butl

Ja, Bog je in je od vedno. Imam dokaze. Evo ene dva...za pokušino. dokaz drugi

Bua lep pozdrav in dobrodošel tle gor. Jst sem samo en butl in se ne spoznam glih na slikce in podobce, ki jih ima tvoje dekle o sebi. So pa slabe, destruktivne in jih je treba skrajno resno jemat. Če ji želiš pomagat /in če si sama želi pomagat/, poiščita strokovno pomoč in to precej takoj. O takih stvareh lahko sicer debatiramo in modrujemo tle na forumu, reševanje pa zahteva angažiranot in cajt strokovnjaka /seveda in predvsem pa tvoje punce/. Tle ni nč od tega...ne angažiranosti, ne cajta, ne strokovnjaka. Pa čim hitreje se obrn, mislm, po pomoč. butl

Se strinjam E.C. Moja izbira je moja odgovornost, ja, definitivno...v okviru izbir, ki so mi na voljo. So mi na voljo vse možne izbire. Vse, za katere vem, ostale pa ne. Kako naj izberem nekaj, za kar ne vem, da sploh obstaja, da je možno. Zato /s stališča terapevta/, se je smiselno ukvarjati z drugimi. Že ti, terapevt, si drugi. Zakaj že? Ker ima ali bo imel ta, ki želi izbrati drugače, lahko večji nabor. A ne.

O Unis Jst nisem. Mislm, razumel, kaj si povedal. Mogoče sem se premalo potrudil.

Rabjo te skoz, Audente, kt enga, na kterga se lahko zanesejo, če to rabjo. In tle nisi ti tista, ki postavlja meje za pomagat, če te rabjo. Oni so tisti, ki pokažejo, da potrebujejo pomoč. Ti jim jo morš dat. Pomoč ne pomeni, da storiš kar želijo, pomoč je včasih tud "ne", pomoč je včasih, da jim poveš, da je to njihova stvar in odgovornost. Pomoč je včasih, da ga pustiš, da ga zaboli, pa če tebe še tko boli in veš, da dela narobe. Kaj misliš s to povezavo med oni rabjo in ukazovanjem? A da mu ukažeš nekaj, ker ti veš da on to rab?

Mir, blagost, ljubeznivost,... je stanje duše, ne telesa /no tud, na not, na ven pa ne glih/ in se zrcali v pogledu, v glasu. Poznam enga tipa, k bi se ga ustrašu še podnevi, ne samo ponoči. Rogovilež, glas kt iz soda, zmeraj pripravljen za neumnosti, tam kjer on udar, ne raste več trava, nikoli pri miru, otroci se pa lepjo nanj kt muhe na drek. Ker vidijo vanj. Še dva kroga, Marsa, pa bova ugotovila, da ni razlike. Ja, maš prou za tist zgoraj.

Se ti res zdi popolnoma drugačen? A pol ga obsojaš /len, pokvarjen, baraba/ in ga pretepaš, če ne dela po tvojih pričakovanjih? A pol mu ne dovoliš, da bi za svoja dejanja sam nosil posledice in se na ta način učil? A pol ga poskušaš privezat nase in mu ne dovoliš, da bi sfrčal iz gnezda? A pol ga siliš, da dela tko, kot se tebi zdi prav /z jokom, z žrtviranjem, z nagrajevanjem, s podkupovanjem/? A pol se dereš nanj, da naj kar zgine, če ne razmišlja tko kt ti? A pol se ne pogovarjaš z njim, ga ne poslušaš? A pol ga ne spoštuješ? Dost zaenkrat.

Sem šel nazaj gledat, v čem je nesporazum, ker se nisem našel v opisih. V predstavah. Vsak si določen pojem predstavlja po svoje. Po svojih vzorcih, po svojih izkušnjah. Bom še enkrat citiral sebe: Ravnanje staršev omogoča otroku lažje odločanje. Omogoča mu večji maneverski prostor, več izbir. Pomembno je, če otroku, ki je v stiski, v dilemi, starši s svojim ravnanjem kažejo, da ga razumejo, da ga spoštujejo, da ga cenijo, da ga imajo radi, da ga sprejemajo, ker se bo lažje odločil. Če mu s svojim ravnanjem nudijo topel dom, toplo gnezdo, ki mu ga prej niso, se bo lažje odločil zanj. In to, kar je boldano, pomeni, da starši storijo vse, kar je v njihovi moči. Nobenega daj-dam, nobene manipulacije v stilu "poglej, kaj vse počnem zate, ti pa tko al pa drgač", nobenega odnašanja riti, nobene vezave nase... ampak "če me rabiš, sem tle, vedno" in "rad te imam... takega kot si". A je zajeban tko delovat? Ja je, najblj zajeban. Ampak je prou. Ker pomeni, da si storil vse...zase. In še to, nikoli ni prepozno, da začneš tako delovati.

