Susi13

...še izide se... )) Suzana *...trenutek, ko sem...*

Nace! Si bom vzela čas in pobrskala po spominu... Sanje, ki mi nosijo odgovor, imajo drugačno energijo. Te bi želela deliti s teboj - ob priliki. Mislim, da je tisti "keč", ki manjka, da dopolni sliko, ravno v tej moji odprtosti/zaprtosti. Seveda v širšem smislu, pa vendar... To bi rekla, da je v danem trenutku to. Glede nivojev... Verjameš, da sem stežka prišla do tega, da sem hvaležna, da imam ta dar... Po eni strani je to krasno! Po drugi strani pa me po "glavi tolče" moj čut za odgovornost, ki se ponavadi izraža kot glavobol. Hvala! Počasi si dovoljujem zavedanje, da pravzaprav sem pa naredila že kar nekaj korakov v "pravo" smer... Je pa še vedno to izredno lepo slišati! Hvala! Manjka mi vezni člen med zemljo in nebom, če se lahko tako izrazim... Aha, še to: prišel je čas udejanjanja idej... Evo, to je to... Odgovor... Sedaj rabim pa še vprašanje! Sedaj bi bilo krasno, da spet sanjam kak odgovor... Da mi boš poiskal vprašanje... Hvala ti, res si zlat! Cmoka, Suzana *...trenutek, ko sem...*

Hvala vsem za mnenja! Hvala, ker ste delili sebe! http://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile.gif Simsi... Primer, ki sem ga opisala, se je dogodil en petek, ko je imela Majch popoldan šolo in sva bili zmenjeni, da gre z menoj domov. Najprej sva šli na kavo z mojo bivšo sodelavko, potem pa do Alenke in ker nismo vedele, kam bi se dale v Ljubljani, smo se odpeljale do morja. Šle smo pa samo me... Sigurna sem, da smo bile samo me, ker nas je takrat zaparkiral en avto, ki je (baje) pripadal ribiču. Uspele smo priklicati redarja (mu še kavo dolgujemo http://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile_wink.gif), ki je zbudil moškega, ki vozi pajka. Verjetno bi takrat Majch pustila, da še malo bluzi, a mi je šlo na živce, da otresa jezik brez veze. Jo razumem, ker sem bila v njenih letih malodane ista, a vseeno... Za tisti dan mi je bilo dovolj... Suzana *...trenutek, ko sem...*

Nace... ) Kaj, če se dogovoriva, da ti ob priliki napišem vse sanje, ki se jih spomnim, potem pa potegneš ti nauk ven iz tega - namesto mene! http://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile_wink.gif Se strinjam in sprejemam tvojo razlago! Zanimivo je tudi to, da končno sprejemam koščke sebe, ki sem jih prej zanikala in skoraj vsako noč sanjam o sebi - o mojem višjem Jazu, o meni v meni ali kakorkoli že to poimenujemo. Tisti del mene, ki je povezan s preobčutljivostjo, sprejemanjam in dajanjem energije,... Moje telo mi je pa tekom časa postalo izredno dragoceno! Predvsem zato, ker sem porabila precej časa in energije, da sem ga "spravila k sebi" in odpravila blokade predvsem na področjih spolnosti in "Živeti". Ljudi ne spustim k sebi, ker v danem trenutku ne čutim v sebi dovolj moči, da bi si ti lahko dovolila. Se odpiram in komaj čakam, da bo to za menoj, ker me prav utruja... Nepotrpežljivost me daje! http://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile_shy.gif http://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile_wink.gif Zanimivo je, da sem že celo Življenje bolj odprta za vse ostale svetove, kot za tega. Logična posledica tega, da sem izredno težko videla, predvsem pa izredno težko sprejela, da je ta svet poln bolečine. Ki jo čutim tudi jaz! Popolnoma nelogično, kako je možno, da jaz čutim bolečino... Vsako noč, preden zaspim, si zaželim ali: odgovor na vprašanje, ki me muči ali pa, da bi se tisti del mene, katerega jaz ne poznam dovolj, da bi ga sprejela in "očistila", da se to dogodi v sanjah. Worka! Zaupam si še ne dovolj, ker so moje zahteve do mene same precej visoke. Ni mi dovolj 90 %, zahtevam jih vsaj 99. Razlogov ne bi naštevala... Prehrana... Glede tega se še pogovarjam in dogovarjam s seboj. Bom videla, kam me bo Pot peljala! http://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile_wink.gif Hvala ti! Predvsem pa ti hvala, ker to delaš iz in zaradi sebe! Res lepo... Naj vam bo sončka poln dan! Suzana *...trenutek, ko sem...*

