Susi13

Na poti v službo sem prijateljico, katera je šla z menoj, vprašala, če se boji smrti. Nobena od naju se je ne. A svoje mnenje bo mogoče kdaj povedala sama, jaz se bom zaustavila pri svojem... Še vedno nekje v meni, nekje globoko tli želja po smrti. Odrešenje od tega nelogičnega sveta. Po eni strani. Po drugi strani pa si želim potegniti čim več iz dejstva, da sem tukaj in sedaj točno tu, kjer sem, točno taka, kakršna sem. Verjamem, da moja smrt ne bo smrt mene kot "celote", temveč bo umrlo moje telo. Vem, da bom le zamenjala okolje, če se lahko tako izrazim. Ne bom šla ne v pekel, niti v nebesa. Najbližje mi je reči: "...grem domov..." Suzana *...trenutek, ko sem...*

)) Dobro jutro! )) Meni je Alenkica, ki je nameravala tudi priti danes, že nadvsezgodaj zjutraj poslala SMS, da odpade... Še dobro, da sem napol spala - ni bilo časa za hudo sekiranje, edina misel mi je bila: ufff, lahko spim! )) Sem se pa res veselila, da vas bom spoznala... In mi kar ni še čisto všečno, da se mi želja ne bo izpolnila... AMPAK! ) Dobimo se drugič in bo vsekakor še bolj všečno, kot bi bilo danes! ) ) Človečki meni dragi, rada vas imam! ) Cmokci vsem! ) Suzana *...trenutek, ko sem...*

Vsi! Tudi jaz poznam osebo, o katere spletni strani je govora in mi je želja povedati, da je to meni osebno oseba, ki mi je všečna, zanimiva,... Rada ga imam. Je osebica, kakršno sprejmeš, ker se ti zdi kot žarek sonca... Tudi Mike (Edi) in ljudje, ki sodelujejo, so mi všečni, simpatični in dragi. To mi je izhodiščna točka za nadaljno razglabljanje... Namen se mi zdi krasna ideja, katero podpiram. Kot sem napisala v enem prejšnjih postov: namen je dober. Meni osebno je namen čudovit! Tako, kot mi je krasno, da mi je uspelo izpeljati idejo o skupinici - se odvija... Vendar smo vsi ljudje in kot taki delamo "napake" (če se smem tako izraziti). Zase vem, da jih delam. Jih priznam - ni lahko in ni enostavno, a jih. In to je tisto, kar sem želela povedati. Namen je enkraten, na Poti pa prihaja do takih in drugačnih nesporazumov, nesoglasij ali (mogoče?) nepravilnih potez. V to nas pa vodi ego, mar ne? Mene vsekakor! Moje mnenje. Suzana *...trenutek, ko sem...*

Prepovedati kletvice komurkoli je nesmiselno, zato smo se doma dogovorili da bo namesto k***** - klinček in namesto, da rečem(o) nekomu, da je prfuk****, se mu enostavno pove, da je prf ali pa da je neka stvar prf. Zanimivo, da je nečakinji ta "igrica" všečna - stara je 14 let in bi rekla, da ima tako občutek, da sodeluje z odraslimi. Pa še mlajši dve se (vsaj doma) ne naučita kake nove kletvice. Mogoče še to: vsakič, ko nekdo izgovori okrajšano oz. spremenjeno verzijo kletvice, je zraven prisoten smeh... )) Suzana *...trenutek, ko sem...*

...sebe in še nekoga... Ja, je. Vsaj meni... Suzana *...trenutek, ko sem...*

Kak predlog, kaj prinesti, bi mi prišel prav, če je možno ob priliki...? Aja, kako pecivo tudi pride v poštev? ---> Moja soseda peče hudo dobro pecivo... ) Hvala! Cmoka, Suzana *...trenutek, ko sem...*

Z malo sreče pridem. Z malček več sreče pa bo šla z menoj še Alenka in mogoče Meta - 2 osebici, ki sicer nista registrirani na forumu, ga pa občasno prebirata. Itak jima je zelo všečen! Jutri bom vedela bolj točno... Vkolikor bom šla za oba dneva, lahko peljem še koga. Prostora dovolj... Imejte se krasno! Suzana *...trenutek, ko sem...*

) Cmoka, Suzana *...trenutek, ko sem...*

Marsa! Strinjam se s teboj. Meni osebno so to stvari, za katere opravicilo ne obstaja. Plagiatstva ne odobravam - verjetno sem pa tudi jaz že kdaj naredila kaj temu podobnega. Nehote, nevede... A ni tema to. Namen, ki sem ga omenila prej. Želela sem reči, da kolikor jih poznam jaz, si želijo narediti nekaj dobrega; namen je svetel. Dober. Pozitiven. Toliko. Vkolikor bi nadaljevala v tej smeri, bi se mi zdelo opravljivo. Tega si pa ne želim. Ne zameri, prosim, a kar moram dodati: to, da se ti/vama dogaja plagiatstvo, pomeni, da si/sta naredila nekaj toliko izvirnega in cudovitega, da ni le vredno pozornosti, temveč tudi posnemanja... Takih del ni prav veliko, se mi zdi... ) Suzana *...trenutek, ko sem...*

