Kabalist

Naj malce posežem v razprave. Saj vem, skačem v besedo. A to ni moj namen. O Bogu je težko filozofirati. Bog je vedno, je vse in je povsod. Vse je del Boga, je od Boga in je za Boga. Ker je Bog neskončen, je človek v svoji končnosti sposoben dojemanja in spoznanja samo dela te neskončnosti. še vedno pa ostane neskončni del neskončnosti nedosegljiv. Vse interpretacije kaj je in kaj ni Bog so poskus končnega, da pridobi zaklad neskončnega. To pa ne gre. V najboljšem primeru se približaš Bogu tako, da si. Dokler pa nisi, si zelo, zelo daleč od Boga. Pravzaprav za bližino Boga ne potrebuješ iti kam daleč. Samo bodi tukaj in sedaj. Nobeno jokanje, petje ali zadevanje ne pomagajo. Niti knjige, dogme ali veroizpovedi niso pomembne. Pomembno je samo, da si tukaj, da si zdaj in da si zgolj ti sam(-a). Vsakdo je sam sebi najboljši odrešenik in vodnik. Lahkose strinjamo z A. Crowleyem: "Vsak moški in vsaka ženska je zvezda."

Niti ni nujno. Pravzaprav v večini primerov to sploh ne drži. Prehlada vedno ne dobiš zato, ker si velikodušen do drugih, ampak preprosto zato, ker si se pač nalezel, morebiti nisi imel jakne zase (nekoga na gobec in mu jo iztrgati iz rok ni ravno optimalna rešitev). Bolezni so dve vsri - ene so posledica psihosomatskih dogajanja, druge pa so čisto organskega izvora. Štrafa te, ker si se pač nahajal na nekem mestu in te sreča povzročitelj bolezni - kakšen škratek virus ali stric bacil.

Kljkuč je dati, a nič zahtevati za povračilo. In to ne na verbalni ravni, temveč z načinom darovanja.

Fora je, da gre za darovanje in darovanje, ne pa sprejemanje. Na določeni točki gre tudi to - vzajemno darovanje. A potem odpadejo vse te fore, na katere se veže popularna duhovitnost.

Ja, se lahko strinjam. Pogrešati nekoga (ali nekaj) ima svoje korenine v sebičnosti, prilaščanju. Pogrešanja se je treba odvaditi z osvoboditvijo od suženjstva odvisnosti od stvari in ljudi. To pa je jebeno (oprostite izrazu) težko. Najprej je treba spoznati vzroke pojavnosti, se naučiti, kako obvladovati te vzroke in šele potem je možno spremeniti te vzroke. Trening nenavezanosti je zahtevna stvar in velika večina duhovnežev išče zgolj ovinek okoli tega. Vsaj 90 % vseh, ki se gredo duhovnost, iščejo predvsem izgovore za svoje neujemanje z realnostjo okoli sebe. Krivce iščejo okoli sebe, ne v sebi. Če pa že najdejo vzrok v sebi, to storijo na deklarativni ravni, nikakor pa se ne spremenijo v svoji biti. Razni angeli ipd. krama so samo poskus izogibanja, ne pa reševanja. Osnova velikega dela duhovnosti je veščina samoprevare. Z branjem pisem tega foruma opažam veliko tega. Neverjetno, na kakšne načine ljudje iščejo bližnjice iz zagat! Kakšne vse veličlastne besede uporabljajo za beg od sebe. A od sebe ne moreš pobegniti. Svoj osebni pekel moraš spoznati, če želiš naprej. V tem peklu pa ni stričkov z brado ali tetic z več rokami. Ne! Samo ogled lastnih malusov in škode, katero smo vede ali nevede povzročili svetu okoli sebe. Mnogi belbetajo o ljubezni. A kakšni? Zgolj o ljubezni atrakcije, sprejemanju tujega in zahtevanje vzajemnosti. Ne, ljubezen je darovanje, ne jemanje. A kako boš dajal, če ne veš, kaj moraš dajati?

Dejstva pa kažejo nasprotno. Tako je pač ... pojavi se sposoben človek, kateremu sledijo manj sposobni in ti potem za prikrivanje lastnih slabosti uporabijo vrline sposobnega. Povsod je tako. Imaš pravico do tega. Najbrž se nikoli nisi ukvarjaj s kakšnim znanstvenim delom, a najbrž tudi nisi prebral kaj veliko poljudnoznanstvenih revij. Govoriš kar tako na pamet. Znanosti ni namenjena vloga razprave o tem, če bog je ali ni. Znanost razsikuje pojavni svet in njegovo zgodovino na osnovi zbiranja in obdelovanja podatzkov, ki postanejo znanstvene informacije. Recimo ZGodovina filozofije bi ti dala nekaj zanimivih vpogledov v to, kako sploh deluje človeško iskanje bistva stvarstva.