Hvala za zgodbico, Marsa! Verjela ali ne, si mi polepsala dan! Pa ne znam razložiti točno "zakaj" - a si in hvala ti za to! Nace... Hvala! Moje Življenje je precej pestro in nisem sigurna, če mislim pravo osebo... Se bom pustila presenetiti! Mi je pa krasna tako tvoja razlaga, kot Marsina - povezani sta... Najlepša hvala obema! ...srce že ve... Cmoka, Suzana *...trenutek, ko sem...*

Hm... Jaz imam tudi sanje, ki si jih ne znam ali pa ne želim razložiti... Kaka 2 tedna nazaj sem sanjala o grmovju - vrtnice. Odtrgala sem popek, še ne odprto roza vrtnico. Sicer je imela trnje, vendar sem jih opazila šele kasneje. Vrtnico sem imela v roki, ko sem se šele zavedla, da je tam cel grm. V sanjah sem se spraševala, zakaj sem utrgala ravno to, zakaj nisem katere bolj razcvetene. "Odgovor" je bil, da mi je ta namenjena. Da je točno ta in nobena druga tista, katera mi "pripada". Mimogrede: obožujem vrtnice. Roza barva mi pa nekako ne potegne prav zelo... Z razlago se ne mudi... Ce ti bo zelja odgovoriti, bom vesela, če ne, ti ni potrebno... Veliko sončka! Suzana *...trenutek, ko sem...*

Marsa! Tudi meni je enkratno in cudovito, da zivimo v taki harmoniji! Najbolj vsecno mi je pa, da se tega tudi cedalje bolj zavedam-o! )) Tudi meni se dogajajo podobne stvari, vendar pa sem bolj pozorna na tisti del, ki mi prinaša potrditev neke misli, želje,... ali pa me od nje odvrne. Preden grem off-topic... Marsa, thanx! )) Pa nazaj k temi! ) Imam še ene sanje, ki so mi dale prav veliko energije in sem bila v nedeljo kot poskakujoča žoga! Včeraj sem si pa priznavala, kaj vse mi ni všečno pri meni... Še niti ni tako dolg spisek. Sigurno bo še kaka misel uletela! )) Sanjala sem, da sem v bolnišnici, ležim na tisti postelji s koleščki, neka bolniška sestra sestra/zdravnica (glede na energijo sem bila to jaz, a se v sanjah tega nisem zavedala) pa mi je v levo nogo, v bedro podarila 5 injekcij. Bilo je hecno, ker sem imela neke nastavke na cevkah, ki pa so bili napačni - injekcija ni sedla na njih. Preden je sestra/zdravnica poskusila, sem jih spremenila. V mislih sem rekla, da to ne bo prav, se nasmejala, ker se mi je zdelo hecno in jih zamenjala. Zanimivo mi je pa bilo, da mi je zacela dajati injekcije pri gležnju, potem pa so šle v nekem zaporedju skoraj do kolena. Ni bila ravna crta... No, pa še to: na levi nogi imam luskavico, katere ni bilo videti, dokler mi je dajala injekcije. Ponovno se je pojavila, ko sem dobila vse injekcije in mi je odvzela kri (mogoče kak deci). Pripomba na mojo luskavico je bila, da bi bilo fino, da dobim kako mazilo zanjo - no, to sem itak imela v načrtu! ) Uff, moje sanjanje... )) Sončka obilo! ) Suzana *...trenutek, ko sem...*

Zadnje case opazam, da ne iscem vec svojih besed, da bi izrazila nekaj... "Isci priloznosti, ne varnosti. Coln je v pristaniscu varen, a dno mu bo pocasi zgnilo. by BROWN" Z zavedanjem, ki ga imamo v danem trenutku lahko naredimo nekaj. A če si dovolimo razširiti krila, lahko v trenutku, ki danemu trenutku sledi, naredimo ogromno... Hvala vam, ker ste mi podarili podlago, da sem lahko izrazila svoje misli! Suzana *...trenutek, ko sem...*

PS k mojemu prejšnjemu postu: komunikacija. In hoja vzporedno - prijeti se za roke in korakati naprej skupaj. Suzana *...trenutek, ko sem...*

