Susi13

Polona in Vesna sta na "počitnicah", kolikor sem jaz seznanjena s tem. Naslednja delavnica naj bi bila septembra enkrat. Pred dopustom sem imela namen in željo iti pa mi ni uspelo... Sicer pa delavnica poteka čez vikend. Petek popoldan/zvečer ter sobota in nedelja cel dan. Ponavadi gre za manjše skupine. Delaš s partnerjem - vkolikor prideš na delavnico sam, si "izbereš" partnerja tam. Tako nekako... Suzana *...trenutek, ko sem...*

Samozavest najmočneje občutim, ko delam korake v "neznano" smer. V trenutkih, ko si dovolim, da ničesar ne pričakujem. V trenutkih, ko stopam po Poti, brez dvomov ter strahu. Moč - iz tistega dela mene, ki je neomajen in neustrašen, preidem v samozavest. Občutek, da je vsak korak, ki ga storim "pravi". Ja... Maske so tolikokrat tako nepotrebne. A v danem trenutku jo nosim. In čutim, da je prav tako. Suzana *...trenutek, ko sem...*

Ne vem, kako to doživlja in sprejema Andrej, vem pa, kako jaz... Odmisliti, preseči,... Sem poskusila. Poskusila sem biti nekdo drug. Nekdo, ki nima vizij takih in drugačnih. Nekdo, ki mu misli drugih ne zasedajo prostora v glavi. Nekdo, ki mu čustva drugih ne povzročajo problemov - takrat se zaveš, kako pomembno je pravzaprav "ne prizadeti" nekoga. Poskusila sem marsikaj. Meni se ni izšlo. Četudi se osredotočim na ljudi, ki so mi blizu, to ne poneha. Raste z menoj. Se širi. Jaz druge "rešitve" kot sprejeti nisem videla. Edino to me je pomirilo. To je bilo edino, kar sem lahko storila, ne da bi prizadela sebe. Ne da bi se izdala... In danes: ja, taka sem. In srečna sem, ker mi napolnjuje in zapolnjuje Življenje! Srečna, kajti to sem Jaz! Tako sem oz. doživljam to jaz... Suzana *...trenutek, ko sem...*

Andrej, poslala sem ti mail. Upam, da ga boš prejel! Imej se krasno in hvala za vse! Suzana *...trenutek, ko sem...*

Andrej, hvala! )) Sem vesela, da je povabilo (napol ))) sprejeto! In ja, se strinjam s teboj - itak pa je v vsakem od nas ying in yang... ) Cmokci, Suzana *...trenutek, ko sem...*

Andrej... Saj mogoče bom falila in ustrelila daleč mimo, ampak danes sem ti konstantno za petami in dostikrat se mi sploh zdi nesmiselno kaj napisati, ker si itak to napisal že ti... Res zanimivo! Rada imam darila, ki so prijetna presenečenja in... kaj naj rečem drugega kot: hvala Ti, ker si! Suzana *...trenutek, ko sem...*

Andrej, izgleda, da te danes "lovim" po forumu... icon_smile_wink.gif ... Ustavila sem se pri delu, ko govoriš o "izkusiti na lastni koži". Ja... Saj je krasno in čudovito, ker se res in dejansko naučiš toliko, da je noro! Po drugi strani pa: pa zakaj bi morala se vse učiti zgolj in samo iz lastnih "napak"...? Rada imam stranske ceste - tako v Življenju, kot pri popotovanjih. Vendar si včasih lahko privoščim "avtocesto". Od tega, da si to "smem" privoščiti pa do tega, da to tudi naredim je pa še kak korak vmes - evo, sedaj korakam! icon_smile_wink.gif Pa še Volkcu imam željo odgovoriti: "hoja na visoki gorski vrh" me vleče še in še in še naprej. Se ustavim, zajamem sapo, a to ponavadi ne traja prav dolgo. Življenje gre naprej in prav hudega počitka si ne morem privoščiti, če si želim uresničiti sanje. Ne silim in ne težim sama sebi v tolikšni meri, kot sem znala, še vedno pa od sebe pričakujem precej veliko. Moje sanje se nekaterim zdijo velike, drugim normalne, tretjim pa malodane mičkene. Meni: moje sanje živijo. Sedaj jih moram samo še uresničiti... icon_smile_wink.gif Pa malce off-topic: nisem ravno redno na tem forumu in iskreno povedano nisem prebrala celega (naj mi bo odpuščeno vsaj pol, ker sem priznala...) in ne vem, če se kdaj dobite/srečate ali ne. V danem trenutku imam željo, da vaju spoznam. To ne pomeni, da preostalih udeležencev foruma ne želim! Gre le za to, da sem nekako na poti "poglobljenega" sprejemanja moških. Pot sovraštva in preostalih precej negativnih pritiklin je za menoj. Vendar še nisem prišla do tistega, kar si želim. Zato je želja povezana predvsem z vama: v nekaterih "točkah" se srečamo. Hvala... Suzana *...trenutek, ko sem...*

