani trenutek in ga "napolni" z barvo, katera bo iz lepega ustvarila še lepšega... )) Ljubi se! Čudovit unikat si! Ljubi se brezpogojno, ne ustavi se... Vsi bodo šli s teboj, če jim boš dovolila... Ljudje se spreminjamo. Rastemo. Iz trenutka v trenutek smo bolj "podobni" sami sebi... Ja, Življenje JE čudovito! )))) Objemčka!!! Suzana *...trenutek, ko sem...*

Pravzaprav ne vem, ali želim samo deliti svoje misli ali si želim tudi kak komentar nanje... Pa recimo takole: kdorkoli bo imel željo po kakršenmkoli komentarju - dobrodešel/la! )) V soboto sem spoznala moškega, ki bi po vseh "kriterijih" lahko bil oseba, v katero bi se zaljubila. Ufff, z lahkoto! ) Ne govorim samo o izgledu (četudi ima krasne očke... ))), temveč mi je tudi karakterno všečen. Razlog, da sem se ubranila "skušnjavi" pa je, da on ni Tisti. Tihi glasek, ki mi je tako poznan, se je oglasil in mi rekel, da on ni tisti Nekdo, ki ga sanja srce. Poti še ni konec... Cilj še ni dosežen... Za seboj imam 2 resni zvezi, nekaj zvezdnih utrinkov in vedno sem vedela, kako dolgo bo veza trajala. Vedno sem vedela, da gre za neko "prehodno" obdobje. Vedela sem, da nihče od njih ni On. Včasih je hrepenenje precej močno. Utrujena sem in res se mi ne da več. Utišala bi ta glasek, vendar si tega ne morem narediti. Ne bi me osrečilo... Je pa tudi res, da sem se že leta nazaj odločila, da si bom uresničila sanje. Ne bom odnehala, dokler ne pridem do uresničitve srčnih želja. Ja, dostikrat se je treba nečemu odpovedati. Nekaj izpustiti, da lahko naredim prostor za nekaj še lepšega... Hm... Ja, srečna sem! Čutim...! ) Suzana *...trenutek, ko sem...*

Ne vem, po kom mi hrepeni srce. Vem in se zavedam, da ni popoln. Saj je človek! )) Niti ne vem, če bo to neka "večna" Ljubezen. Pojma nimam. Gre le za to, da srce čuti, kot čuti. Odkar pomnim... Ni tako lahko poslušati tega glasu... Ne glede na to, kdaj se oglasi... A sem prav sita tega, da mi na vsakem začetku veze uleti feeling, koliko časa bo trajala. Saj je krasno, ker to pomeni, da tisti čas še bolj v polnosti uživam z dotičnim moškim, obenem pa se tudi še toliko bolj trudim, da bi veza uspela. Vendar je v meni še vedno hrepenenje po tistem Nekom. V bistvu mi bo čisto OK, tudi če bom z Njim delila le trenutek. Bom pač ujela ta trenutek! A drugače ne morem... Gre za hrepenenje po neki znani energiji. Kako naj preslišim nekaj, kar čutim že celo Življenje...? Jaz tega ne morem. Odrekla bi se sebi. Tudi, če je iluzija. Pa kaj! Meni je to še vedno realnost... Suzana *...trenutek, ko sem...*

Saj to vse vem... ))))) Se mi dogaja, da mi gre na živce, ker vem... hahahahaha... ))))) Sedaj živim v iluziji, da grem naprej, če sem iskrena. Vendar mi to paše! Vem, da je to iluzija, vendar moram zaposliti razum z nečim... Sicer bi morala ves čas poslušati hrepenenje srca. Kar čutim, čutim močno in si ne morem privoščiti. Ne morem hoditi naokoli in čutiti to neizmerno hrepenenje. Potem bo Življenje dejansko šlo mimo mene! )) Mogoče me "čaka" za vogalom, pa ga bom spregledala... ))) Z nečim se moram zaposliti - če sem si že priznala to hrepenenje in ga čutim. Nekako ne najdem boljšega ravnovesja med razumom in srcem. Naj bosta zaposlena oba! Bom imela vsaj približno mir... ))) Ne pričakujem, da me bo kdo razumel. Vendar sem vam vsem skupaj in vsakomur posebej hvaležna, ker poskušate! )) Hvala! )) Sončka obilo, Suzana *...trenutek, ko sem...*