Ufff, Andrej, si mi pa stopil zelo blizu žulja... http://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile_wink.gif Dokazovanje mi je precej neljuba beseda. Verjamem, da se Ljubezen izraža, ne dokazuje. Vsak trenutek je napolnjen z njo. Delati iz Ljubezni. Podariti iz Ljubezni. Objeti iz Ljubezni. Torej: brez pričakovanj. Brez čustvenega izsiljevanja. Brez omejitev. Kompromisi. Sprejemanje. Razumevanje. Ljubezen! Suzana *...trenutek, ko sem...*

Hvala za odgovore! ) Izgleda, da se bolj ali manj vsi sukamo nekje tukaj... Kaj ni lepo ugotoviti, da lahko z vsakomer najdeš skupno točko? ) To temo sem odprla, ker me je zanimalo, če kdaj premišljujete o tem. Meni je bilo to, da sem "itak jaz kriva za vse" že precej močen vzorec. Sedaj se zavedam, da gre le za neko odprto in neprečiščeno rano. Fascinantno! Hvala vam, ker ste delili svoje misli! ...VSEM SKUPAJ IN VSAKOMUR POSEBEJ: HVALA!... Suzana *...trenutek, ko sem...*

Tjazy, kar moram nekaj pripomniti - dodati... Zadnje čase me pač vleče o razmišljanje o tem in ... želim se izraziti! Jaz osebno rada uporabljam stavek, da je vsakdo od nas popoln v svoji nepopolnosti. Nepopolnost je zame tisto, kar mi preprečuje, da bi izrazila popolnost, ki je skrita v meni. Včasih sem tako dojemala in sprejemala ljudi: popolne. Težko je bilo videti, da pa ima vsakdo od nas okoli te popolnosti nek ovoj nepopolnosti, balast. Tjazy, popoln si. V svojem bistvu si popoln. Le izrazi ga... Imela sem le željo izraziti svoje mnenje. Upam, da ni bilo vsiljivo ali zateženo... Pa, saj veš, itak...: rada te imam! ) Suzana *...trenutek, ko sem...*

V povezavi z mojo prijateljico bi lahko bilo le ljubosumje, kajti vem, da jo ima izredno rada. To me ne skrbi... )) )) Naslednji dan sva se z mojo sestrico pogovarjali o tem in mi je razložila, da je njeno hčerko ujezil nek dogodek v šoli. A to ni bilo moje vprašanje... Zanima me, če se oz. kako pridete do tega, da se zaveste, na koga in zakaj ste jezni? In potem naslednji korak: kako jezo izraziti...? Hvala! )) Suzana *...trenutek, ko sem...*

Splošen komentar - moje mnenje... Vseeno mi je, koliko časa moja duša že obstaja. Verjamem, da je itak enako vredna, kot je duša kogarkoli. Verjamem v enakovrednost. Verjamem v Enost. Verjamem, da sem samo košček celote - vendar sem jaz tudi celota. In kot celota sem neskončna, kajti Enost je neskončna... Boga ne ločujem, ni nekaj nad mano, ni nekaj, kar ni v povezavi z menoj. Sem Bog, kajti Bog je jaz. Nisem (še) sposobna izraziti popolnosti v meni, ki jo imenujem včasih Bog, drugič duša, tretjič ... Izrazi mi ne grejo. Kajti pomembno mi je, da to čutim in iz trenutka v trenutek bolj Živim tisto popolnost. Morda je v celoti nikoli ne bom dosegla. Mogoče jo bom jutri. Nepomembno je! Obožujem Pot, po kateri hodim... Pa še en preblisk, od kje mi (ena izmed) potrditev, da sem del Enosti (Boga, če vam je ljubše). V srednji šoli sva šli s sošolko na vodeno meditacijo. Odklopiti se in uživati v "drugih sferah" mi nikoli ni bilo problem. No, takrat se mi je dogodilo, da sem na koncu sobe, v kateri smo se nahajali, zagledala kot neko osebo. Z dolgim, dolgim plaščem... stkanim iz zvezdic. Zoomiralo me je v eno izmed teh zvezdic. Hej, saj to sem jaz!!! Kakšna sreča...! Si predstavljate, da tiste zvezdice ne bi bilo tam? Tvoje? Bi bil plašč še vedno popoln? Verjamem, da je vsakdo od nas (metaforično rečeno) zvezdica s posebnim sijem... Jaz vsekakor sem! )) )) Včeraj sem nekaj podobnega pisala prijateljici in imam veliko željo to deliti...: *** Včasih si zamislim nebo brez oblakov. Nebo, ki ga sončni žarki ne okrasijo. Nebo, ki ga ne zasujejo zvezde. Nebo, ki ga luna ne presvetli. Zavem se, da bi bilo moje Življenje tako brez Ljubezni. Brez ljudi, ki jim rečem Prijatelji. Četudi samo so. Tam nekje. Jih vidim. Ali pa ne. Jih ljubim. Ljubezen je več, kot le čustvo. Je tista nitka svetlobe, ki nas povezuje. Hvaležna sem ti, da si tisti oblakec na nebu. Hvaležna sem ti, da si sončni žarek. Hvaležna sem ti, da si zvezdica svetla. Hvaležna sem ti, da si luna biserna. Hvaležna sem ti, ker si Ti! In ... težko mi gre z jezika, a vendar: ljubim te, kajti Prijatelj si mi! Angel srebrnih krila... *** Vsaka utelešena, materializirana dušica je Angel. Hvala vsem Angelom, katerih imena so mi poznana! Hvala vsem Angelom, katerih imena nisem spoznala! Zvezdice meni drage, bodimo to, kar smo - zvezdice! )) Suzana PS: Če sem šla preveč out of topic, se opravičujem. Misli so se želele izraziti. *...trenutek, ko sem...*