Andrej, res ti hvala, da si postavil tole vprašanje! O tem premišljujem tudi jaz... Se izpostaviti in kdaj se izpostaviti? Kako se izpostaviti? Komu to povedati, reči in komu ne? Potem pa še tisto: kako lahko jaz to vem...? In še tona drugih vprašanj... Mogoče ti moj odgovor ne bo v prav veliko pomoč (ker je tudi v meni še polno vprašanj, vendar ti ga bom vseeno podala...). Prvi korak meni je bil, da sem to sprejela. Sprejela kot dar v vsakem trenutku. Potem pa izostrenje občutka, kdaj gre dejansko za drugo osebo (ločiti, kaj je moje in kaj ne); in izostrenje občutka, ali "moram" to dotični osebi povedati ali ne. Si si poskusil kdaj ali vizualizirati ali dobiti feeling, če je sploh nujno, da to poveš? Izhajam iz točke, da smo povezani. Kadar imam občutek, da mi pa ni nujno to izraziti, to samo pošljem preko misli dotični osebi. V kaos, ki vlada v njem/njej. Seveda v trenutku, ko sem v miru oz. v (napol) meditativnem stanju. Brez prisile ali teženja tako, da dotična oseba tega ne začuti. Ni sile... Trudim se minimalno to izražati, ker je to na nek način vplivanje na človeka. Itak izhajam iz točke: to je samo moje mnenje, odločitev je na tebi, pa vendar... Odgovornost! Odgovoren si, da to izraziš toliko natančno, kolikor zmoreš in poveš toliko, kolikor čutiš, da je "prav". Včasih je to potrebno... Se ti dogaja kdaj, da te tišči v prsih, če ne izraziš? Ali pa glavobol, ki noče ponehati, četudi bi pojedel škatlo tablet? Meni se to ponavadi dogaja točno v trenutkih, ko sem postavljena pred dejstvo: POVEJ! Ljudem, ki so mi blizu in me poznajo malček bolje kot ostali, to povem veliko lažje kot drugim. Vem, da tega ne bodo vzeli kot napad ali soljenje pameti - ker itak to ni to. Gre le za to, da "vedeti nekaj". Ne gre za ego... Daleč od tega! Se mi zdi, da bi lahko še pa še pisala na to temo... Pa bo dovolj. Prosim lepo, zgoraj napisano je moje dojemanje in moj pogled. No, tole bi še dodala: recept ne obstaja, odgovor (enostaven in vedno pravilen) tudi ne. Vprašanje je, koliko si zaupaš in koliko si se zmožen izpostaviti... - vsaj meni je bilo to glavno. Vprašala sem se: mar je mnenje drugih res toliko pomembno...? Kakorkoli že, želim ti veliko uspeha na Poti, ki jo hodiš! Suzana

Poleg zgoraj napisanega, s katerim se bolj kot ne, strinjam in pridno prikimavam icon_smile_wink.gif, bi dodala tisto, kar mi je v tem obdobju, torej tudi in predvsem v danem trenutku pomembno: *** moč, da si dovolim biti v danem trenutku jaz; moč, da si dovolim biti nepopolna; moč, da ne pričakujem, temveč želim; moč, da uresničim sanje; moč, da ne živim, temveč Živim;...*** Vnaprej cenim "trdnost", do katere mi manjka še nekaj korakov. Suzana *...trenutek, ko sem...*

Srečo sem dolgo pojmovala kot meni nekaj nedosegljiva, četudi je nekaj v meni verjelo... Lepo je, zavedati se, da ne potrebuješ sreče iskati, ker je itak že ves čas - tam, v tebi... Hvala, Pokowc... Ne vem zakaj, a čutim hvaležnost v danem trenutku... Objemček, Suzana *...trenutek, ko sem...*

Hvala, pokowc, močna sem dovolj, da zdržim še kaj hujšega... Ampak, nekako imam občutek, da sem dala najtežji del že skozi. Trenutki, ko misliš, da te bo razneslo in se ne končajo... To je bilo težko zdržati. Potem pa sprejetje, da je dani trenutek pač tak. Kajti jaz sem taka, kakršna sem... Bo... Hm... Zanimivo, danes že cel dan ljudem poudarjam, da je ŽE... ) Pa eno prošnjo imam: Reci mi Suzana, Suzy ali Suzi, lahko tudi Susi, lahko tudi S. ali Su, pa tudi Suz je OK, samo... ne Suza... Hvala, ker si - Ti! ) Suzana *...trenutek, ko sem...*

