butl

Kriza tole Se mi je sanjal, da sem bil, al del tima, k je branu nekej al nekoga, al pa clo tist, k so ga branil. In to pred hudičem. Osebno sem streljal nanj, pa se je zlodej prelil v eno deklco in se ga ni dal več ustavt. Mater, k sem se zbudu, me je blo tko strah, da sem rabu kr ene par minut, da sem k seb pršu. Ampak to še ni blo tko hudo. Naslednjo noč se mi je sanjal, da me napadajo vampirji in jst se nisem mogu brant drgač, kt z nogami. In sem modela brcnu dvakrat. Ampak hec. Dejansko sem brcnu dvakrat zapored kt norc v zid. Skor sem v nezavest padu od bolečine. Pol, k sem mal k seb pršu, sem se sam seb smejal, mislm, ajd, da enkrat brcneš in te zaboli, pa se zbudiš. To še gre a ne. Ampak jst sem prtegnu dvakrat. Zdej nisem čist ziher, a bo noht na palcu ostal, a bo šel dol. Zaenkrat je tko, plavočrne barve. In obakrat, k sem se zbudu, je bila ura 1.

sol rulz K je mene pičla osa, mi je bolečina in oteklina prešla v srbenje šele tam po ene 600 minutah, ker nisem mel soli pr rok glih. K me je drugič pičla, sem dal kuj obkladek iz soli na pičeno mesto in bolečina ter oteklina je prešla v srbenje že po pičlih 10 urah. Kul a ne.

Izraz, jst ne vem. Jst sem samo moški. Zato ne vem kaj potrebuješ. Ženske kr veste. Ker so se vse omejile samo na "dati ti vedeti, da te slišijo, občutijo", še jst čeprav mrzlično razmišljam, kako ti pomagati in iščem rešitve. Moški pač.

Letos je kebrovo leto in se mi zdi dobr obnovit tole temo. Zaradi otrok

Ja, sej se mi je zdel Prabha. A vidš, glih zato je tolk silno pomembno, da preden se mladi odločajo za materinstvo in očetovstvo, čimblj popucajo s svojimi vzorci iz otroštva, da jih ne prenašajo naprej, ker jih. In zato je tko silno pomembno, da se poučijo o tem, kako poteka razvoj otroka, sploh v tistih prvih letih /tja do šestega leta je praktično zaključen/, da delajo čimmanj kiksov. Sej ne, da se jih ne bi dal vsaj nekaterih popravit kasneje, ampak zagotovo pa bistveno težje. Če pa nisi poučen o tem, kaj lahko kiksneš in kako, pol pa tud ne veš da si in se svojih kiksov tud ne pripraviš popravljat. V tem je keč. A ne, pol k so al pa smo ti otroci starejši, odrasli, se pa jebemo po delavnicah, ašramih, verskih blazotah, drogeriranju takem in drugačnem, jokamo, trpimo, zombiramo...pa tko in v večini primerov teramo enake vzorce dalje, na svoje potomce. Me kr mal stisne, k reče kdo mladi mamici, ne posluš drugih, samo svoj srce. Ker to pomen /mislm delaj kt ti srce, intuicija veleva/, da boš delal tko kt znaš, tko kt so s teboj delal /čese nisi nč nauču kasneje, k si odrastu/, enake felerje, enako prav in tist k izhaja iz "zdrave" družine, bo delal po "zdravih" vzorcih, tist k pa iz "bolne", pa po "bolnih"...kar že to pomen. Mislm, znanje in zavedanje je pomembno povsod, tud pr vzgoji. Evo, kar si zapisala o tvojem odnosu z otroki, sem jst zaznal kt možnost, da se pretirano navezuješ nanje in jih navezuješ nase. Zakva ti sploh to omenjam? Da lahko razmisliš o tem, zato. Ne me razumet, da so dotiki in igranje odveč. Nasprotno, sploh v prvih šestih mescih so ključnega pomena za to, da se otrok zave sebe, tvoje podpore /ljubezni, blj prou/ in začne spoznavat in sestavljat tebe kt enga druzga, ne več del sebe. Ampak, kt je pomemben tesen stik, je pomembno tud ločevanje /ja ena od silnih nalog očeta in silna pomoč tebi/ od tebe, ker ti nisi on. Če se ta proces ne spelje, če ostane s tvoje strani pretirana navezanost nanj, bo ostal nerazvezan /nesamostojen, pa vse tist kar zraven paše/. V najbolj skrajnih primerih se lahko pojav pr otroku delovanje, ki je podobno shizofrenikom. Zajeban a ne. Ne, sj te ne strašim in večina od nas deluje že tolk intuitivno zdravo, da do tega skoraj ne pride. Hočem samo poudart, da noben od nas ni idealen starš in da se je starševstva tud treba učit /mehanizmov, zakonitosti, ključev, vzorcev/ in se ne zanašat samo na to, da srce pa že ve. K se sam spreminjaš, k pucaš nezdrave vzorce, se tud srce spreminja. Fajn je, če to nardiš prej, preden maš otroke. Mej se fest, Prabha.

