butl

Če si mislu, da mine takrat ko umre, pol ja, sicer pa tud slučajno ne.

Ja, obstaja Unis. Obstaja /pravzaprav ni strup, je zdravilo/ Temu zdravilu se najblj na kratk reče prepoznavanje, podoživetje in preobrazba. Sicer ful suhoparne besede navzven, pa tolk več vsega navznoter. In ščurek? Tvoja ranjena duša. Unis, to zdravilo preverjeno deluje. Pravzaprav, je to zdravilo edino, ki deluje, ki zdravi in ozdravi, ki ni analgetik ampak zdravilo. Pogumno Unis, ti zmoreš in jst zaupam vate.

Robida, vse naj ti želim...in še dolgo cajta delaj Alefu sive lase.

zginu komentar...še enkrat Ni blo kr neki, sploh ni blo kr neki. Je blo zlo zgovorno, iskreno, odkrito. Brez mask.

Na napačnega si jezen, Objemček. Agape nima nič s tem postom, razen, da je shranil vsebino.

link Je Agape uspel ohranit pisanje, preden ga je avtor zbrisal.

Ja pa kva še. Datum rojstva je čist točen. Ker sem mu bil babica in matičar in sem ga lastnoročno vpisal v matične bukve. Broj jedan

Čist vse naj ti želim. In čist vse naj tud ostalim slavljencem v tem in prejšnjem mesecu.

Mi pa klope.

Ej, Agape, kva je tebe tolk strah, da v vsem vidiš same grožnje? Pa dnar, pa dotiki, pa odnosi. Glih v karkol se vtakneš, veje iz tvojih besed en sam strah. Še tista tema o pozitivnosti deluje, kt da bežiš od vsakdanjega življenja. A ni res nč lepga, pa zaupanja vrednega okol tebe; zate?

Ne Amber, nisem mal. Čist sem. Misty, če... ne, ne bom

Pa koji kurac če ti pol ganja?

Mystica, a maš raka?

Seeedim, piiijem, puuušim i špricere ruuuušim. Mater se mam fajn. Še , eee, 24 minut, pa odklooop en teden.