Tišina v meni, zaobjemajoč ljubezen, srečo, mir in kanček hrepenenja. ---> Biti v svoji sobi. Pogledati domači ljubljenki ali se ju dotakniti. ---> Biti z ljudmi, ki so mi blizu in jih imam rada. ---> Biti. ---> ... Suzana *...trenutek, ko sem...*

quote: quote: Brez duhovnosti ne obstajam.Brez spolnosti se ne udejanjam. Suzana *...trenutek, ko sem...* ... Brez duhovnosti ne živim. Brez ustvarjanja se ne udejanjam. Marsa ~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~ "Jaz iščem le eno - da bi izrazil tisto, kar hočem... In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem". Picasso ...hvala za dopolnitev, Marsa! ) Suzana *...trenutek, ko sem...*

Iz danega trenutka: definitivno zaščita! Katerakoli odločitev v (danem) trenutku je "pravilna"... Izhodiščna točka. V sebi preseči omejitev in reči, da to sprejemaš, da s tem ni nič "narobe" - preseči ego. Odločiš se potem še vedno (lahko) po zdravi pameti. Pomisliš na posledice, ki jih bodo čutili otroci. To se mi zdi skoraj ključno. Nenavsezadnje je s tem nekako zaznamovano tudi njihovo Življenje, ne le naše. Približno, okvirno,... tu nekje sem. Suzana *...trenutek, ko sem...*

K prevodu Osho-ta skorajda ni komentarja... Bolj kot ne se strinjam... Sicer pa meni osebno pomeni ego vse tisto, kar me omejuje. Omejuje pri sprejemanju. Sebe, drugih,... Omejuje pri tem, da sem v polnosti jaz. Suzana *...trenutek, ko sem...*

Sedaj sem sicer razčistila pri sebi toliko, da se sprejemam in se imam rada točno tako, kakršna v danem trenutku sem. Imela sem pa težave pri sprejemanju mojega doživljanja/pogleda sveta, okolice, ljudi,… Nekako občutim, ne samo vidim, slišim. Zaznavanje in ustvarjanje pogleda na podlagi občutenja. Ne čustev – občutenja. Težko razložim – upam, da je razumljivo… Potem pa še recimo videnje palčkov, vil, Marije – no, nje že od otroštva,… skozi občutenje. Videnje oseb, ki so fizično mrtve. Ne morem reči, da je nekdo umrl, recimo. Zame ni nihče mrtev. Prebliski… vizije prihodnosti – naj bo to zame ali za nekoga drugega. Način razmišljanja je dostikrat precej abstrakten in vkolikor povem/napišem, nekaj iz globine sebe, je ponavadi težko dojemljivo. Ostajam nekako na »površju«, kar se tega tiče. Dobila sem več ocen sebe, če se smem tako izraziti. Za nekatere sem enostavno nenavadna (izraz čudna mi ni všečen), ena ženskica mi je rekla, da imam močno intuicijo in da ji moram zaupati, potem označitev, da sem senzibilna,… Moje mnenje o sebi sem skušala podati toliko objektivno, kot v danem trenutku sem… Mogoče še tale opomba: v mojem Življenju so ljudje, ki sem se jim odprla in so me sprejeli in me imajo radi in … Ne smilim se sama sebi. In ne iščem tolažbe. Samo zanimalo me je, če je kdo od vas tudi imel težave s sprejemanjem tistega dela sebe, ki je bolj-kot-ne malček drugačen v primerjavi z ostalimi. Mene je to spoznanje doletelo v osnovni šoli. Potrebovala sem kar nekaj let, da sem doumela, da pravzaprav pa ni nič narobe z menoj… Komentarji dobrodošli… Aja, kar se tiče spolnosti: ženske me še vedno ne privlačijo. Imam prijateljico, s katero prebijem precej časa (obe samski…) in jo imam izredno rada. Rada jo objamem in ji dam cmoka. Ne želim pa si sexati z njo. Imela pa sem težave v spolnosti, ki so sedaj »rešene«. In to ne ravno zaradi drugačnosti… Mogoče je nekje v meni želja po sexu z žensko. Ne bom rekla, da je ni, ker bi se zlagala. Drugačna, ker si želim biti drugačna... Po zunanjosti ne izstopam. Sem se nekako potrudila in se prilagodila okolici, ne da bi izgubila sebe. Res je pa, da sedaj, ko sem se sprejela, nimam več želje po tem, da bi bila bolj »povprečna«, kot sem... Je prelepo biti jaz... ) Imejte se krasno, imejte se radi! Suzana *...trenutek, ko sem...*