O Lemurian Zdej, mislm, tole okol imet vse enako rad. Kaj sploh pomeni imeti rad a ne? Ako to pomeni, da sprejemam druge take kot so, potem imam najraje, ee, recimo Inuite. Z lahkoto jim priznavam, da so taki kt so, da imajo vso pravico do tega... z mirnim širokim srcem. Z lahkoto jih sprejemam take kt so. Ker jih sploh ne poznam, ker nimam nobenega odnosa z njimi. S teboj imam edini odnos preko tega pisanja. In te takisto z lahkoto sprejemam takega kot si. Kaj pa sodelavci. Z njimi so odnosi in prostori že bolj prepleteni in moram vložiti mnogo več truda, da jih sprejemam take kot so a ne. Najbolj se moj prostor prepleta v odnosih z mojo ženo in otroci in v te odnose moram vložiti največ truda, razumevanja, znanja, da jih lahko sprejemam take kot so. Se pravi, če pomeni imeti rad sprejemanje, potem imam najtežje rad svojo družino in sebe. Ako pomeni imeti rad, da si pripravljen dati življenje za nekoga, potem imam rad le svoja sinova in verjetno svojo ženo, ostalih pa ne. Med tema dvema skrajnostima je pa še cela paleta pomenov "imeti rad". Ali je sploh možno imeti vse enako rad? Jst mislim, da ne. Da je to iluzija. In če en trdi, da ima vse enako rad, se meni zdi verjetneje, da nima rad nikogar. Ali imaš lahko posvojenega otroka enako rad kot svojega? Jst ne vem, ker ga nimam. Če bi ga pa imel, se mi pa zdi, da bi bilo odvisno od tega, koliko bi bil star, ko bi ga posvojil. Če bi bil še otrok, verjamem, da bi ga imel enako rad kot svojega, če pa bi bil star, kaj pa vem, 25 let, pa ne vem. butl

Pozdravljen in dobrodošel, Bodhisattva A lahko malo konkretiziraš, na kakšno vrsto stresa misliš.

Pozdravljena Lia Se popolnoma strinjam s teboj. Nihče ne more storiti namesto tebe niti enega tvojega koraka. Nihče. Lahko te vzpodbuja, lahko ti je v oporo, lahko ti poda vpogled v situacijo iz nekega drugega /njegovega/ zornega kota, lahko ti razkrije neke povezave, zakonitosti, ki jih še ne veš, svoje korake pa moraš delati sam, od prvega do zadnjega. In se popolnoma strinjam, da otrok ne bo rešil nobenih problemov, ki jih dva ne znata ali ne zmoreta ali nočeta rešiti prej, celo nasprotno, lahko še poglobi razkorak med njima, ker otroka in njegove potrebe zlahka izrabita za izgovor, da se ne ukvarjata s svojimi. Ta dva se nista odločila za otroka z namenom, da reši njun razmajan odnos. Najprej sta rešila odnos. Lia, ne vem kake so tvoje izkušnje, moje so, da je od staršev odvisno ali želi starejši otrok utopiti mlajšega v žlici vode. Zakaj me zanima, kaj si želiš? Ker si to omenila in ker sem jaz tako razumel. Če sem se zmotil, se ti iskreno opravičujem. Želim ti vse dobro. butl

Aha, spet. Tko sta se odločila. Zadnjič je bila žena pri njej na obisku. Da ni primerjave, je rekla /moja žena, pol k je prišla domov/. Da se pogovarjajo, da je čutiti toplino, povezanost, razumevanje med njimi. Pa tko. Zakaj se ti zdi, da je uboga? A da igrajo? Ja, to bi bilo zelo možno. Vendar niso igrali, ko jim je bilo najtežje in ne verjamem, da igrajo sedaj. Jih kr dost spremljava. Kaj je ta reč, ki si jo želiš, Lia?