Hvala, Marsa! Zanimalo me je, ker se mi ne zdi pravi odnos. Vem, da imajo dober namen, a jim precejkrat ponagaja ego. To je moje osebno mnenje, ki je daleč od tega, da bi bilo mišljeno kot žalitev. Za link pa sem te prosila, da bom vedela, o čem natančno je govora. Suzana *...trenutek, ko sem...*

Marsa! Lepo bi prosila, ce mi lahko podas link ali bolj tocen naslov, kje so objavljeni tvoji/vajini sestavki... Lahko tudi kdo drug, ce pozna. Hvala vnaprej! Suzana *...trenutek, ko sem...*

Hvala, Volk. K.L. - mislim, da te razumem. Hvala za razlago! Je pa težko to spraviti v besede, kajne...? Someone, se strinjam - dodala bi, da je naše zavedanje preveč omejeno, da bi lahko dojeli karkoli neomejenega... Sanjači smo! In prav lepo je, ker je temu tako! Cmoka, Suzana *...trenutek, ko sem...*

Večnosti v danem trenutku ne morem dojeti, še manj sem se je zmožna zavedati - a bi rekla, da je večna le sprememba. Večen je le trenutek. Čas ne obstaja. Vse, kar je, je dani trenutek. Dani trenutek, ki je v danem trenutku večen... Volk K.L., mi lahko razložiš, kaj si ti predstavljaš pod "vesolje"? Občutek imam, da je slika, ki sem jo dobila ob prebiranju tvojega odgovora, drugačna od slike, kakršno imaš v mislih ti. Hvala! Pa, mimogrede: mogoče kdo pozna foro povezano s časom 11:11...? Cmoka! Suzana *...trenutek, ko sem...*

Bolj, kot ne, se strinjam s Someone-om. Včeraj sva se s prijateljico, ki dela v zdravstvu, pogovarjali o bolnikih. Koliko jim pomeni tistih nekaj trenutkov, ko si zdravnik uspe vzeti čas za njih! Zakaj...? Vsi potrebujemo, želimo in hrepenimo po ljubezni. Ponavadi jo v prvi vrsti pričakujemo, iščemo in želimo dobiti od zunaj - ljubezen do naše lupine. Ljubezen do tistega dela nas, ki ga kažemo navzven. To nam je "pogoj" za nadaljevanje poti. Priti do ljubezni do sebe je pa precej zahtevna in težka naloga. Ne zgodi se kar takoj, v hipu. Dogaja se! Konstantno in kar naprej se je potrebno sprejemati. Pa se spet sprejemati. In spet sprejemati. Poleg tega pa še dogajanje v naši okolici - Življenje se nam spreminja! Marsikomu je misel na samomor neke vrste odrešitev. Saj, če mi ne uspe, da bi me imel nekdo rad, se grem pa ubit, pa je problem rešen. Ali pa bom ubil/a osebo, katera me ne ljubi. PRIČAKOVANJA...? Meni je najlepše, ko mi uspe nekomu podariti košček ljubezni... Še lepše pa mi je, ko dotična oseba to sprejme. Ne pričakujem ničesar v zameno. Še tole bi dodala: prijatelje si izbiram, kar pa še ne pomeni, da ne morem biti do vseh drugih ČLOVEK... Suzana *...trenutek, ko sem...*

Ljubezen je lahko samo brezpogojna, drugače ni Ljubezen, temveč je le ena besedica, ki jo tako radi ponavljamo... V odnosu do drugih pa itak: spoštovanje so-človeka (vsega, kar v danem trenutku zaobjema), iskrenost in odkritost v meri, kakršno si v danem trenutku lahko dovolim. Sprejemanje, da si nismo vsi enaki, temveč, da je veliko ljudi "drugače mislečih" od mene, kar pa mi le pomaga (u)videti širino, katera obstaja. Rada imam itak vsakogar. In hvaležna sem, ker SMO! Zakaj? Enostaven razlog: Eno smo. Dokler sem v harmoniji s seboj, sem v harmoniji z Enostjo. Dokler sem v harmoniji s seboj, si podarjam vse tisto, kar podarjam drugim. Ljubim se. In le tako sem lahko mirna. Nisem navezana, temveč le ljubim. ...itd... Človečki dragi, itak se imamo vsi radi! Ne glede na naša dejanja... Ljubezen gori v nas! Suzana *...trenutek, ko sem...*