quote:Waw. No, Suzana, zares lepe sanje. Jaz bom to gledal z vidika, kaj si zmožna doživeti. Kaže te kot osebo, ki lahko avtonomno gledaš na stvari in jih doživljaš. Zdi se mi, da se lahko postaviš na položaj, odkoder vidiš veliko. Več kot navadni ljudje. Ni ti dovolj, da opaziš le sebe. Želiš videti drugega človeka. Želiš biti tam, kjer si potrebno. Ne samo z rokami, s tem, kar delaš, ampak tudi s svojim bitjem: Nekomu stati ob strani. Sijati. Tvoja duša lahko seva energijo, ki daje občutek topline, bližine, ki zdravi. Ti in vesolje. Ti in božanska energija. Četudi mislim, da imamo silhueto Marije v sebi, da je to en pol nekega lepega pretoka, predajanja, gre vendarle za božanske energije predanjanja. Ko sebe najdeš v tem, da delaš za druge. No, Suzana, saj vsi delajo za druge. skoraj vsi. Le da je skoraj vse treba v to prisiliti. Ti imaš veliko motivacijo delati iz sebe. Za druge. Našla se boš - zagotovo. V poklicu, kjer boš svoje energije delila z drugimi. To ne bo ego pot ampak pot, ki teče. Ko si na valovih in jadraš. Pelje te, nese v prihodnost. Pri tem si očitno dovolj avtonomna, da te ne bo odneslo, da boš imela ravnotežje: jaz - drugi. Je pa pri nas veliko pomanjkanje kadrov, ki bi lahko delali za druge. Zato, ker je komunistična mašinerija ločila dušo in delo, delo za druge in denar. S tem se pride do veliko denarja. Ni ločeno. REs pa je, da v trenutku, ko daješ, ne misliš na denar. Prej in potem pa. Lahko. Celo zaželeno. Da delaš v poklicu, kjer lahko del sebe "prodajaš" ali "izmenjuješ" bi jaz rekel. Suzana, stopila si v obdboje, dovolj si zrela, da najbolje, da KAR TAKOJ ZAČNEŠ. Kot sem rekel, gre za delo za ljudi in ne za enega človeka. In za to, da denar ni ločen od tvojega dela. Nobene ločitve ni v sanjah. Torej delaj, izmenjuj in postani bogata. to je moj nasvet. Potem boš sanjala še več zvezdic in še z večjo verjetnostjo se boš znašla na kraju, kjer te potrebujejo. To je eden od pomenov teh sanj, sija in tega. TAko jaz razumem. Čakam pa, da se umestiš tudi sama. Nace Izkoristi današnje aspekte na nebu v dobrem. Hej, Nace! )))) Mi kdaj misli bereš...? Mogoče...? Malo...? )) ...hahahaha... Saj ne morem le napisati, da imaš prav - ne bi bilo zanimivo! ) Odkar pomnim, sem si svoje Življenje predstavljala takole: - najprej tona preizkušenj, raznoraznih situacij, katere mi bodo pomagale, da bom razumela sebe IN druge (obdobje teme) - temu obdobju bo sledilo obdobje, v katerem se bom brusila, našla sebe na nek način (obdobje sivine) - tretje obdobje bo obdobje, ko bom dovolj močna, da bom lahko živela Sebe, ko bodo postavljeni temelji lahko nosili težo mojih odločitev - obdobje, ko bom sanje uresničila (obdobje svetlobe) Sedaj počasi prehajam v obdobje svetlobe. Še vedno in še kar sem naravnana v smer, da bi bila drugim v oporo. Vesela sem, ker mi počasi uspeva nabirati moči, da bom lahko to počela tudi v popolnoma "realnem" svetu - svetu, ki je viden vsem nam. Ja... Včasih sem jemala darove za prekletstvo. Sedaj sem srečna, da mi je dana mavrica! )) Nace, hvala ti, ker SI! )) Objemček, Suzana *...trenutek, ko sem...*

) Hannah: Življenje mi je nekaj čudovitega, a imam dovolj tega, da se ujamem v iluzijo, iz katere potem plezam kot muha iz pajkove mreže. To je razlog, da grem naprej. Ne želim si obstati na mestu. V preteklost me je pol leta vlekel en drug moški. Nekaj trenutkov, ki sva jih doživela/preživela skupaj. Sedaj sem spet ter ponovno tukaj in sedaj! Preden sanje ne bodo realnost, se ne bom ustavila... Itak pa je vsak dani trenutek, ki ga doživim, najlepši v tistem trenutku! )) Rakica: vsakič, ko srečam moškega, ki mi je všečen in ni On, se delček mene zapre. Srce ga ne spusti v celoti blizu. --> Tega sem se zavedla včeraj, ko je vstopil "malodane sodelavec", ki mi je simpatičen. Ugotovila sem, da me moti dejansko to - neka podobnost z Njim in obenem vedenje, da to ni On... Hvala ti za lepe misli! )) Veliko Ljubezni! )) Suzana *...trenutek, ko sem...*