Hojla Saša Res je, pojma nimam, kaj vse si že poskusila, da bi bila bližje sebi...ker nisi povedala. Lahko mi pa verjameš, da še kako poznam silino bolečine, s katero se srečuješ, ker, ker sem se z njo srečeval tudi sam. Verjetno so bili vzroki drugačni ali pa ne, vendar je bila bolečina enako globoka in silna. Bolečina soočenja. Tako kot ti in kot vsakdo, sem tudi jaz iskal vse možne načine in poti, da se mi le ne bi bilo potrebno soočiti z izvorom. Ta izvor so starši. Soočenje z dejstvom, da starši niso bili Bog, je najtežje na poti k sebi. Ker starši pomenijo pripadnost, ki je za otroka življensko pomembna, ker starši za otroka pomenijo več kot Bog, ker otrok starše brezpogojno sprejema in ljubi, ker jih ljubi tako zelo, da nase sprejema njihovo neprimernost v ravnanju in sebe krivi za tako ravnanje staršev, ker se celo življenje vrača k njim v globokem hrepenenju, da bo končno dobil od njih to, kar otrok želi in potrebuje; priznanje, da je zanje dober tak kot je, da je vreden, da je ljubljen, da je dober. V čem je soočenje z njimi tako boleče? Ker se otrok /otrok v nas pri petih, desetih, petdesetih, sedemdesetih letih.../ tako neznansko boji, da tega priznanja ne bo dobil, da bo zavrnjen. To je največji strah vsakega otroka v nas. In zaradi tega strahu počnemo vse kar si le moreš zamisliti; zanikanje, idealiziranje, izguba spomina, potvarjanje spomina, laganje sebi, da smo sami sebi zadosti, vse sorte bega /delo, šport, odvisnosti raznorazne/ v iskanje potrditve v okolju, v žrtviranje, depresiranje... celo v samodestrukcijo. Samo da lahko ohranjamo hrepenenje, upanje, da nas bodo nekoč starši sprejeli take kot smo. Ker, če se soočimo z njimi, se lahko zgodi, da nas ne sprejmejo, tega se pa bojimo na smrt. Ampak, to soočenje je nujno potrebno, ne glede na izid, da stopimo naprej, k sebi. Ker potem veš, ker se ti potem ni treba več vrteti v krogu. Ker greš lahko naprej. Če dobimo odziv po katerem hrepenimo vsi, potem nas ni več strah in lahko začnemo preobražati vzorce. Če ne dobimo ustreznega odziva, če nas starši zavrnejo, boli. Boli neznosno. Ampak, iluzija je razbita. Otrok v nas se neha vračat k staršem, ker sedaj ve, da ne bo dobil tega, po čemer hrepeni. Lahko se obrne k sebi in začne v sebi iskat, prepoznavat in sebi dajat to, kar je pričakoval od staršev. Pot je dolga, naporna, ampak zanesljiva in, kar je najpomembneje, v tem primeru starši niso več ovira, ker, dokler se ne soočiš z njimi, je to pričakovanje njihove potrditve in vzorci, ki si jih od njih dobil kot otrok /da nisi dovolj dober tak kot si, da nisi vreden ljubezni/ tako pomembno, da tisto, kar v sebi najdeš, enostavno ni dovolj, ni dovolj pomembno zate. Kaj pa, če starši niso več živi? V tem primeru je seveda nemogoče dobiti njihovo potrditev in ta pot do preobrazbe vzorcev toliko težja, ni pa nemogoča. Potrebno se je zavedati, da je soočenje še vedno nujno, vendar na drugačen način. Še vedno je potrebno prepoznati vsa občutja, ki smo jih doživeli kot otroci ob ravnanju staršev in jim jih povedati, izraziti /vso jezo, žalost, sram, tesnobo, zavrženost, strah. Recimo na pokopališču, v gozdu... nekje. Enkrat, dvakrat, velikokrat, tolikokrat, da ta se občutja izrazijo v vsej intenzivnosti, da ta občutja izzvenijo. Potem lahko stopimo naprej, osvobojeni primeža v preobražanje vzorcev in iskanje vrednosti v nas. Tole je zelo pomembno. Ali se na tak način lahko osvobodimo primeža primarnih odnosov, če so starši še živi? Ali je dovolj, da nekje v samoti povemo, izrazimo vsa ta občutja, ne da bi jih povedali še živim staršem v obraz? Ne. Ker so starši še živi in otrok še vedno hrepeni po njihovem priznanju, še vedno upa. Zato je tako pomembno, da se soočimo s starši, ko so še živi, da jim damo možnost, da končno postanejo to, kar bi morali biti ves čas. Starši. To soočenje je darilo ne le nam, ampak tudi staršem. Zdej, a je to res tko nujno potrebno? Če hočeš prit do sebe v polnosti in zaživet v harmoniji in spokoju ozdravljen, potem ja. Da pa spremeniš svoje življenje v bolj znosno, prijetnejše, srečnejše kot doslej, pa to ni potrebno. Vzorci iz otroštva, iz primarne družine ti dejansko v polni meri dirigirajo živetje življenja v odrasli dobi z vsemi odnosi vred. To je ta tvoj življenski scenarij. Če prepoznaš moteče, boleče, konfliktne fragmente iz tega scenarija, ki ti povzročajo probleme v vsakdanjem življenju in odnosih /itak so življenje odnosi/, in če se zavedaš, da so odločitve, izbire vedenja tvoje in posledice tvojih odločitev /izbir/ tvoja odgovornost, potem jih lahko zamenjaš za taka vedenja, ki so manj boleča, manj konfliktna, manj stresna, bolj osrečujoča, pač primernejša. S tem si takoj lahko bistveno izboljšaš kvaliteto življenja. Vendar moraš vedeti, da vzroki ostajajo in v nezavedno zapečeni avtomatski odzivi pravtako in da se ti sprožijo vsakič, ampak res vsakič, ko podzavest prepozna znano situacijo. To pomeni, da se moraš vsakič znova zavestno odločati za drugačen odziv, izbrat drugačno, primernejšo obliko vedenja, kar pa ni enostavno in tudi ne vedno uspešno, če so vzorci /in njihovi vzroki/ zelo boleči in situacija dovolj konfliktna. V takih primerih prevlada afektivni odziv, to je podzavestni odziv. Ampak ok. Enim to zadostuje in čisto dobro funkcionirajo in živijo dovolj kvalitetno življenje. Kot opažam pri tebi, so tvoji podzavestni odzivi na vzorce tako močni in konfliktne situacije tako izrazite, da jih z zavestnim izbiranjem drugačnih izbir ne moreš krotiti. In tega se zavedaš. Zato se boš slej ko prej morala soočiti z vzroki. S primarnim odnosom. Jaz ti še enkrat svetujem, da poiščeš dobrega družinskega terapevta. On ti bo pomagal na način, kot sem ti napisal v prejšnjem postu, ampak, Saša, pogum za soočenje in kasnejše korake, ki jih boš ti delala /ne on/ boš morala zbrati sama in tudi odločitev, da v to res greš, bo tvoja. Tako kot vsi koraki. Pogumno Saša. Se da. Preverjeno.