Čas je zgolj ena od dimenzij, pravzaprav eno od gibal božjega razodevanja. Občutek preteklosti, sedanjosti in prihodnosti pričarajo možgani, oziroma omejitev razuma.

Želje ... to je človekovo odzivanje na okolje. Želje so pravzaprav zavestna nadgradnja nagonov (preživetje, ohranitev vrste ipd.).Želje so v osnovi nepopolne, ker izhajajo iz nepopolnega razumevanja, do katerega privede končna omejitev razuma.

Vsi ti grehi so posledica človekovega pomanjkanja pozornosti. Pozornost prinaša prepoznavanje, ki je temelj modrosti, a modrost je pot do ljubezni. Samo z ljubeznijo, modrostjo in pozornostjo lahko človek vzpostavi neposredni stik z Bogom, da se polno zaveda, da se skozi njega (njo) pretaka božja namera. V Bibliji piše: "Tvoja, ne moja volja naj se zgodi." To je stavek, ki natančno pove, kakšen odnos je treba imeti do sveta okoli sebe in tudi do samega sebe. Kakor hitro pa človek svojo voljo in svoj biloški položaj postavi na piadestal božanstva, se zaradi njegove končnosti rodijo grehi. Vsak greh je posledica neznanja, oziroma lažnega občutka znanja. Proti grehu se ne borimo s pridiganjem, temveč ozaveščanjem in razvojem osebne prozornosti za božji vpliv. Bog je neskončno veliko vse, a človek je neskončno majhno vse. A človek hoče biti velik in zato se rdoi grešnost, katere posledica je omejevanje sebe in drugih.

Nobena romantična vera ne more zamenjati antropoloških raziskav. Obstaja nešteto dokazov o animalistični prareligiji, ki je zatem evulirala v različne religije. Ta razvoj je bil tesno vezan na geografske, klimatološke in naselitvene okoliščine. Kljub navidezni različnosti imata Hinduizem in staroegiptovska religija veliko podobnosti, ki izhajajo iz animalistične preteklosti. Še danes so v odmaknjeni divjini plemena, ki gojijo to prareligijo (v skladu z lokalnimi okoliščinami). S pojavom velikih urbanih središč se pojavijo tudi svečeniki-kralji ob podpori panteona božanstev (pravzaprav izvršnih sil božje navzočnosti). V Egiptu so ti "neteru" imeli stilizirano podobo svojih animalističnih prednikov. Sčasoma se je pojavil vse pomembnejši "glavni" bog, ki kasneje postane edini Bog. To se je dogajalo z razvojem človeške zavesti in zlasti razvojem razuma, ki magično naravo "spreminja" v sistem, kjer ima vsaka posledica nek vzrok, ki ni nujno delo "duhov prednikov". Predlagam ti branje kakšne knjige o tem, saj ti na tem mestu ne morem razlagati vsebine nekaj knjig. Sicer pa ... itak nima smisla, saj imaš svojo fiksno vero, a z verovanjem ne moreš imeti logične in enakovredne razprave. Nekdo, ki trdno verjame v šestdnevo ustvarjenje, s tem se ne moreš rapravljati o milijone let trajajočem razvoju življenja. Jezusovo učenje je verovanje, ne pa razumevanje. Ne mešaj religije z razumom. Naloga religije ni razumevanje sveta. To nalogo ima znanost, ki je edina sposobna opisati fizični svet okoli nas. Žal pa religija še vedno hoče živeti v sferi objektivnega, a njena naloga je sfera subjektivnega. Kabala napr. priznava razvoj animalističnega politeizma v abstraktni monoteizem, ker to v ničemer ne nasprotuje vseprisotnemu Bogu. Človeška zavest se je v teh tisočletjih razvila in vedno šla zgolj naprej. V tem razvoju se je zgodilo tudi to, da se je Bog razkril do te mere, da se ga/jo zavedamo. Jezus je samo eden od mnogih, ki so dosegli določen osebnostni razvoj in so bili sposobni to prenesti na druge. Iz Jzusa pa so iz človeškega sina (ben ha'adam) naredili božjega sina (ben ha'elohim) šele proti koncu Starega Rima. A ker so telebajski Nikeje pozabili na hebrejščino, so še naprej veselo pisali ben ha'adam. Primerjaj ekumenski in hebrejski original! začetniki krščanstva so bili silno površni. Saj ne misliš resno! Krščanstvo je samo kopija egiptovske legende, ki je bila takrat precej močno prisotna. Egipčani so si "izmislili" božjo sodbo, božjega sina, deviško mati ipd. Vse to ima korenine v polanimalističnem kultu Diane in preobrazbi boginje Lune v Boginjo Venere, iz hebrejske ama v aimo. Ama je devica, simbol potencialne plodnosti, a aima je mati - dejanska plodnost. To je pot iz semena do žita. faraon je vsako leto na 21. december(najnižjo točko sonca na nebu) posejal žito v obliki človeka in ga potem požel okoli naše velike noči (odvisno od položaja lune, kajti žetev plodnega človeka je bil lunarni praznik, a sejanje je bil solarni praznik). Vse to ima korenine v animalistični prareligiji, kjer je bila luna simbol devištva, potencialnosti, a sonce simbol plodnosti. Jezus in zlasti Sv. Pavel so ta prastara verovanja, ki so del nezavednega, vkomponirali v mit o Jezusu, ki je precej drugačen od resničnega Jezusa - sina človekovega.