Oprosti, Teja, površno sem brala... Ja, vsekakor je ena izmed stopničk... Iz srca sem mu hvaležna, ker je vstopil v moje Življenje. Nisem sigurna, če je to razumel, a sem vsekakor vesela, da sem mu to povedala. ))) Objemčka, Suzana *...trenutek, ko sem...*

Čutim, da ne zmorem več biti z nekom, kateri ni On. To je prvi razlog... Drugi pa je, da se mi zdi nesmiselno, da bi se zapletla v neko vezo z njim. Ja, šlo bi par mesecev. Mogoče... Dlje pa ne. Bi me srce vleklo naprej... Suzana *...trenutek, ko sem...*

To sem še pozabila... ) Na letošnjem dopustovanju na Islandiji sem imela vizijo o Njem. Na moji levi in desni so bili moški. Med seboj precej podobni, nekaj skupnega so imeli - kaj, ne vem, ker so bile energije precej zmešane... Hodila sem in gledala naokoli. Vsakega od njih sem pogledala, ga sprejela, odkimala in z rahlo otožnostjo v očeh nadaljevala... Naprej... Takoj za tem, ko sem ugotovila, da nihče od njih ni On, je iz mojega prsnega koša skočila "mala Suzana", katera je vlekla zlato nit iz mojega srca. Šla je naravnost! Letela - dobesedno... Do Njega... No, na koncu sva se objela... Tovrstne vizije so se mi do sedaj še vedno uresničile. Tudi ta se bo... Verjamem, ker drugače ne morem! ) Hvala vsem, ki boste tole prebrali! )) Objemčka & cmoka, Suzana *...trenutek, ko sem...*

Hm... Sedaj pa imam polno glavo sanj... ) Še dvoje sanje bi delila... Se ne mudi z odgovorom... Ko boš utegnil, ko ti bo želja... Itak! )) - Letela sem. Brez kril ali podobnega. Letela k nebu. Noč je bila. Čudovita, sanjska noč! Polno zvezdic... Zvezdni utrinek pred mojimi očmi... Zaželela sem si, da bi ga videli vsi... Zaželela sem si, da bi bili vsi tako blizu zvezdam, kot sem bila jaz! ) Pogledala sem dol. Sestra z družino in nekaj drugih ljudi, ki so mi blizu, je bilo tam... Opazovali so zvezdni utrinek! Želja, da bi bili z menoj, je ostajala... Sprejela sem, da v danem trenutku ne moremo vsi gledati zvezdic z istega mesta. Uživala sem v pogledu na zvezdice! Vsekakor najlepši zvezdni utrinek od možnih... Krasen... - Tudi druge sanje se odvijajo ponoči (noč imam že itak hudo rada!). Znašla sem se v temno temni noči. Kot bi bil nek prostor. A obenem ne... Kakorkoli že, na podlagi občutij sem si izoblikovala sliko. Sliko o tem, kje se nahajam. Čutila sem, da stojim na nečem trdnem. (Telesa nisem občutila kot telo... četudi je bilo... ) Čutila sem nežne valove morja... Začutila sem, da moram iti naprej. Moram stopiti. Ne morem obstati tu na mestu. Nek glasek: "Suzy, ne boj se. Vse bo OK. Pojdi naprej!" In sem. Prva dva koraka sta bila nesigurna. Potem pa se je gotovost povečevala. Stopala sem naprej... Čez nekaj korakov sem začutila prisotnost nekoga. Ne vem, kdo je bil - čutila sem le prisotnost nekoga. Prisotnost nekaj ljudi... V naslednjem hipu pa se je nebo spremenilo. Kot bi se odprlo! ) Na desni strani sem zagledala Marijo. Bila je čudovita! )) Tako svetla, tako lepa... Bila je kot v jajčku! Odeta s svetlobo... Najlepši del je bil, ker je imela nasmešek, kateri razsvetli temo in zvezdice v očeh... Roke razprostrte v objem... Vabljivo... )) V istem hipu, ko se je pokazala Ona, so se pojavile zvezdice. Nebo, polno zvezdic... Gledala sem jo, srečna, ker jo vidim, srečna, ker sva tam, srečna ... Iz drugega konca "poti" je prišlo nekaj ljudi. Vem, da je bil v ospredju moški, nekako mi je padel v oči... Ostalih se ne spomnim tako dobro. Vsi pa so bili nasmejani, srečni, polni Ljubezni... Še ena pripomba: to so edine sanje, ko sem Marijo sanjala... Videla sem jo večkrat, a tokrat sem jo edinkrat (do danega trenutka) sanjala... Nace ... hvala! ) Suzana *...trenutek, ko sem...*