En dogodek, ki mi je dal misliti... Par tednov nazaj sem šla s prijateljico in nečakinjo na morje. Moja draga nečakinja je bila nekaj tečna - no, jaz temu rečem, da meče bodice iz sebe... ) Nekaj časa sem jih sprejemala. Potem pa se mi je zdelo že malček brezveze... V čem je poanta njene jeze? Vedela sem, da ni jezna name, ker ni imela razloga, da bi bila. Pa še morje je videla! Kakorkoli že: rekla sem ji, da jo lepo prosim, da naj mi pove, če je jezna name, da bova razčistili. In, če ni, da jo prosim, naj ne stresa jeze name, če jeze do mene NE čuti. Vprašanje, ki se mi pojavlja: vam uspeva vedno vedeti na koga in zakaj ste jezni...? Kako jezo izraziti? ))) Veliko sreče in veselja! Suzana *...trenutek, ko sem...*

Našla! Misel, ki sem jo iskala... )) *** V zivljenju ni dobrih ali slabih stvari - so samo razlicne okoliscine. by EYECATCHING *** Se mi zdi, da se ne morem bolj strinjati, kot se... ) )) Suzana *...trenutek, ko sem...*

Vsaka situacija, dogodek, ... le obstaja. Le je. Neka misel se pojavlja na začetni strani Luninega.net-a, ki opisuje to. Žal se je ne spomnim in bom uporabila svoje besede... ) Verjamem, da vsaka situacija, dogodek, v katerega sem tako ali drugače vpletena, je samo dogodek, situacija, katera se je pripetila. Sama po sebi ni ne pozitivna niti negativna. Vendar smo se ljudje Navajeni odločati in predalčkati. Etiketirati. In, če se že moram odločiti, potem je pozitivna. Izhodiščna točka. Potem pa še najdem tisto nekaj pozitivnega v njej... ) Ne bom nakladala, kako je to enostavno, ker ni. Meni ne. Sem pa razvila sposobnost sprejemanja. To je tisto, kar meni osebno pomaga, da me ne zvije, kadar se mi pripeti kaj takega, kot je dogodek, ki ga je omenil Tjazy. O petju pa: Andrej, mar ne bi pel lepše in iz srca, če bi samo pel, brez obremenjevanja...? Sicer pa: kdo je pa rekel, da bi te ljudje SLIŠALI, četudi bi te poslušali... )) Veliko Ljubezni... Suzana *...trenutek, ko sem...*