Draga Saša Eno od pravil, ki sem se ga moral naučiti med prvimi, je, da ne vem kaj kdo misli, kaj je kdo doživel, kaj kdo občuti...pa tko... če mi to ne pove in če mi to ne pove tako, da ni dvoma, da sem ga razumel. To isto pravilo pomeni tudi da en drug, recimo partner, otrok, kdorkoli... ne more vedeti, kaj jaz mislim, pričakujem, me boli, kaj čutim, doživljam, po čem hrepenim, česa me je strah, kaj vem..., če mu to ne povem in to na način, da ni dvoma, da me je pravilno razumel. Si lahko misliš, koliko ljudi se tega pravila ne zaveda /domnevam, da tudi ti ne, sicer ne bi napisala, kar si/ in koliko osebnih travm, razbitih družin in pohabljenih otrok rodi nezavedanje in neupoštevanje tega pravila v vsakdanjem življenju. Le tega pravila. In koliko je še pravil, zakonitosti, ki vplivajo na odnose, na vse odnose in dirigirajo /nezavedno in zelo predvidljivo/ naše vsakdanje življenje. Ali sem si sam pomagal? Imel sem in imam ogromno učiteljev, pomočnikov, terapevtov /knjige, dogodke, živali, predmete, ljudi/, ki so me učili in me učijo ves čas. Njihov prispevek je v ozaveščanju, prepoznavanju, odkrivanju, razumevanju...kaj se mi dogaja in zakaj, vendar. Nihče od njih ni, ne bo in ne more narediti niti enega mojega koraka v spoznavanju, spreminjanju, zdravljenju mene in mojih vzorcev, namesto mene. Skratka, na tej poti vase in k sebi so vsi koraki moji. Če od učitelja, pomočnika, terapevta pričakuješ, da bo naredil namesto tebe en sam korak, ki bi ga morala narediti ti, da bi spremenila tvoj luzerski življenski skript /kot dediščino svoje primarne družine imenuješ/, potem je škoda vsakega časa in denarja in energije. On te lahko nauči, lahko ti razkrije, česar ne veš, ne prepoznavaš, nočeš vedeti, lahko ti razkrije, kakšne zakonitosti in dinamike delujejo, lahko ti pomaga, da uvidiš vzroke in posledice, lahko ti razkrije, kako se soočiti...ampak, samo od tebe je odvisno, kaj boš z vsem tem storila. Ti, edino ti si tista, ki bo karkoli storila sama s seboj. In še to, ti, edino ti si odgovorna za vse posledice svojih odločitev. Ali se boš odločila za spreminjanje sebe, ali se boš odločila igrat žrtev drugih /nesrečno otroštvo je krivo, jebi ga taka sem.../, ali nekaj tretjega, je tvoja izbira in tvoja odločitev in vse posledice tvojih odločitev so tvoja odgovornost. Zdej, a se boš branila tko, da boš men govorila, kako nimam pojma in da nej bom tih, a boš razmislila o tem, kar sem ti napisal do sedaj, a boš rekla "tko se ne grem več, nekej bom nardila", a boš nardila kej druzga, ej, to je tvoja stvar in tvoja odgovornost, ne moja. Če se boš kljub vsem izkušnjam in znanju odločila tko, da bo za tvojga otroka slabo, mi bo žal in mi bo hudo, tko kt mi je za vsacga otroka, ki trpi zarad nevednosti in nezmožnosti staršev, da bi ravnali drugače, ampak, to je moja stvar in moja odgovornost. Pogumno Saša, se da.

Tko, da sem začel prepoznavat in spoznavat sebe; kaj čutm in zakaj tko čutm in od kod to čutenje izvira, kaj počnem in zakaj to počnem in od kod to početje izvira, kaj se mi dogaja in zakaj se mi to dogaja in od kod to dogajanje izvira. To razpoznavanje mi pa olajšuje poznavanje določenih življenskih zakonitosti, ki sem se jih pa naučil iz raznih virov.