quote:Suzana, živijo.Tele sanje so res povezane. Zadnje kažejo tvoje soočenje s svetom. Četudi si omejena, si še vedno svobodna in imaš številne izbire. Toda kažejo ti - ko si že omenila srednjo šolo, da s tem, ko vpišeš srednjo šolo, moraš delati po izbraenm programu, kar je tvoja izbira, četudi si ujeta v tistem času v šolske obveznosti. Toda imela si izbiro iz neskončnosti vesolja in odtod svoboda, ki si jo začutila. Prve sanje - potoček in most, ko greš preko, si ločena od družine. Čustva - te popeljejo nujno stran. To je TEMELJNI ZAKON ŽIVLJENJA - ŽE BAKTERIJE IŠČEJO "PARTNERJE" IN SO PRIPRAVLJENE SPREMENITI DEDNI MATERIAL SVOJIH STARŠEV. Jih na nek način zapustijo, če hočejo uresničiti svoje življenje. Če bi ostala "brez fanta", bi lahko sledila željam in predstavam staršev. VEDNAR NE SMEŠ - kot ne smeš v postelji lulat in kakat. Četudi je to na prvi pogled "bolj enostavno" dolgoročno preprosto ne pride niti v izbor... Torej - sprejmi ločitev. In starši - očitno nedozoreli v lastnem odraščanju (no, saj kdo pa je!?) - bi radi tebe pridno hčerko -in so očitno pozabili, kako so oni odraščali. Morda so mislili- če bi bili moji starši drugačni, mi ne bi bilo treba iti po svoje... Ni stvar v tem, temveč v življenjski nuji. S starši si lahko prijateljica, če te ne omejujejo in ne priklepajo nase. Sicer moraš biti na drugi strani ograje, kjer si urejaš svoj svet. S prijatelji - s psom si prečkala reko. To je gotovo nek fant - ali pa si ga tako želiš, pa si zaradi starševskih zapovedi ne priznaš povsem. Trop psov očitno tudi predstavlja prestrašenost, v katero so te prepričali. KAJ VSE SE TI LAHKO ZGODI, KAKŠNI SO LJUDJE. No, Suzana, saj znaš gledati v dušo. Ali ni tako mehka. Celo v človeku, ki ga prviš srečaš. In celo pod strogo zunanjostjo. In ti to veš - vedno ohrani tisto razdaljo, tudi do fanta ali do znancev - ki ti omogoča LASTNO RAZMIŠLJANJE. Ko se počutiš varna, ali ko se dogovoriš za pravila igre, ki te ne ogrožajo (več), pristopiš bliže, kolikor želiš. Seveda v odnosu do moških imej pri sebi - ko si dovolj blizu, kondom in zdravo pamet - da ne boš hodila okoli zdravnikov zato, da se prepričaš, ali si še vedno zdrava in ali nisi noseča, dokler tega ne želiš. Boljše malo manj sproščenosti in mirnejše spanje. Potem ti sanje že pokažejo, kako še obnoviš moči. Torej - živi po svoje, ampak lahkomiselno toliko, kolikor ti zdrava pamet dovoljuje - potem ko se zaščitiš pred nevarnostmi. Če pogledam drugače: ob tesnem bedenju staršev kdaj pomislimo samo na to, kako "bomo po svoje". Starši imajo v svojih strahovih lahko prav - je pa res, da mi navadno nismi v okoljih, pred katerimi nas oni svarijo. Niso vsa okolja in vsi ljudje nevarni. Ti vem da izbiraš take, ki so najprej prijatelji (sanjaš pse) - tam pa ti soustvarjaš odnos in nikoli nisi žrtev - preprosto tako ne gledaš in ne ustvarjaš takih odnosov. Jaz imam ceno, ti imaš ceno. RAvnotežje ali pogajanje. Če je treba, vsako minuto... Se hecam no. Malce razmisli, pa boš videla, kje si. Lepo sanjaj. Nace Izkoristi današnje aspekte na nebu v dobrem. Nace, kako te imam v temle trenutku rada! )))))) Res sem ti hvaležna, da si in da si si uspel vzeti čas zame! ))) Danes me čaka pisanje maila in mi je tvoja razlaga mojih sanj dejansko prišla prav! ))))) Zanimivo, kako sanje "obstajajo" v brezčasju... Vedela sem, da nekaj nosijo v sebi, nisem pa (pred tem) našla neke razlage zanje. Niti ni bil še čas, da mi povedo, kar so mi želele povedati... ))) Hvala, hvala, hvala! )))) Ufff, gremo naprej... ))) Objemčka... )) Suzana *...trenutek, ko sem...*