quote: quote: Navezala bi se na večnost/minljivost... Obstaja v trenutku, kot v vsakem trenutku obstajajo vsi svetovi, ki so kdajkoli obstajali in ki bodo kdajkoli obstajali. Vse skupaj je tako ogromno, da je nepredstavljivo. Meni je to najlažje predstavljivo kot nic... zakaj se ubadati s tem "kaksni" so drugi svetovi, kaksno je zivljenje po zivljenju, če pa imamo tukaj na naši zemlji "dokaz", da taksen kot si TI v taksni luči se ti svet kaze...(če si dober, posten, iskren, prijazen, ne-jezen boš tudi ta nas svet dozivljal tako in bo svet za TEBE taksen kot si ti sam) Torej TI si pomemben in ne svet, bi jaz rekel. Se ne ubadam z vprašanjem, kakšni so drugi svetovi. Izhajam iz čisto praktičnega vidika - dogajajo se mi stvari, ki jih jaz želim razumeti. Razumeti oz. vsaj dojeti toliko, da so meni jasna. Toliko, v tolikšni meri, da me ne morijo, temveč mi dajo zalet. Drugi svetovi obstajajo. Pač... Naj! Sem pa vsekakor sebi najpomembnejša jaz sama. Imam pa poleg tega v sebi že, odkar pomnim, željo po "biti v oporo ljudem". Tudi ostali ljudje so mi pomembni. Vkolikor imam (z)možnost nekomu podati roko, da lažje prečka reko, potem bom to naredila - vkolikor čutim, da je prav, da to storim. Se pač učim, da bi 24 ur na dan in brez prestanka poslušala Tisti glasek v sebi... Se učim! )) Cmoka! Suzana *...trenutek, ko sem...*

Kakšna simpatična tema! Hvala ti, Tjazy! ) Jaz pri sebi opažam sledečo razliko: včasih bi naredila ogromno, da bi bili vsi srečni. Sedaj se zavedam, da, če jaz nisem srečna, tudi ljudje v moji bližini ne bodo. Če se ne bom imela rada, me tudi drugi ne bodo imeli. OK ---> To je itak jasno že vsem... ) Če pridem do točke, situacije, ... , ko se čutim prizadeta, ne bom vztrajala v bolečini, temveč bom potegnila tisto lepo/dobro/pozitivno iz nje. Tako jo bom sprejela! Pri tem, da jo sprejmem kot tako, mi pomaga Ljubezen, ki jo čutim do sebe. V sebi (tekom časa - kolikor dolgo to pač že je) slej ko prej pridem do trenutka, ko sem hvaležna za to ogledalce, ki mi je pokazalo tisto mojo ran(ic)o. Hvaležna sem za trenutek bolečine, ker mu sledijo trenutki nepopisne sreče! ) Seveda sem polna ega. Omejitev. Itak! ) Ampak ... hej, človek sem! Dovoljene so mi napake! Dovoljujem si biti nepopolna, četudi grem po Poti k Popolnosti... )) Veliko Ljubezni! Bodite mi sončkasti še naprej, Suzana *...trenutek, ko sem...*

Stara sem 24 let, osebi, ki sta mi najbližje pa 35 in 42 let. Izredno drag pa mi je, recimo, tudi prijatelj, ki je letos dopolnil 60 let (zaradi geografske razlike in časovne zasedenosti obeh se ne vidiva prav pogosto). Sicer se pa prav fino razumem tudi z nečakinjo, ki je stara 14 let. Že celo Življenje jo sprejemam kot sebi enako in ne glede na morebitne razlike v razmišljanju, se ujameva. Še kofetkanje sva se učili! ) ...Ljubezen ne pozna meja... Suzana *...trenutek, ko sem...*

Navezala bi se na večnost/minljivost... Obstaja v trenutku, kot v vsakem trenutku obstajajo vsi svetovi, ki so kdajkoli obstajali in ki bodo kdajkoli obstajali. Vse skupaj je tako ogromno, da je nepredstavljivo. Meni je to najlažje predstavljivo kot nic... V danem trenutku mi je tako! Suzana *...trenutek, ko sem...*

Misli imam preveč ali pa jih nimam. Vsaj tako se dojemam! ) Rada pa bi komentirala mnenje, da je nekaterim smisel Življenja brezpogojna Ljubezen. Iz mojega zornega kota, seveda! ) Meni smisel Življenja vsekakor brezpogojna Ljubezen NI. Mi jo je pa krasno čutiti. Krasno mi je Ljubiti. To mi je nekaj tako čudovitega! Kako, kdaj to izražam, kažem ter komu, čemu, je drugo vprašanje... Glede ran, ki jih prizadeja Ljubezen... Moja mama se je in se še vedno sklicuje na ljubezen do nas otrok, ker ni imela moči, da bi zapustila očeta. Ljubezen? Hm... Smisel brezpogojne Ljubezni je v občutiti jo. Dajati jo. Prejeti jo. Biti eno z njo. Je pa moje mnenje, da to nikakor ne pomeni, da bom zaradi tega, ker Ljubim neko osebo, si dovolila biti v odnosu z njo, če me ne osrečuje, temveč me zatira. Mi povzroča rane. Ja, konec koncev je rana bila v meni že prej. Tudi v to verjamem. Tudi to je zame res. Vendar bom raje "oddelala" še tisti košček preteklosti in šla naprej, kot dovoljevala, da mi nekdo trosi sol na že tako bolečo rano. Tu se kaže moja Ljubezen do mene. Ljubim se! Ljubezen pa ni bolečina... Suzana *...trenutek, ko sem...*