Piko

Jeba svetovna, Unis Razumem tvoje odklope s šundrom okol sebe. Jst ne vem, kaj se ti je zgodilo, da tako sebe obtožuješ in si ne moreš oprostiti. Ti bom opisal, kako se je ena ženska spopadla s krivdo, s samoobtoževanjem. Rojena je bila kot nezaželeno dete paru, ki je bil v tem času pred ločitvijo, pa je ostal potem skupaj še ene šest let. Mama ji je ves čas dajala vedet, da je ne mara /še danes ne govorita, pa je to dete staro 35 let/. Ljudje imamo selektiven spomin. Ene stvari se nam ful zažrejo nekam v zavest ali podzavest, ene pa ne. Povedala je, da se je zelo trudila za naklonjenost obeh in medtem, ko je bila mama ves čas hladna, jo je imel oče rad. Zato jo je toliko huje prestrašila njegova izjava v neki situaciji, ki se je sicer sploh ne spominja, "da ga bo spravila v grob". Čez nekaj dni, tudi ne ve koliko, ga je prav ona našla obešenega v drvarnici. Kriza a ne. Pri 16-ih je odšla od doma, živela en čas na ulici, se bratila z alkoholom in drogo, pri 19-tih zanosila, se poročila s podobno ranjeno dušo in po dveh letih ostala sama z otrokom in svojo krivdo, se kasneje poročila ponovno in ima še enega otroka. Bivši mož /ko je prišel z zdravljenja zaradi zasvojenosti/ se je skozi odnos s svojim sino tako zažiral v njeno življenje, da je bila že pred ločitvijo, ko so se naše poti križale /pred štirimi leti/. Z iskanjem vzrokov ni bilo nobenega problema, ker se jih je zavedala. Problem je bila krivda in sicer, da si je dopovedala, da to, kar si je storil njen oče, ni imelo nobene povezave z njo, da ni bila z ničemer odgovorna za njegovo smrt in da ni z ničemer prispevala k njegovi odločitvi. Naslednji problem je pa bil, da si je oprostila, da je toliko let krivila sebe za njegovo smrt. Prej je bila vsa krivda sfokusirana v obtoževanje sebe za očetovo početje, kasneje, ko se je osvobodila tega, pravzaprav ne, ko se je začela zavedat, da ni kriva, se je ost bolečine usmerila v samoobtoževanje, zakaj se je toliko časa krivila za smrt očeta. Štala ja. Pa vendar je imela eno prednost. Želela se je rešiti tega bremena, te krivde. Njeno delo je potekalo na vseh frontah hkrati. Garanje. Na začetku je njeno delo negativno vplivalo na zakon, tako da je opustila delo, iskala instant rešitve v reikiju, v zeliščarstvu celo in podobno, se vračala, ko je pritisk popustil, pa tko. No, zdej po štirih letih je njeno življenje popolnoma drugačno. Spet je noseča, z možem se razumeta, odnos z otrokom iz prvega zakona je občutno boljši, bivši mož je na distanci. Zdej, a je dejansko odpustila očetu in sebi v celoti, ne vem. Zna bit da ne, vendar ni več ta krivda tista primarna stvar, ki bi ji krojila življenje. Zdej ga v zelo veliki meri sama. In pomembno je, da stopa po tej poti dalje, korak za korakom, ves čas. Zato ti spet ponavljam, Unis. Karkoli ti je kdo storil v otroštvu, to ni tvoja krivda. NI. In ne obtožuj sebe, ker si se krivil. BIL SI LE OTROK. butl

Ni panike sploh, k jst mam marelo, tko da ve kr.

Dež bo. Kamor pogledam, ženske sikajo. Ja, dež bo. Garant.

Tjazy, še na mnoga leta nej ti lulo lule ometa Tanit, Stančka, vse sploh in oh en bk

