Hvala. Ja, sej nisem tko mislila s tistim božjim štrafanjem...samo, pač, zdi se mi pošteno, da se to slabo v istem življenju razreši. Pa mislim, da sem kar iskrena do sebe. Pa priznam napake, se pokesam. Samo, včasih ta iskrenost vseeno ni ok sprejeta. Težko je ful. Ampak je prav. Pogovarjam se pa tud...bolj sama s sabo, ker se mi zdi, da smo v bistvu mi bog. A razumeš? Ker smo vsi eno, pa tko, se pravi, da smo mi vsi ''bog''. In sami smo odgovorni za stvari, ki se nam dogajajo, sami se odločamo, kako bomo ravnali in to prinese posledice. In si potem sami odpustimo, sami popravimo, sami smo lahko srečni. če hočemo. In sami si damo odgovore na vsa vprašanja, če jih le želimo izvedeti. Če bi malo razmislila o tem, bi se mogoče celo strinjala. Cel krščanski princip je le malce preveč za lase privlečen, samo, ti nima smisla to govorit, če temu slepo verjameš. Tudi ti imaš pravico do svojega prav in če se ti zdi ta najboljši, potem Pusti tudi nam, da mso v zmoti. Mogoče3 bomo pa v nebesih ''spregledali''.