Pravzaprav se z zavijanjem v vato in nepostavljanjem meja dela otroku še večja škoda, kt s hudo avtoritarno vzgojo, ker ma v prvem primeru otrok hude probleme z vstopanjem v svet, lahko clo tolk hude, da ga podre. Še enkrat, postavljanje meja je nujno potrebno, ampak to ne pomen pretepanje, poniževanje, zlorabljanje otroka. Postavljanje meja pomen bit trden v svoji odločitvi ob istočasnem spoštovanju otroka kt osebe in pomen tud, da mu razložiš, zakaj meja /če je dost star, da razume/.

Fajn se mej, Porny.

Ti mal slab bereš, Nataly. Tole na konc, kar si napisala. Tko se obnašajo otroc, katerih starši ne znajo sprejet odgovornosti za svoja dejanja, ki se majo sami za žrtev /že kterga/ in so ta vzorc predal svojim otrokom.

Pravzaprav, glih obratno, Mantis. Glih zato, ker vem da obstajajo razmerja, kjer vse spontano laufa. In do te spontanosti pride samo takrat, ko se srečata dva brez kufrov al pa da te kufre uspeta odložit. Ker, če jih ne odložita, jih nosta s seboj. Iz razmerja v razmerje. Vedno.

Ja Porny, točn tko je. In clo tko je, da majo starši /skor vsi, če ne že vsi/ svoje otroke neizmerno radi in jih zalivajo z ljubeznijo. Problem in to ključni, je pa v tem, da izrazi ljubezni, ki jih starši zlivajo na otroke, niso tisti, ki jih otrok potrebuje. Otrok potrebuje izraze ljubezni, ki bodo v njem utrjevali in poglabljali samospoštovanje, samozavest, samostojnost, odgovornost, pripadnost, občutek, da je dober tak kot je, da je vreden... Da bojo starši to dajal otroku, morjo najprej vedet da otrok to potrebuje, morjo vedet kaj dajejo in morjo vedet, zakaj dajejo kar dajejo, da bodo to dajanje lahko spremenili v to, kar otrok potrebuje. Jst sem prepričan, da fotr mlat otroka zato, ker ga ma rad, ker bi mu tko rad dopovedal, ga zavaroval, ga zaščitil... Jst sem prepričan, da mama svojga otroka varuje pred vsem, kar bi se mu lahko zgodil tam zunej, v krutem svetu, zato, ker ga ma tolk rada. Jst sem prepričan, da starša otroku, ki prinese domov štirko namest petke, rečeta, da a samo štirko, zakva pa ne petke, da je len, da iz njega nč ne bo... rečeta zato, ker ga mata rada, ker ga hočta z grajo spodbudit, da bo nosu lepše ocene, da bo pol kasnej v življenju mel boljšo službo kt onadva... Evo, vsi tile starši majo svoje otroke neizmerno radi in bi dal življenje zanje, ampak, ej, kva jim pa sporočajo, kva jih učijo skoz svoje izraze ljubezni; da otroci niso dobri taki kt so, da so krivi, da niso vredni, da niso dobri, da niso zmožni, sposobni, da je nasilje prava oblika komunikacije in jim vcepljajo sram, krivdo, strah, malodušje, pomanjkanje odgovornosti, samospoštovanja, samozavesti, vrednosti, pripadnosti... Zakva pa starši izražajo svojo ljubezen tko kt jo? Ker ne znajo drgač. Ker misljo, da je to taprav način. Ker so jo na enak način sami dobival od svojih staršev. Ker so starši za otroke bog. In, konckoncev, ker nimajo pojma, kakšne izraze otrok rab. Tale primerjava z Albanci je mal mem, ker, tist kar ti vidš, je samo zunanja maska, obenem pa pojma nimaš, kaj ti otroci doživljajo v seb, s kakšnimi notranjimi stiskami se oni srečujejo in soočajo. In če že kdo hval vzgojne ukrepe naših starih staršev in staršev, nej pomisl, da so zdejšnji otroci njihovi potomci. Če bi tastari res tko znaj dobr vzgajat, pol tud zdejšnji starši ne bi vzgajal zasvojencev, kriminalcev, pusijev.

Rdečelasa, dons obstaja cel kup literature, delavnic, predavanj...na katerih se lahko naučiš ogromno o tem, zakaj vstopamo v odnose v katere vstopamo in o zakonitostih in dinamiki v odnosih... in to potem lahko apliciraš sam al pa s pomočjo v svoje življenje. Če potrebuješ kake blj podrobne informacije, kr rec. /lahko prebereš tud kake moje stare poste, o odnosih sem pisal že kr dost; če ne boš najdla pod "butl", lahko iščeš pod "en bk", tam je mrbit še več/