Sej bi bil jst tud mrbit, če bi bil mama, k sem pa oče, sem pa mal blj pozoren, še blj mrbit zato, k sem Prabho dojel kt otroka, ki izhaja iz take nepopolne družine in pač čist avtomatsko tera naučen vzorec dalje /upam, da se motim/ Točno na to sem ciljal, namreč da ima oče veliko vlogo pri tem, da ženska postane ženska...enkrat.

Nak, mal sem se zajebal pri logiranju. Drugje uporabljam ta nick, nisem pa vedel, da sem ga tle tud registriral. Sem že zamenjal.

Hojla Todi Čestitke tebi, angelčku in očiju Ej in odjebi take nasvete, ki si jih opisala. Ne samo da niso koristni /okol razvajanja a ne/, to so eni najblj škodljivih spljoh !!! A naj? Mah, bom ja, kwa pa vem, mrbit so pa kake mamice, ki jim filajo glavo s takimi bedastočami o razvajanju in jim le-te verjamejo, otroci pa najebajo pol /pa mamice in očiji tud/. Samo, tle v teli rubriki se tolk dogaja, da bo tik tak spregledano. Bom odprl novo rubriko za tole.

Hojla Hillmagic še enkrat Nekaj me zanima; kaj pa pravi tvoj osebni zdravnik ali pa tvoj ginekolog o problemih, ki jih imaš?

Hojla Hillmagic Jst se sicer ne spoznam na to, ampak mislim, da tvoj otroček zagotovo čuti, zdej, al čuti glih bolečino tvojega želodca, to ne vem, sem pa kr prepričan, da čuti tebe. Če si ti umirjena, v harmoniji s seboj, zadovoljna, vesela, se to zagotovo odraža tudi na tvojem otročku in če si karkoli drugega kot to, se spet zagotovo odraža na njem. Ko te boli želodec, najbrž nisi ravno umirjena, vesela in skulirana a ne in mali to občuti. Če želiš otročku dobro, pol le pij čajčke al pa arcnije, obenem se pa mal zamisli, od kod izvor bolečine, ker telo je dokaj prilagodljivo in se kar hitro privadi na hrano, ki jo je nekoč poznalo, tako da se meni dozdeva, da je tvoja razlaga o izvoru bolečin bolj ko ne le izgovor in da vzrok leži nekje drugje. Razbolen želodec je sicer zelo zanesljiv pokazatelj strahu in tesnobe, ujetosti v škripce. Tebi in tvojemu otročku želim vse naj. butl