Se strinjam z Andrejevim postom... Ja, brezpogojna Ljubezen je Tisto nekaj, kar iščemo, kar želimo in po čemer hrepenimo. To je moje mnenje, moj pogled, moja vera,... Nekako sem dolgo časa vedela, da je to To. Nisem se zavedala... Pri tem mi je pomagala meni osebno izredno draga in posebna oseba, osebica, kateri pravim "moj angel", ker vedno uspe izbrati pravi trenutek za prave besede/pravo dejanje. Tak odnos pač imava. In je čudovito, četudi ne prebijeva skupaj prav veliko časa. A sva. Vedno skupaj, četudi fizično narazen. Podoben odnos skušam-o gojiti (in bi rekla, da tudi uspeva) z osebami, ki so mi posebne. Torej, z osebami, katere so mi več kot znanci. Cacha, tvoje telo je svetišče, kajti ti si Bog (v malem )). Ti kot celota si svetišče. Ti kot celota si Ljubezen. Ti kot celota si nekaj neponovljivega. Ti kot celota si nekaj enkratnega. Ti kot celota si unikat. Prav tako, kot je vsak, še tako majhen delček tebe nekaj neprecenljivo dragocenega. Dragocena si! Vsaka tvoja misel, čustvo, dejanje je nekaj nepopisno čudovitega in enkratnega. Vsak trenutek, ki ga doživiš je neponovljiv dogodek. Potegni najboljše iz danega! To je moja misel... Pa še nekaj o meni: resnično se imam rada. Toliko rada, da bi se najraje pokrila s plaščem Ljubezni in si znova in znova izkazovala naklonjenost. Jokala bi, ker sem srečna, da sem! Smejala bi se, ker je smeh edino, kar mi pomaga sprostiti Ljubezen... To čutim do sebe. Nisem popolna. To mi gre na živce. Lastna nepopolnost. Težko sprejemam, da je v meni še toliko nerazčiščenega. Pomaga mi ravno Ljubezen. Občutek, da sem v sebi popolna, četudi tega še ne znam izraziti. In hodim po Poti k Popolnosti... Suzana *...trenutek, ko sem...*

Malce bom šla off topic in že vnaprej prosim za razumevanje. Verjamem v znamenenja, ki prihajajo in so nam dana v vsakem trenutku, da se ustavimo in jih prepoznamo. Prejle sem prebirala zadnje poste na tej temi, potem pa šla še malce pobluziti po netu. Naletela sem na tole misel: "Eden najpreprostejših načinov, kako me prepoznate, je, da ste pošteni v mislih, iskreni v svojih občutkih, da pravilno hranite svoje telo in da ste nenavezani. To bo ustvarilo harmonijo. Ko doživite notranji jaz in spoznate, da ste neumrljivi, popolnoma ločeni od razuma, čustev in telesa, se naučite ustvarjalno, z zavedanjem uporabljati ta Gospodova svetišča. Temu samodejno sledi proces zdravljenja. by MAITREYA" Cacha, to misel "poklanjam" tebi. Bi napisala kaj cisto in popolnoma iz sebe, a ni misli... Veliko ljubezni vsem! Gremo loviti mavrico v oblakih... Suzana *...trenutek, ko sem...*

Reply to Someone: Nič ni belo in nič ni črno za vse... Moj pogled na svet se je spremenil in odkar se Življenja in vsega, povezanega z njim, ne bojim več (oz. ne več v tolikšni meri), Živim drugače. Vem in zavedam se, da sem jaz tista, ki bo neko stvar "označila, etiketirala". In, če jo že moram, bom našla nekaj "pozitivnega" v njej. Ne hrepenim po negativizmu. Ne hrepenim po pozitivizmu. Hrepenim po občutenju Sebe... Moj problem s sprejemanjem realnosti tukaj in sedaj so bila pričakovanja - verjela sem, da je tisti raj, katerega spomin živi v meni, realnost tukaj in sedaj. Saj sem se rodila v raj! Le pravila igre so malček drugačna in moram "spremeniti" sebe do te mere, da bom lahko Jaz. Nekako tako... Suzana *...trenutek, ko sem...*