mmm, njami LAAAAČEN

Hojla Unis Dobr, ne zdj tko vzet, mislm, da ti kao solim pamet, ker bi komot napisal tud "hojla butl" al pa "hojla kdorkol". A ko berem tebe, se skozi tvoje pisanje vleče rdeča nit /tko ga jst zastopim, pisanje mislm/, da bi res rad stopil čez in da ni namen dokazovanja dokazovanje samo, sej veš, moj prav je pravi, pa tud če ni. Zato sem se obrnil nate. Tle se zelo veliko modruje o sprejemanju odgovornosti zase in za svoje izbire, skratka za svoje življenje, o sprejemanju sebe skozi sprejemanje drugih, o špeglih, ki ti jih drugi ponujajo v poduk, pa tko. Jst sem prvi, ki to življensko usmeritev zagovarja. Ampak. Mislm, to je treba tud prou razumet. Vsak otrok je perla edinstvena, ko se rodi. Angel, karkoli to že pomeni. In pričakuje in potrebuje brezpogojno ljubezen staršev, spoštovanje, razumevanje, podporo, varnost, zavetje v času svojega odraščanja s strani svojih staršev in okolja. In ima do tega absolutno pravico. Pa tega ne dobi /skorajda nihče, verjetneje pa, da nihče/. Nasprotno, otrok je zlorabljan, psihično in fizično, najprej s strani staršev, potem še okolja. In trpi. In zraste v odraslega psihičnega in fizičnega invalida. En bolj en manj, vendar skorajda vsak /verjetneje pa, da vsak/. Ali je otrok sam odgovoren za svoje otroštvo? Je sam kriv? NE. Otrok NI kriv, NI odgovoren. Za njegovo otroštvo, za njegovo odraščanje so krivi /jst izraz krivda ne uporabljam sicer in ga zamenjujem z izrazom odgovoren, ampak opažam, da vsem ne pomeni isto/ starši in okolje. In otrok JE žrtev /pustiva zdej karmične dolgove in vnaprej definirne plane življenja kao/. In ima vso pravico do svojega trpljenja, do svoje bolečine, do svoje zamere, do svojih strahov, do svojega sovraštva, do svojega maščevanja. Vso pravico. Kdaj se pa potem začne to čuveno sprejemanje odgovornosti zase in ostale pritikline, zgoraj opisane? V trenutku, ko se zaveš, da gre vse, za karkoli se odločiš, na tvoj konto. Takrat in od takrat naprej. Še enkrat. Ravnanje tvojih staršev in okolja v tvojem otroštvu, ko si še plastičen, ko se glavni vzorci zapisujejo, ni tvoja izbira in nisi ne kriv, ne odgovoren za njihovo ravnanje v zvezi z brezpogojno ljubeznijo, spoštovanjem, razumevanjem, podporo, varnostjo, zavetjem in toplino, za rane, ki so ti jih prizadejali. Zdej, da se ne bo kdo dobesedno obesil na te besede. Zavedanje, da gre vse na moj konto, se izgrajuje celo življenje in ni od danes na jutri, vem. Ko si enkrat zgrajena osebnost, odrasel /kaj vem, eni pri 15, eni pa pri 20-tih letih, eni pa nikoli/, je pa čas, da prevzameš odgovornost za življenje in za bolečine v svoje roke. Kaj lahko storiš? Kar hočeš. Lahko do konca življenja kriviš svoje starše za svoje reve in bolečine. Lahko se ubiješ. Lahko pa izbereš kaj drugega. Pomembno je, da se zaveš ali zavedaš, da je preteklost taka kot je in da ni načina, da bi jo spremenil. Pomembno je, da veš, da bo šlo vse, za kar se boš odločil, karkoli boš izbral, na tvoj račun. Lahko trpiš, lahko sovražiš, lahko se maščuješ, lahko vlagaš energijo v zamero, v samomor. Lahko pa odpustiš. Kar hočeš. Do vsega imaš pravico. Preteklost je pa mimo. Ne da se zavrtet dogodkov nazaj, ne glede na tvojo izbiro. Odpuščanje je zajebana zadeva in ni lahko izvedljiva. Ker daje občutek, da s tem zasmehuješ, negiraš svoje trpljenje, zanikaš sebe, da ostane nekdo nekaznovan in je dobil tvoje privoljenje za svoje početje in da lahko s tem nadaljuje in da ne bo nikoli občutil gorja, bolečine, ki ti jo je povzročil. Kar je, hja, po eni strani res, a ne in če je storjeno gorje zelo hudo, ni čudno, da je odpuščanje zelo težko ali celo nemogoče za marsikoga. In marsikoga samo neodpuščanje, sovraštvo, maščevalnost, jeza držita pokonci, mu dajeta energijo za življenje. Tudi to je res. Ampak, odpuščanje je kljub temu osvoboditev in v neki fazi edin način za izstop iz kroga, ki uničuje, naprej v življenje. Zavedati se je potrebno, da je vsa ta bolečina, da so vsa ta čustva v nas samih in da nam jemlje silno energije in ne nazadnje časa, ki bi jo lahko uporabili za kaj drugega, za ljubezen recimo ali kaj manj dramatičnega, pa vseeno prijetnega. In da se ta, ki je storil kar že je, niti ne zaveda tega. Če se le da, če je ta oseba še živa, je zelo fajn, če se lahko pogovoriš z njo in ji poveš o svoji bolečini. Kaj pa vem, mogoče se bo oseba opravičila, pokesala, te prosila za odpuščanje, ti opisala svojo plat dogodka. Zna ful pomagat in v takem primeru se dejansko lahko zgodi hipno odpuščanje včasih. Zna se pa zgodit, da bo odreagirala drugače. Da ne bo pripravljena se pogovort. Da te ne bo jebala niti pod razno in o kakem kesanju ne bo govora. Kaj pa v tem primeru? Pustiva tiste izbire okol maščevanja, kaznovanja pa tko. Ja, lahko tud tko, ampak sedaj govoriva, kako odpustiti, kako zmanjšati bolečino in njeno energijo. Če uspeš najt tolk sočutja takrat, da si rečeš, "jao, bogi on, le kaj hudega se je njemu dogajalo ali se še, da svojo bolečino izraža tkole" ali pa, da uspeš sebi rečt recimo "čak mal, a tale kreten, pička mu materna, a tale kreten bo men krojil življenje. A zarad tacga idiota bom jst trpel. Ma ko ga jebe, ni vreden pol pizde mrzle vode, ni vreden da ga pes poščije, bebo zarukan". Ok, odpuščanje a ne, ker lahko bi ga tud na gobec mislm, samo, to bi bilo potem maščevanje a ne. Zna ful pomagat /tud šut na gobec ja/. Zakaj? Ker tisti trenutek, ko tako pomisliš, pomeni, da nisi več njegova žrtev, da si se odločil vzet svoje življenje, svojo srečo in nesrečo v svoje roke. Kaj pa, če ta oseba ni več živa? To je najblj zajebana situacija. Zna pomagat to zgoraj, brez šuta na gobec, ker ga ni a ne, še bolj pa sočutje. Če se zmoreš zavedat, da je ravnal tko kt je, ker ni znal ali zmogel drugače /recimo da je storil samomor/, pol zna tud ful pomagat. Zna, mus pa ni. Včasih je treba kako stvar ponovit večkrat, velikokrat. Se splača, jebenti. Pol si frej, sam svoj. Unis, jst navijam zate, za odpuščanje. Evo, bom vtaknil tole pišurijo v temo o realnosti, lahko bi jo pa kamorkoli. butl