Morebiti bi ti priporočal kakšno knjigo, kjer je lepo razloženo. Tvoje pisanje je značilno za ljudi, ki so verni, imajo zdrav razum, a preberejo samo to, kar se sklada z njihovo vero in razumevanjem. Naj podam primer Egipčanov. Egiptovska beseda Neter (Neteru) ne pomeni boga v našem pomenu besede, temveč izvršno silo božjega razodevanja. Njihov panteon je pravzaprav zbor skritih izvršiteljev božje namere. Imeli so najvišjega boga (znova gre za besedo neter) - Ptah, Re, Amon Re ipd., a to ni primerljivo z monoteističnim skritim bogom, temveč gre za evolucijsko stopnjo od animalistične prareligije do sodobne "duhovne ureditve". Faraon Ehnaton je utemeljil prvi pravi monoteizem s pravim bogom-stvarnikom Atonom, ki je po vseh lastnostih prednik židovskega monoteizma (ta je itka mešanica egiptovskega, recimo temu, politeizma in Ehnatonovega monoteizma - mnogo hebrejskih besed je neposredno vezanih na egiptovske besede - napr. Amen, potem je tu Amin Or (bodi luč), ki je podobna egiptovski Amon Re in teh primerov je veliko). Ne smeš niti prezreti obdobja vladavine svečenic, napr. kult Diane. Biblijska Geneza je polna dokazov o razvoju med animalizma do monoteizma. Krščansko čaščenje podobic je korak nazaj, ne naprej. Jezusova pot je v mnogočem podobna Horusovi (skoraj identična ikonografija, pomen v mitologiji ipd. napr. devica Izida je rodila božjega sina Horusa, zraven je celo riba - simbol Jezusa - podobnost je res presenetljiva), pravzaprav so egiptovski "bogovi" podobni krščanskim (in židovskim) angelom in nadangelom. Božja imena, množinska oblika imena Boga in še mnogo drugega dokazuje, da se je monoteizem razvil iz prareligije, ki sploh ni imela pravega boga v sodobnem pomenu te besede. Sodobne raziskave odmaknjenih plemen, ki živijo še v "prakomunizmu" je dober dokaz za to. Kaj pa razni kvaziduhovneži v sbvojih kvaziteorijah trdijo, pa je stvar vere, ne pa znanstvenega razmišljanja. Zgodovina razvoja religije pa sodi v sfero znanosti.

To pa zavisi od tega, kakšen odnos imaš do boga in božjega. POznam verne ljudi, ki pa trpijo ravno zaradi te svoje vere.

Lep opis nastanka zavisti. Morebiti bi lahko dodal, da se sčasoma poleg zavisti pojavi še strah pred izgubo lastnega položaja.