Sanje, ki jih želim deliti, so iz različnih starostnih obdobij, vendar so mi nekako zaznamovale Življenje. Nekaj sanj od teh, ki so se mi vtisnile v spomin... - Bila sem na poti od sosedov (200, 300 m stran od naše hiše), ko se je kar naenkrat za mano pognal cel trop psov. Meni so se zdeli grozni, bila sem prestrašena, ker sem se bala, da me bodo napadli ali pa naredili kaj vem kaj... Pritekla sem domov, vsa prestrašena, zaklenila vrata, pozaprla okna in se mirila... Čez čas me je nekaj gnalo, da sem šla pogledati, če so še zunaj... Nek mir sem čutila. V sebi. Zunaj. Odprla sem okno in bila presenečena, ker so me psi gledali tako lepo! V bistvu so me želeli samo pozdraviti, me videti, ... Pa še tale opomba: dostikrat se mi dogodi, da v živali vidim kot neko "človeško podobo". Podobno se mi je zgodilo tudi s temi psi. Kot, da bi našla, videla, začutila,... v njih nekaj človeškega. - Sanjala sem o poplavi... Nekako smo ze znasli v blizini doma, kjer sem jaz in nas pes preckala reko normalno - sva sla pac cez most, ostali clani druzine pa so ostali na drugem bregu. Sicer mi je bilo tezko sprejeti, da smo loceni, vendar sem cutila, da je tako prav... - Bila sem na parku zraven velike hise. Mogocne... Na zunaj je bila temnejse rjave barve. Tu me je od druzine locevala ograja. Najprej kak meter in pol visok betonski zid, nad njim pa se zelezna ograja s špicami na koncu. Nisem se jim mogla pridružiti. Le gledali smo se čez ograjo. - Sanjala sem o neki sobi, kjer je vse izgledalo kot železno. Ni bilo hladno. Le izgled je bil, kot da so stene, strop in tla iz železa. Neke kovine, pač. Vse se je začelo pomikati proti meni. Vedno bližje mi je bilo. Še bližje... V sebi sem začutila hud pritisk. Nato se je vse razblinilo. Bila sem v prostoru, ki je bil brezmejen, svetel, domač, obenem pa neskončen. (To sem sanjala, ko me je tekom srednje šole pestila šola, družinske razmere in ...) To bi bile sanje, ki so med seboj nekako povezane, četudi so se "dogodile" v različnih časovnih pasih... Itak pa - govor o času...? Hvala! )) Sončka obilo, Suzana *...trenutek, ko sem...*

Po malem meditiram ves čas - bolj, kot ne... Sicer pa se zavestno odločim za "meditacijo", ko začutim v sebi nemir. Takrat si začnem "dvigovati zavest", kar mi dostikrat pomaga, da določene stvari, ki znajo biti precej boleče, hitreje predelam... Mi je pa še vedno zanimivo in fascinantno stanje "brez misli". Ugotavljam, da mi je všečno in delam na tem, da bi bilo tako čim večkrat in čim dlje... ) Je pa zanimivo, da se tudi meni dostikrat porodijo utrinki v kopalnici... In kar nekaj osebam, ki jih poznam... Le kaj bi to lahko pomenilo...? )) ) Sončka obilo! Suzana *...trenutek, ko sem...*

Vedno, ko sem potrebovala pomoč, je je bilo okoli mene ogromo, a sem jo dostikrat spregledala, ker nisem verjela, da je to možno... In... Ja... Vse se dogaja zaradi mene. Vse se dogaja zaradi tebe. Vse se dogaja zaradi nas vseh... Odločitev kateregakoli posameznika vpliva na vse ostale... Enost. Pa vendar: tudi vešče imajo rade svetlobo... )) Cmoka, Suzana *...trenutek, ko sem...*