Lahko navežem Tejin odgovor na eno drugo temo? Tale del: biti drugačen. Jaz sem drugačna. To ni mišljeno: sem nekaj več ali sem nekaj manj. Se mi pač "dogajajo" stvari, ki se veliki večini ljudi ne. Ima kdo težavo sprejeti samega sebe, ker se počuti drugačnega? Drugačnega iz kateregakoli razloga že... Hvala za odgovor! Suzana *...trenutek, ko sem...*

Včasih sem se bala sebe oz. vsega tistega, kar se skriva v meni. Izhajala sem iz misli, da sem najbolj grozna oseba na tem svetu. Zamislila sem si, da sem totalno negativistična, nevredna spoštovanja, ljubezni, sreče, miru,... Zanimivo, da se je to odražalo/izražalo tudi v mojem Življenju. Nekega trenutka sem se odločila, da bom ta strah premagala. Živeti v mori... Prehudo... Skušala sem se pogledati/zagledati realno. Kakšna dejansko sem...? Počasi so strahovi izginjali... No, en strah pa še imam: prepustiti se vodi... Še vedno ne znam plavati - vendar bom premagala tudi ta strah. Ko bo trenutek pravi... Suzana *...trenutek, ko sem...*

...ja... večni trenutek... ..hvala, ker me razumeš... Suzana *...trenutek, ko sem...*

Veliko je odvisno od pogleda na stvari, kar je bilo že večkrat omenjeno. Letošnji dopust mi je bil spet ena tistih izkušenj, ko se sprašujem, kako bom prešla vse te občutke, ki sem jih čutila v sebi. Potem pa... spomnim se, kaj vse se mi je včasih zdelo "nemogoče" doseči (meni), sedaj pa sem to dosegla. Spomnim se, kolikokrat sem že presegla samo sebe. Omejitev, ki sem jo čutila v sebi. Primer, ki meni osebno mene osebno najbolj drži pokonci: kot najstnica sem bila spolno nadlegovana in sem potrebovala nekaj let, da sem razčistila pri sebi. Iz mojega zornega kota sem "premagala" tako psihične kot fizične "omejitve". Ves čas me je držalo pokonci ravno upanje, vera, da zmorem! Bilo je težko, itak... Kaj pa ni? Vendar sem verjela, da zmorem. Iz tega sem črpala moč. Imam se prerada, da si ne bi privoščila biti tudi v tem pogledu "svobodna". Naj se to imenuje moč ali kako drugače... nepomembno mi je. Vem le, da lahko dosežem "nemogoče", če verjamem, da nemogoče ne obstaja... Suzana

Vera premika gore... Sanje se uresničijujejo... Hvala! Suzana *...trenutek, ko sem...*

Prideš do zavedanja, da si omejen-a v danem trenutku in v naslednjem trenutku je situacija, ki ti bo pomagala preseči trenutno omejenost že tam. Kaj ni to krasno? Pot je brezmejna! :-)))

Prsti so me zasrbeli... Bom odgovorila, zakaj si vzamem čas za forum. Rada pridem sem, kadar imam kakršenkoli problem, s katerim se ukvarjam, ker mi prebiranje in odgovarjanje pomaga, da se v sebi pomirim. Pomaga mi, da se tisto, kar se "kuha" v meni, "skuha" do konca. Pa ponavadi se še ohladi, ker toliko časa visim na netu... Sicer pa se o tem, o čemer je govora tule gor, pogovarjam tudi z ljudmi, s katerimi prebijem največ časa. Meni osebno je pač pomembno vzeti si čas za ljudi, ki jih imam rada. Cenim mnenje drugih, poleg tega pa mi še širijo obzorja. To je še eden od razlogov, zakaj mi je krasno "viseti" na netu. Več glav pač več ve... Verjamem, da si v materialnih dobrinah našel sebe in svojo srečo. Vesela sem, da si (domnevam?) dosegel cilj-e, ki si si ga/jih zastavil. Le tako naprej! Moja pot skozi Življenje je verjetno precej drugačna od tvoje in mi je bilo pomembneje začutiti srečo v sebi. Začutiti mir v sebi. Sem pač malček preveč senzibilna in se že zaradi tega nekako ves čas podajam v vode neotipljivega. Naj zato, ker vidim palčke, drugi pa ne, neham verjeti, da so tam...? Kakorkoli že: vsakdo ima svojo pot in prav je tako! Cmoka na noska, Suzana *...trenutek, ko sem...*

Brez duhovnosti ne obstajam. Brez spolnosti se ne udejanjam. Suzana *...trenutek, ko sem...*

Orel. Kača. Mustang. Suzana *...trenutek, ko sem...*