Hvala Leeon

Iskrca, lepo pozdravljena Zdej, jst nisem prepričan, če sem dojel, kaj naj bi bila fizična osamljenost. Če to pomeni, da si fizično nekje, kjer ni ljudi, da si sam torej, zna bit to zelo v redu ali pač ne. Ko sem na ribolovu ali v gobarjenju, sem celo raje sam kot v družbi, ker se lahko temeljiteje posvetim svojemu hobiju in zelo uživam v samoti. Je pa res, da ves čas vem, da bom potem, ko se bom vrnil domov, tam našel nekoga, s katerim bom lahko delil občutke o doživetjih v času, ko sem bil sam. Ker če bi recimo ujel eno trofejno ribo, ob tem pa bi vedel, da doma ne bo nikogar, s komer bi delil svoje navdušenje, bi se verjetno počutil slabo, morda osamljeno /a to je že čustvena osamljenost, a ne/. Ne predstavljam si, kako je nekomu, ki je fizično sam in v hudi stiski. Ko se je moj sin zaplezal v gorah, sem jaz tisto morasto noč preživljal v družbi svoje žene, se pravi da nisem bil sam, vendar sem se počutil strahovito osamljenega v svoji stiski. Kljub temu, da sva drug drugega zelo bodrila in si vlivala upanje, da bo vse v redu, pa tko, sva se vsak zase še vedno utapljala v strahu za sinovo življenje. Ne predstavljam si, kako bi se sam boril s tem strahom. Strah. Mislim, da je strah eden ključnih dejavnikov osamljenosti /reciva čustvene, če to kaj pomeni/. O izvoru strahu kot posledici predvsem starševske vzgoje in iz nje pridobljenih vzorcev /nisem dovolj dober, da bi bil vreden ljubezni predvsem, nisem dober tak kot sem, jaz sem kriv, slab sem.../, ki se kažejo v potrebi po zunanjih potrditvah svoje vrednosti, sem že pisal tudi v tej rubriki. Ko teh potreb ne moreš zadovoljiti /kot si napisala, ko te nekdo izda, te zapusti, je osoren, je nečloveški do tebe...to je te prizadane/, te postane strah. Strah, da bo naslednjič tvoja potreba po potrditvi, po ljubezni, po človeški bližini nezadovoljena. Da boš ponovno ranjen, razgaljen, prizadet. Če je strah dovolj velik /to pomeni, da je tvoja odvisnost od zunanjega potrjevanja zelo velika, tvoja samopodoba, samovrednotenje ali samoljubezen pa zelo nizka/, se umakneš. Umakneš kamorkoli. V depresiranje, v samoprepričevanje, da si sam sebi več kot dovolj, v fizično samost, v vero, delo, šport, droge...skratka, stran od situacij, v katerih bi lahko doživel ponovno razočaranje, prizadetost, rane... za zidove depresiranja, fizične samote, samostanov, verskega fanatizma, samozadostnosti... v osamljenost. Seveda ni umik v samost po hudem čustvenem pretresu nič slabega, nasprotno, celo zelo koristno je, če ta čas v samosti preživiš zato da se sestaviš. Da žaluješ in odžaluješ, da se ukvarjaš sam s seboj, se poglobiš vase, iščeš vzroke in jih preobražaš, se umiriš, si nabereš novih moči... da se potem lahko vrneš v vsakdan življenja, v nove izzive, v nove izkušnje, v novo zaupanje. Če pa ostaneš za zidovi zaradi strahu pred novimi porazi, preizkušnjami, bolečinami, je pa slabo, ker si se s tem izoliral tudi pred vsem lepim, kar ti lahko življenje prinese; pred zanimivimi ljudmi, osrečujočim partnerstvom, srečo v odnosih, toplimi besedami, iskrenostjo drugih, sočutjem...pa tko. Če pa za zidovi obenem še hrepeniš po vsem tem /kar je običajno/, je še huje. Evo, Mia4aerobics je zelo lepo opisala svojo izkušnjo; kako so jo vzorci, zaradi katerih je tako zelo potrebovala zunanje potrjevanje svoje vednosti /zaradi česar je žrtvirala ves ta čas/, privedli do težke življenske preizkušnje, kako se je v samosti depresiranja začela zavedati sebe in preobražala vzorce in kako se je ponovno vrnila v življenje drugačna, z zaupanjem v ljudi. Bravo Mia. Pogum, Iskrca. Ti ustvarjaš svoje življenje. butl