...še vedno verjamem, da imajo vsake oči svojega malarja in mi je krasno sprejeti drugačno mnenje/pogled nekoga... se širi tudi moje zavedanje... rekla bi pa, da nihče nima pravice nekoga soditi... ...pa res ne maram pripomb o tem, kdo ima jajca in kdo jih nima... a jih vseeno sprejmem!... Itak pa: to je samo moje mnenje, moj pogled. Zanima me pa nekaj drugega: torej je Marko sedaj Gumb...? Hm... OK. Fino! Imejte se krasno v čudovitih trenutkih... Suzana *...trenutek, ko sem...*

Razlika med večnostjo in minljivostjo... Verjetno je odvisno od pogleda. Moj je takle: sem v trenutku, ki je nemerljiv in minljiv. Vendar ostaja večen - zapisan v nas vseh. Zapisan tam Nekje. Torej je večen. Mogoče je minljivost nečesa le košček večnosti istega...? Suzana PS: Je kriva polna luna ali je le glava (pre)polna misli...? *...trenutek, ko sem...*

Tjazy! Hvala Ti! Cmoka, Suzana *...trenutek, ko sem...*

Tjazy, če vzamem tvoj post kot nekaj popolnoma resnega, ga dojamem, kot da ti je nepopolnost izgovor, da se ti ni potrebno toliko potruditi, da bi dosegel popolnost po kateri hrepeniš; mar te je strah samega sebe...? Itak si toliko zmožen doseči, kot si sam postaviš za cilj. Omejitev smo sami sebi... (?) In če ga vzamem v smislu "malo za šalo, malo zares", ga dojamem v smislu: ljudje smo še tako daleč od popolnosti, da se bomo itak vsi vsaj še enkrat rodili - torej, človečki, se nam splača truditi se...? Pa ne zameri, prosim,... danes imam pač tak dan, da mi paše pisati in iskati "dlako v jajcu"... ) Cmoka! Andrej, tebi pa: saj veš... v danem trenutku sva na isti frekvenci! Cmoka na noska vsem, Suzana *...trenutek, ko sem...*

Andrej: še dobro, da tegale nisem zapazila že prej, ker potem ne bi vedela, kam z današnjim "miselnim utrinkom"... ) Sicer bom šla spet off-topic - naj mi bo oproščeno... Premišljevala sem o tem, koliko te/me lahko naučijo ljudje, s katerimi delim pogled in koliko ljudje, s katerimi imaš/imam nasproten pogled. Naj bo to na katerokoli stvar, področje v Življenju. Kakšen čudovito neprecenljiv dar je to! Ljudje, s katerimi ni potrebno govoriti, da vedo, kaj misliš/čutiš na eni strani. Ljudje, s katerimi se pogovarjaš, da premagaš še en zadržek na drugi strani. Človečki dragi... Res vas imam rada in... ...iz srca hvala, ker ste! Suzana *...trenutek, ko sem...*

Popolnost sem dosegla s tem, da sem sprejela dejstvo, da v danem trenutku nisem zmožna opredeliti popolnosti do te mere, da bi jo lahko dosegla ali drugače povedano: nimam predstave, kaj je popolna popolnost - torej vseobsegajoča popolnost. Sprejela sem svojo omejenost in presegal tiste dele nje, katere vidim in kateri me omejujejo. Sem toliko jaz, kolikor sem v danem trenutku lahko jaz. Dovoljujem si biti jaz. In sem srečna, da sem jaz. Predvsem pa sem srečna, ker sem v svoji nepopolnosti našla popolnost... Cmoka na noska! Suzana *...trenutek, ko sem...*

Free... Hvala ti! Suzana *...trenutek, ko sem...*

Free: moje razmišljanje... V danem trenutku sem v službi, kjer igram (navidezno) vlogo pridne delavke. Dela nimam, a se delam da delam. Torej igram. In nosim masko, ker sebe kot celote oz. sebe cele dotično tu, v danem trenutku ne morem deliti. Delim delček sebe. Več ne morem, niti ni smisel v tem, da bi. Velik del mene je skrit. Nisem jaz v polnosti. Kajti, če bi bila... Hm... Ja, morali bi (že?) živeti v raju. Suzana *...trenutek, ko sem...*

Misel, ki mi je dala zalet: ...sanje se uresničijo, ko jih začneš uresničevati... Uresniči si sanje, DR. G. ---> Jaz si svoje že... ) Cmoka! Suzana *...trenutek, ko sem...*

Hm... Jaz bi izpostavila dvoje: *** ti, ki si želiš narediti nekaj zase - mogoče kak hobi, za katerega nisi imel časa? *** vidva z ženo - skupen hobi oz. kakršnokoli skupno preživljanje časa. Nekaj, v čemer bosta uživala oba. Pa naj bodo to sprehodi, kaka večerjica, kak ples,... Pa še tole... Kaj pa tvoje sanje, ki si jih gojil včasih in verjetno še živijo v tebi...? Mar nobene od njih niso uresničljive...? ...zgolj moje razmišljanje... Cmoka... Suzana *...trenutek, ko sem...*