Mnogoboštvo je naslednik animalistične prareligije. Je nujen razvojni korak religije. Monoteizem se je pojavil z Ehnatonovim monoteizmom (Aton). Mnogi razmišljajo, da je ravno Ehnatonov monoteizem prednik židovskega monoteizma. Že sama Geneza kaže visoko stopnjo tega razvoja (imamo besede Elohim, Jehova Elohim ipd., ki kažejo na ta razvoj). Ravno taista Geneza v prvih nekaj poglavjih kaže na razvoj od politeizma, preko Ehnatonovega monoteizma mimo gnostičnega dualizma do pravega monoteizma (čeprav samo enega od mnogih pogledov na svet). Mlce se je treba pozabavati s še kaj več, kot zgolj s tem, zakaj je Adam pojedel tisto jabolko. (Moja mala komična verzija: Bog je Adama izgnal, ker je dovolil, da ga je ženska, zaplejana od hudičebe kače nasrala, naj poje jabolko. Ostal bi pri škrobcu in bi še danes živeli v raju!)

Mogoče je bolj prav obvladovanje svojega materialnega bivanja. Gnostični pogled na svet je dokazano neustrezen, saj temelji na boju nasprotij, ne pa njihovem uravnoteženju in osrediščenju. Sodobni pogled zanika, da je na svetu karkoli izvirno slabega. Zlo v vseh pojavnih oblikah je sekundarni pojav, nastal na osnovi končnih možnosti omejenega končnega razuma. Roditi se v materialni svet ni kazen, temveč izziv. Bog ti je namenil materialno bivanje, da lahko skozi tvoje oči vidi ustvarjeno.

V Bibliji nobena stvar ni samo dobesednost, temveč gre za alegorije, metafiziko in mistiko. Hebrejska beseda za Egipt pomeni tudi "Obmejno". Egipt je v Bibliji simbol za to, čemur mi danes rečemo hiperpotrošniška družba. Pravzaprav je izhod iz Egipta odličen simbolni zapis osebnostnega razvoja od nezavednega avtomata, ki sledi reklamnim sporočilom in mehansko životari iz dneva v dan do razsvetljenega človeka. res piše NE imej drugih bogov poleg mene. Naj vprašam. Bog je vse v vsem. Kje je potem prostor za drugega boga? Naj namignem. Ni težave v drugih bogovih, temveč v različnih interpretacijah istega boga. Ni nujno, a običajno je. Danes niso ljudje nič boljši od naših prednikov v Mojzesovih časih. Popolnoma enaki smo glede stopnje samozavedanja. Molitev pred kipcem ni nič drugačna od podobnega početja v Mojzesovem času. Zlato tele je danes dobilo sicer različne oblike, a ljudje s(m)o v odnosu do simbolike tega teleta identični.Noben kip, nobena podobica, nobene čačkarije ne morejo vzpostaviti povezave, dokler ne spremeniš odnosa do sveta okoli sebe. Kaj danes večina počne? Ima svoj boj za preživetje, svoje igre (razni Big Brotherji ipd.), svoje užitke in svoj družbeni status. Vse to ljudje počno kot roboti, brez kanča samozavedanja. Ker pa takšno plazenje prej ali slej povzroči odziv tega, čemur pravim božje kraljestvo, pa se potem hočejo odkupiti z malikovanjem in iskanjem bližnjic. Bog vedno vsakomur izstavi račun, ko za to napoči čas. Ljudje potem iščejo uteho v različnih smereh. Takrat pa stopijo na površje duhovitniški poslovneži in se igrajo terapevte. 90% njih so navadni šarlatani s spretnim vrtenjem jezika, a sami polni neskladij. Bolnik s pljučnim rakom potem zdravi bolnika z rakom na prostati ali obratno. In nov krog malikovanja stvari se zasuče.

Nekaj podobnega rožnemu vencu imajo tudi v Islamu in Budizmu. Glede klečanje pod & pred križem je nekako na meji - odvisno od odnosa. Klečanje pred kipi ali slikami s podobami Marije, angelov ipd. pa je čista kršitev božje zapovedi. Tretja božja zapoved je vezana na tradicijo, sprejemanje in zaokrožuje t.i. "božansko triado". Uči nas, da Boga ni v nekem predmetu, za katerega se je človek (dasiravno je to institucija religije) odločil, da je posrednik do Boga. Ne! Bog je vse okoli nas in je v vsem. Torej ne potrebujemo nekih podoboci, pred katerimi bi strahopetno prosjačili za odpuščenje, ker smo pač šibki. Bog ne sprejema izgovorov, niti ne potrebuje predmetov posredništva. Vsak posameznik mora zgraditi intimen odnos do Boga. To pa ni klečeplazenje, temveč zavestnost o odgovornosti. Zavedati se moramo, da smo vsak zase odgovorni za svoja dejanja, za svoj odnos do sveta okoli sebe. Nobeno metanje novcev instituciji nam ne more pomagati. Zgolj osebna odgovornost, vezana na naše ozavedenje prisotnosti Boga v vsem nam omogoča odrešitev. Jezus je samo pokazal pot, ni pa poti prehodil namesto mene ali tebe."Vsak je sam svoje sreče kovač," je star, a silno moder pregovor. Glede pravil - deset božjih zapovedi niso pravila, temveč nekakšna zbirka načel odgovornega življenja.

