Štekam, kaj misliš mkk...ta princip mi je sicer butast. Ne zaradi tebe...naj razložim. Tud sama mislim, da nosimo posledice prejšnjih življenj v sedanjega. Sicer sem bivša kristjanka, ne verjamem več v Boga, pa to, sicer spoštujem to vero, samo, vseeno mislim, da obstaja nek drug bog, ljubeč, ne pa tak, ki nas omejuje v vsemogočih rečeh. To zame ni brezpogojna ljubezen in tud bedast se mi zdi, da bi mogla svoje grehe govorit nekomu, da mi jih bo on v imenu Boga odpustil...ja, pa kaj še. Midva z mojim ''bogom'' mava to vse porihtan. Jaz se po svojih najboljših močeh trudim, da sem dobra v smislu, ki se mi zdi pravilen, priznam, da ga marsikdaj poserjem, pa se potrudim, da to, kar sem zaj...., popravim do najboljše možne mere, bog je pa tolk toleranten, da mi vse te moje številne napake znova in znova odpusti in sem v njegovih očeh vedno popolna. Ker me je ustvaril tako in mi tudi dal možnost svobodne izbire in s tem možnost, da zajebem. In se učim. Vsak dan znova. No, zdej sm zabluzila...da odgovorim, zakaj se mi zdi ta princip karme butast. Npr....zakaj se ti dobro in slabo ne vrneta v istem življenju? Npr...pobiješ tolk in tolk ljudi, pol te naj posledično ''bog'' takrat štrafne, da v tistem trenutku razmisliš, da je bilo to narobe in da boš v naslednjem življenju boljši! Ne pa, da si pol v naslednjem ves zmeden, zakaj hudiča se ti dogajajo bed stvari in se trudiš razrešit, se vrtiš v začaranem krogu... More bit vse tolk faking zakompliciran, a ne? uf...