Draga Mantis, lep pozdrav Ta trenutek je zame ravno pravi za resnost, danes. Ko sem prebral tvoje komentarje, so mi skoraj oke ven padle. Prva reakcija je bilo začudenje nad takim dojemanjem tistega, kar sem pisal. Naslednja reakcija je bila jeza nad diskvalifikacijami mene kot človeka. Potem sem se vprašal, čak mal,kaj pa če je vse to res, ker tako kot vsakdo, imam tudi jaz slepe pege in sebe vidim le s svojega zornega kota, zato sem se ponovno prečesal skozi vse opazke, ki si mi jih namenila. Zatem sem razmišljal, kaj naj storim. Naj branim sliko, ki jo imam o sebi in se spustim v dokazovanje, da nisem tak, kot me ti dojemaš? Zakaj naj branim svojo sliko, pred kom in za koga? Mi je pomembno, kaj si o meni misliš ti ali ostali? Bom zaradi tega, boljši, drugačen? Ugotovil sem, da ne potrebujem obrambe, ker jaz vem, kakšen sem. Kako me ti vidiš, občutiš, dojemaš, je tvoja stvar, ne moja. Vso pravico imaš do svojega videnja mene, do svojega dojemanja in vso pravico imaš do tega, da je tvoje dojemanje mene drugačno od mojega. Pravtako imajo tudi ostali pravico, da me dojemajo tako kot me. Če se tvoje in dojemanje ostalih razlikuje od mojega dojemanja mene, je to tvoja in njihova stvar, ne moja. Če tebi ali komurkoli drugemu tvoje dojemanje mene povzroča bolečino, odpor, prezir, veselje, je to tvoja in njihova bolečina, odpor, prezir, veselje...ne moja. Ker jaz sem jaz, ne glede na tvoje ali kogarkoli mišljenje o meni. Zato se ne bom ne branil, ne dokazoval svoj prav. Čemu le? Vsakdo ima pravico, da si misli karkoli o komerkoli, zato, hvala ti za tvoje komentarje, da sem se tega lahko ponovno zavedel. Lep dan ti želim, Mantis, vsak dan. butl

Enkrat mi je Konfuzij, moj prijatelj rekel: "Butl, je cajt za delo in cajt za počitek, je cajt za resnost in cajt za humor /mislm, da je rekel tudi da je cajt za seks in cajt za seks, pa se ne spomnim glih iz glave/... vsak dan."

Eeee, Mici, mislm, kaj že, lep pozdrav Kva se tole tko fino fest bere skor. Eeee, kva mislš, kako bi se bral šele, če bi se drugo osebo množine zamenjal s prvo osebo ednine, a? Samo, ja, maš prou, ne bi blo fajn, sploh ne. Naj kr tko ostane. Naj drugi delajo a ne. Ker če bi blo v prvi osebi ednine, mislm, pol bi moral jst delat. To pa ne, prosim lepo. Je pa že bolš /beri lažje/ druge, kva že, učit. Halo, zmed zaveso, spustu sem se.

Nak...nauk zgodbe je del maila...ni moj prispevek. A ne, kako je komunikacija pomembna

Zdej, jst ne pravim nič, sem le citiral mejl. Kaj je pa z našimi sposobnostmi, je pa moje mišljenje, da ja, da jih imamo. In sicer, blj ko spoznavaš sebe, večje so. Kaj to pomeni /kako si jst to predstavljam a ne/? V vsakem človeku so vse lastnosti /to pomeni, da smo vsi enaki...ne eno.../, zato so vsi ljudje moje ogledalo, ker v vsakem človeku lahko najdem svojo lastnost, če se poznam, če sem pozoren...a ne. Jeba je pa v tem, ker si jaz ohoho nekih lastnosti ne priznam /ker so povezane z raznimi bolečinami/, a ne, mislm, jst pa že nisem tak. Zdej, zakaj se mi pol ogledalo dogaja v taki obliki kot se? Tle se da dost bluzit. Lahko bi rekel, da je moja naloga na tem svetu najt sebe, torej se mi morajo dogajati ljudje, ki me opozarjajo na te lastnosti, ki si jih skrivam, jih zavračam, ker, če jih ne prepoznam in posvojim, potem ne bom mogel najti sebe. To bi bil namen. Lahko pa si razložim tudi drugače. Svoje lastnosti, ki jih prepoznam in sprejemam, me pri drugih enostavno ne vznemirjajo, se mi zdijo normalne in samoumevne. Vznemirjajo me tiste, ki jih ne priznavam za svoje. Ker pa en del mene ve zanje, prihaja do konflikta, ki se izraža kot nestrpnost /zgražanje, sovražnost, preziranje/ ali občudovanje /malikovanje, posnemanje, hrepenenje/ teh mojih nepriznanih lastnosti, zrcaljenih v drugih. Kje je tu sposobnost in drugačnost? V spoznavanju in sprejemanju sebe. V prepoznanju in posvajanju teh nepriznanih lastnosti. Kaj to pomeni v praksi? Ko določeno lastnost prepoznam in posvojim, potem njene pojave v ogledalu ne dojemam več kot, eee, recimo, napad nase, ampak se zavedam, da je v ogledalu odsev ogledala /tole je tudi odgovor Pornyju/. I tako /tle sem mislil še o upoštevanju prostorov...svojega in tujega.../ pa tko.