Očitno se nikomur ne ljubi vzeti v roke Biblijo. Torej, naj kar neposredno prepišem ta del. Mz II 20/4-6: Ne imej delaj si rezanih podob tega, kar je zgoraj na nebu, kar je spodaj na zemlji in kar je v vodah pod zemljo: Ne moli jih in ne časti jih, zakaj jaz sem Gospod, Bog tvoj, Bog mogočni, goreči, ki obiskujem krivico očetov na sinovih do tretjega in četrtega pokolenja tistih, ki me sovražijo in izkazujem milost tisočim onih, ki me ljubijo in izpolnjujejo zapovedi moje. Torej, to je to! Gre za dobesedni prevod (hebrejski original pove poznavalcem tega mita veliko več) in zelo nazorno označuje grešnost čaščenja raznih podobic Marije, angelov, Ježuščka v naročju ipd. V tej preprosti zapovedi je več duhovnih resnic, kot v mnogih knjižnih opekah raznih "razsvetljenih mojstrov". Dejansko vzpostavi odnos človeka do vsega, kajti Bog je vse v vsem, pa hoteli to ali pa ne hoteli. In oboževanje podobic vodi v precej hude probleme, saj gre za problem odnosa človeka do sveta okoli nas.

Mici, vse lepo in prav. V mnogočem se strinjam s tabo, a storila si eno veliko in hudo napako, najbrž nenamerno. 10 božjih zapovedi si narobe navedla. Te, katere navajaš, so iz Katekizma RKC, kjer so zaradi malikovanja podobic "izpustili" 3. božjo zapoved: "Ne delaj si rezanih podobic in ne obožuj jih..." Če meni ne verjameš, vzami v roke Biblijo - Staro zavezo: 2. Mojzesova knjiga Poglavje 20, stavek 4! Jezus trdi, da VSE ZAPOVEDI VELJAJO še naprej. To pomeni vseh deset in ne devet in še kakšna zraven, da ima vsak prst na roki svojo zapoved. Kaj so smrtni grehi? To je seznam dejavnosti, ki izhajajo iz človeške nepopolnosti. Veš, največji zločini se zgodijo z dobrimi nameni.

Bonsai je občutljiva stvar in ljubezen nima veliko s tem. Kaj ti pomaga ljubezen recimo do zlate ribice, če ne veš, da jo moraš hraniti in ji menjavati vodo.

Sekta je sociološki pojem. Še več lahko o "okuženosti" s pripadnostjo kakšni ekstremni sekti povesta psihologija in psihijatrija. Pripadnost sekti je vedno posledica nekih neravnovesij v človeški duši. Normalno, mentalno popolnoma uravnotežen človek nikoli ne išče potrebe po pripadnosti kakšne skrajne oblike človeške družbe.

Se strinjam Marsa. Ateisti si v zameno izmišljajo razne nadomestke, a na koncu jih razžira tista zoprna praznina.

Ni nujno. Verovanje je bolj čustvena in manj razumska kategorija (ne mešati z verjeti). Poznam odlične razumnike, intelektualce, kateri so istočasno globoko verni. Razumska interpretacija sveta ne more nuditi čustvenega ravnotežja spričo nasprotja med naravno težnjo po pripadnosti in fizičnim dejstvom ločenosti. Ateizem je v tem kontekstu samo verovanje v neobstoj Boga, a teizem je verovanje v obstoj Boga. Nikakor ne gre pri tem za razumske kategorije, kajti o obstoju ali neobstoju Boga z razumom ne pridemo nikamor.

Razne čudaške sekte so same poskrbele za demonizacijo. Tako ljudje v primeru sekte takoj pomislijo nekaj negativnega. Običajno so sekte oblika radikalizacije nauka določene religije. Budisti v Sloveniji so naprimer verska skupnost, saj nikomur ne perejo možganov. Gibanje za Zavest Krišne pa je sekta, ker sili člane v omejevanje svobode intepretacije sveta okoli sebe in se povzdiguje nad druge religije.