butl

Ja, jst vem. In nč ni paradoksalnega v primerjavi. In dopuščanje možnosti, da se avantura zgodi, ne pomen, da partnerja ne smatramo za stalnega.

Kera luna je dons; pokrovke kr frčijo okol.

Dons se bova pa z ženo prepustila razvajanju z dobrotami Interšparove kuhinje v Qlandiji.

Sej se ti ni treba, če ne morš. A ti kdo bran, da bi se dal z vsako dol. Sam, jebiga, je pa en keč. Vse, za kar se odločiš, ma tud posledice a ne. Zdej, če bi pa obenem mel rad tud, kva vem, familijo, v kteri bojo vsi zadovoljni, zna bit pa problem, če partnerka al pa otroc s tvojim početjem ne bojo glih kontent. A ne.

nak

A lohk mal razložiš. sploh tole o prirojenosti in splošni dogovorjenosti.

Pravzaprav ma varanje v enem, kva vem, dost dolgem partnerskem odnosu, še najmanj veze z neizpolnjenimi seksualnimi fantazijami. Največkrat je vzrok v tem, da dva ne znata reševat konfliktov sprot al pa jih sploh reševat. Da jima šepa komunikacija. Da ne obravnavata drug druzga enakovredno, kt človeka, ampak blj kt lastnino, kt nekej samoumevnega. Da za svoje probleme krivita drug druzga. In tko se stvari nabirajo, mal po mal. Spoštovanja in iskrenosti skoz manj, sočutja tud, zamer, nezadovoljstva, razočaranj, hladu, rutine pa skoz več. In pol se pojav ena/en, ki v teb spet vid, kva vem, človeka, vrednega greha recimo, ti pa maš občutek, da si še živ/a in se zgodi. Namest da bi reševal probleme, ki jih maš, zbežiš v objem druzga. Nekej je ziher. Seks med partnerjema, ki mata kilometrino, je posledica odnosa. Če je odnos dober, je tud seks dober. In če mata dva dober odnos, pol tud ni neizpolnjenih seksualnih fantazij. Če pa so in to tolk močne, da se tist odloč za varanje, pol odnos ni bil in ni dober.

Dobr je napisal tale Mare. Škoda, k ni tole mal razširu. Kajtinamreč, vsi tisti frontniki, ki mi mahajo pred nosom s črno knjigo /Svetim pismom, Koranom, Bagavatgito, Mormonovo biblijo, Komunističnim manifestom.../ kot resnico vseh resnic, so isti.

Jao, še ena oda nestrpnosti. Pa ne glih zdej, k nam že politiki tok nakladajo, da mi bo vsak cajt kardan poču. Anda, dej napiš kej lepga. Kej, eee, o ljubezni al pa, iz ljubezni. Brez groženj, strahu, sovraštva, gnusa, prezira. Napiš, kva, napiš, kva si lepga doživela dons, kako si seb in še ktermu polepšala dan. To napiš.

Bo dala naslednjič še tvojo sol not. Samo, eee, je en problem. Sj, skuta, pa smetana, pa jogurt že itak vsebujejo sol, kar pa najbrž ni dobr, al ja?

Tole me je spomnl na najboljšo pico, kar sem jih do zdej jedu spljoh. Je blo v Neaplju v enmu takmu čumezu, kt da sem v filmu Grdi, umazani, hudobni od Ettora Scole /Ponti je producent/. Nor fajn ambient, pica pa svetska /ene 8 let nazaj pica + pivo= 800 lir/. Obiskovalci pa sami gospodini in ene par nas, turistov. Evo recept: -tenk testo, -pomidori, -mozzarella di bufala, -par svežih listov bazilike. Spečeno v krušni peči in mal pred koncem peke se plozne bazilika gor. Mislm, a ni simpl, a ne da je. Okus je pa, je pa, eee, božansko razvajanje brbončic.

U, jebenti, tle se pa dogaja.

Evo Cookie, Amis, obljuba dela dolg. Skutno pecivo Sestavine: -3 jajca, -9 žlic sladkorja, -2 vanilin sladkorja, -3 kisle smetane, -2 navadna jogurta, -50 dag skute, -7 žlic moke, -1 pecilni prašek. /žena da še par kapljic ruma v maso/ Priprava: Sladkor, jajca in vanilin sladkor penasto zmiksaš. Pol počas vmešaš kislo smetano, jogurt in skuto. Na konc primešaš še moko in pecilni prašek /in par kapljic ruma al pa tud ne/. Pečeš v na 180 stopinj predogreti pečici 45 minut. Iz pekača streseš na dilo, počakaš da se ohladi, posuješ s štaub cukrom /al pa tud ne/, razrežeš na kocke in voila. Ješ /tko kt jst zdele/. Simpl a ne. Dober tek

Sem smotan. K se vidva, te vabim na pivo.