AAAA...čak mal, Porny, mislm, zdej si pa skrajno preteral s tem "vsak". Evo, jst sploh, niti pod razno ne kupujem v Mercatorju, ker nabavljam v Sparu, ajd, včasih se tud pregrešim, pa grem v Mercator, ampak poredko, omembe ne vredno, mrbit enkrat na dan, dvakrat. Bojlerja sploh nimam /mamo toplovod/ in k si zobe perem, je pipa odprta samo na pol. Dalje: šminkam se ne sploh /samci smo že po naravi lepotci in se šminkajo samo samice/. Od pohištva iz tropskega lesa nimam nč sploh, samo bambusovo sedežno, mislm, tolk je mejhna, da ziher ne šteje, a ne da ne. K sem v Piranu, nikoli ne lulam v morje /razen kadar plavam v njem/, ampak grem zmeraj lepo na WC, aha. In vode iz pipe sploh ne pijem, saj je še za zalivanje angleške travce poleti, ko je suša, komajda dobra. Zelo ekološko osveščeni butl Drgač ti dam pa prou, mislm, tole formulo 1 bi blo treba ukint kuj prec, prasce onesnaževalske, kva se gre un Berni pa njegova Slavica, k smo pa hotl, da bi bla dirka tle pr nas, sta se pa delala, kt da ne vesta, kje Slovenija sploh je, jebenti.

Recept po Montignacu za tubro učinek Čas priprave: dost odvisn od lajtnge. Kalorična vrednost: čist zanemarljiva. Kupiš lep komad svinjske ribice in k prideš domov, se spomniš, da dons lahko ješ le krompir, tega pa nimaš. V silni stiski zakolneš "O pizda" in jezno vržeš meso mačku, psu ali v smeti, če pa si dobrotnik, ga podariš, ter se odpraviš na sprehod ali pak počneš kaj tretjega. Naslednji dan kupiš krompir. Varčevalni nasvet: pozabi kupiti

K si pa lula.

Moj Majkl je, odkar se goni /goni se že od, kva pa vem, lanskega leta nonstop/, inkubator za klope, pa živimo kao v urbanem okolju. Vsak dan ga pregledujem in mu jih pulim. Včeraj osem klopov; od velikosti 5mm do srednje zrele češnje. Za kozlat. Pa se klinac sploh ne pusti pregledat. Koliko bi jih našel šele potem, mislm. Šel sem k veterinarju in mu dejal, naj mi da nekaj proti klopom, ker tisti front line ni za pol pizde mrzle vode, kar se klopov tiče. Je rekel, da je to najboljše, kar imajo sploh. Podn.