Sem ravnokar dobil tale mail od žene. Se mi zdi tako dober, da ga bom kar semle pripopal /ker je prva tema, ki se mi je odprla/. Zdej, a paše sem? Paše, bi pasal tud v temo o boju, o krivdi, o ljubezni o...ma, kamorkoli. TO JE MISEL ZA DANAŠNJI DAN, ZA JUTRIŠNJI, ZA TA VIKEND, ZA NASLEDNJI TEDEN... MESEC... LETO... CELO ŽIVLJENJE.... Velik potepuški pes se je znašel v nenavadni sobi: vse stene so bile od vrha do tal prekrite z ogledali. Ves presenečen je v trenutku spoznal, da ga je obkrožila cela tolpa psov. V jezi in strahu je začel kazati zobe, renčati in lajati. Psi okoli njega so, normalno, ponavljali za njim: renčali so in kazali zobe. Da bi se ubranil pred napadom, se je pes začel vrtoglavo hitro vrteti okoli svoje osi, dokler ni s vso silo planil v enega od namišljenih napadalnih psov. Napol mrtev in krvav se je sredi razbitega ogledala zgrudil na tla. Če bi ob prihodu samo enkrat prijazno pomahal z repom, bi ga vsi psi sprejeli prijazno. Nauk: Človek vedno najde tisto, kar pričakuje, da bo našel. butl

Jah, nisem glih vedel točno, kdaj ima rok, se mi je pa zdel, da zdele enkrat, zato sem vprašal

Se, se, Mantis. Mislm, telepatsko pogovarjamo. Zadnijč sem stopil skozi vrata in ene par metrov stran je bil sosedov Piki /en blj mlad rotvajler/ in me gledal. Tko, v mislih sem mu rekel "spizdi". Precej takoj sem /spet v mislih/ prejel njegov odgovor "spizdi ti". In sem spizdil. Še sreča, da sem hiter in da sem do cajta zaprl vrata.

U, pol ji moram kako darilce pripravit. Hvala Klarus

Enake izkušnje, Cookie Sem mel na fižolu listne uši pred leti /vsako leto, tud letos/. Špricat jih nisem hotu, ker na mojem vrtu kemija nima domovinske pravice, s koprivami in podobnimi preparati se mi pa ni dal zajebavat in sem jim reku, da naj še kej zame pustijo. In res. Dokler fižol cveti, so tam, ko začne delat stroke, pa zginejo, tko da imam fižola ohoho. Nimam pojma zakaj. Mrbit zato, ker pri meni raste kar hoče, pa zraste tud kej tacga, kar jim ne odgovarja. Al kva?

Hojla...mal me ni blo en cajt /morje pa tko/. A Todi je že rodila pol? Vse ok?

Jao Mantis Pa dej mal dihej. A nisi dojela ironije v mojem komentarju? Okol lule. Jst to ljubkovalno. Če ti to dojemaš slabšalno, žaljivo, mi je sicer prav žal, ker ni bilo tako mišljeno, a to je tvoj problem in tvoja stvar, ne moja. Lahko ti pridem nasproti /ker sedaj vem da te moti/ in tega izraza ne uporabljam več, a to je moja stvar, a ne.

Hojla Emanuel Jst mislm, da ti Boga mal podcenjuješ. Bi blo simpl ja, če bi blo za nebesa dost imet vero v Boga. Ker, verovat v Boga, celo zelo iskreno, je enostavno. A to vero je potrebno živeti. Nekdo, ki veruje, obenem je pa poln napuha, zamerljivosti, zajedljivosti, sovraštva, nesprejemanja različnih..., ta vere ne živi. Nekdo drugi, ki za Boga še ni nikoli slišal, živi pa sprejemanje drugih takih kot so, brez napuha, sovraštva, obsojanja..., ta vero živi, pa čeprav nima pojma o Bogu in se ima za ateista. Kdo od njiju bo prišel v nebesa /karkoli to že je/?