O jebenti Pozabu vprašat.

A si bla tud dol? Sin je reku, da jih je z jadrom zajel cel kup, ko je vleku dilo iz vode. Dons še kr župa, jo je tolk ostal od včeraj. Ampak, je pa dobra.

Zdej si me pa ti spravu v resno zadrego, mislm, a se zajebavaš al si piker. Če za kterga tko mislm, pol mislm zate in sicer, da si tazadn, ki bi spraševal vodo, a jo lahko pije, če je žejen /al pa pir, če ti voda ni všeč al pa nč, če nisi žejen/. Sem šu prou gledat nazaj po temi, če je kej tacga in sem najdu tole: Ful dobr napisan. Žal pa tega nisem bral prej, preden sem sam napisal svojo kracarijo. Če bi, ne bi pisal, ker si že ti vse povedal in to lepo, poglobljeno in še s povezavami. Tebe sem pa omenil v povezavi s čakrami zato, ker jih tko dobr povezuješ z vsakdanom živetja povsod, kjer jih opisuješ. Se ti opravičujem, če je zgledal, kt da prodajam toplo vodo. /mah, bluzim, ne more bit to razlog, garant/

Za ribe in škampe sem jih že napisal, za skutno pecivo pa jutr, k mi bo žena povedala. Prou? Lohk ti pa napišem recept za župo, ki jo bom dons kuhal /žena ma srečo, da prej pridem iz službe/. Evo. Župa: -na olivcu prepražim čebulo /no, jo šele bom/, dodam česen sam da zadiši, -fliknem not domač stročji fižol in domač krompir na koščke narezan, -tacajt, ko se to kuha, narežem /bom narezal/ korenček /rdeč in rumen/, ki ni domač , čebulo janeža, ki tud ni domač, papriko frišno, ki tud ni domača, blitvo, ki pa je domača in vse skupej dal v lonc cca 20 min za fižolom in krompirjem, -začimbe bojo lovor domač, kumina, rožmarin domač, mleta mešanica pekoče in sladke paprike, en paradajz, ki ni domač, šetraj domač, majaron domač, origano domač, sol morska iz Sečovelj in, eee, to je to. To je iz glave, k bom pa v elementu, bom pa ziher še kej pozabu al pa dodal.

A dej. Čez vikend je starejši sin dol surfal in je reku, da v Peroju ni blo nobene, v Premanturi pa ogromno.

Sem ji že predlagal, pa prav, da, jebi ga, vsaj en pa mora kej delat a ne.

Žena večkrat speče eno simpl skutno pecivo. Zlo fajn, tko, žoftno. Zadnjič je pozabla dat skuto not. Ampak je blo glih tko zlo fajn, žoftno.

Nisi pršla do rib na morju? A pa si ti ziher, da si na morju bla? Kar se svežine tiče, jst jih kupujem v puljski ribarnici /včasih tud direkt od ribičev/ in do zdej so ble zmerej prva klasa /je pa res, da tud tam eni prodajajo šrot/.

Aaaaa, sam, ribe na morju jest je čist drug gušt kt pa tle na celini. Na morju so bolše. Po mojem zarad okolja, pa dopust, klima, razpoloženje. Paaa, tud blj frišne dobiš dol kt pa tle.

Ja, je tak folk...a pa bi mela tacga tipa za partnerja mrbit?

O pa se ga da. Kako? Tako da spremeniš svoj pristop do pogovora, kar pomeni, da v pogovoru vedno izhajaš iz sebe in govoriš o sebi in svojih občutkih, brez obtoževanja drugega. Tako da med poslušanjem dejansko poslušaš, ne da se pripravljaš na napad in obrambo. Tako, da daš sogovorniku pravico do njegovih občutkov, ne glede na to ali se ti strinjaš z njimi ali se ne. Na tak način se doseže tista varnost, da se sogovornik ne boji napada nanj in mu ni potrebno pripraviti protinapada ali obrambe, ter se lahko posveti poslušanju, kot tudi, da si upa spregovoriti o svojih občutjih brez strahu, da ne bo nerazumljen ali celo napaden. Zdej, če pa sogovornik kljub temu ni pripravljen na tak način pogovora in še naprej vztraja pri užaljenosti, očitkih, napadanju..., potem je kr cajt se vprašat o bodočnosti take zveze. Ker brez pogovora ni dobre zveze.