butl

Mana, dej raj prej kt pa slej. Držim pesti zate. Tko, čist za zraven. Mene je glih za praznike stresu en hud prehlad, kar me je presenetl, ker pa že res dolg cajta nisem bil karkol bolan. Sem se spraševal, zakva to sploh rabim in sem dobil odgovor, da je to opozorilo, da nej neham odlagat stvario in se jih lotm takrat, k je cajt za to, ker da se lahko zgodi /kt v tem primeru/, da jih ne bom mogu tud takrat ne, k bo že skrajni cajt in bo štala pol. In res je, da odlagam eno delo že fest v nedogled in se ga kr ne upam lotit, ker ne vem glih kako in ker tega še nikol nisem počel in mi postopek ni jasn. Ja. In me je strah. No in k sem se končno odloču, da ga bom opravil med prazniki, me je ustavu tale nadležen in zelo neprijeten prehlad /al kar to že je/ in mi naredu skor štalo. In to men, ki stalno razlagam drugim, da naj se problema lotjo kuj k se pojav, ker ga bojo tko prej rešil. Mater sem smotan. Ti želim Mana, da se čimprej pocajtaš, tud tko, da se pogledaš v špegu.

Eh, a nisi mogla mal potrpet, pa počakat, pa jima dat šanso, da se potrudita in povesta po svojih besedah, a? Zdej si dala njima in ostalim fajn potuho, da razlagajo tuje plave nauke pod "to se ne da opisat; k boš tolk daleč, boš že vedu, to morš sam do tega pridet". brezveze

Lej Mayita Jst sem vprašal tebe in pol še Ale74 čist konkretne stvari. Recimo kako se maš najprej rad, kako se odpušča, kako se sprejme sebe, ker sta obe napisali, da se morš met rad, da morš odpuščat, da morš sprejet sebe. Predvidevam, da vesta, sicer bi ne pisali tega a ne. Kot odgovor sta napisali to, kar sem počrnil v tvojem tekstu. Ker če napišeš, da morš nekej nardit, in jst vprašam kako pa, pol rajtam tud znaš napisat, kako se to nardi, oziroma, kako to ti nardiš. Ampak, roko na srce, nobena od vaju ni napisala kako. Ker, če nekej veš, pol znaš to tud razložit.

Kako se pa to nardi? Kako se pa to nardi?

Kako se pa to nardi?

Tantra pozdravljen Kaj sploh pomeni zaupanje-verjetje vase? Oziroma, kolk ma veze s sprejemanjem sebe? Oziroma, a je to isto? Zakaj sprašujem? Poznam eno vrhunsko alpinistko. Res je dobra. In zaupa vase, v svoje sposobnosti. Ful. Ampak. Ta njen alpinizem ji služi za potrjevanje, da zmore, da je dobra. In je. A z vsemi temi uspehi samo fila praznino v sebi. Zato da sploh preživi. V resnici je pa globoko ranjena punčka, ki hrepeni po nečem, česar ni dobila že kt otrok. Po priznanju svojih staršev, da je dobra taka kt je. Da jo mata rada tako kt je. A je zmagovalec? Ja, v očeh alpinistične srenje je. Kaj pa v svojih očeh? A si lahko zmagovalec, če brez tega ne morš živet? Če rabiš nove in nove izzive in podvige, da se potrjuješ? Če ne zdržiš bit sam s seboj niti en dan? Je to zmaga? Pa je punca ful samozavestna, odločna, vztrajna, trezna...kar se alpinizma tiče. Mal nazaj v enem postu ločuješ materialni aspekt življenja /boj za vsakdanje preživetje/ od duhovnega. Mislm, a se to sploh da ločevat? Če se da, kaj ta duhovni aspekt pol sploh je, da je lahko ločen od vsakdana? Tam nekje nazaj Mayita razlaga, kako je prava pot ta, da odrežeš preteklost, se maš rad in počneš kej druzga. V sedanjosti. Evo, ta punca je to nardila. A je srečna? A se ma zato blj rada? A se sprejema? A je najdla mir in harmonijo v sebi? Nč od tega. Ostala je ranjena punčka, ki trpi. In bo trpela tolk cajta, dokler ne bo poiskala vzrokov za svoje trpljenje /ki izvirajo iz njenega otroštva, torej v preteklosti/ in jih predelala...v sedanjosti. butl

Vsem Naj vaš trenutek kroji medsebojna ljubezen, zaupanje, iskrenost, spoštovanje, sočutje, razumevanje, strpnost, širokogrudnost, mir, harmonija, nežnost, sproščenost, blagost, strast in zdravje. butl

O Ivica Zdej, jst sem samo en star prdec, ki se na geometrijske like ne spozna glih. O mnogokotnikih mam pa tko mnenje, da "ko voli neka izvoli". Zakaj ti sploh pišem? Ker si na koncu postavla vprašanje. Moje mnenje je, da če si mlada bučelca, je tale letanje s cveta na cvet čist normalna faza odraščanja. Če si pa stara prda, pol pa tvoje vedenje lahko kaže na strah pred odgovornostjo al pa resno zvezo /te odbijajo tipi, k bi imeli oči samo zate/, silna potreba po potrditvi in enačenje ljubezni z zaljubljenostjo ter egoizem /tipi ja, ampak samo kot sredstvo za zadovoljevanje česarkoli že, kot ljudje so pak nepomembni/. Po drugi strani pa nek v sebi vseen hrepeniš po pravi ljubezni /troti te odbijajo tud/. Če si s tem zadovoljna, fajn, ne se sekirat, če pa nisi /ker sprašuješ a ne/, pol bi blo pa mrbit faj pobrskat in poiskat vzroke. Mej se fest, Ivica. butl

Zelo prikladen izgovor, a ne Lunatica. Lepo sta fotr in matka kriva, da si ti zdej revca in se limaš na take limlne kt je bil tvoj nosolomec. Pa še res je. Res sta kriva. Ampak. Ampak. Ti si stara zdej 40 let. Nisi več nebogljena punčka, k ne ve kolk je dva plus dva. Zdej si odrasla. In je rajtam pri 40-tih pa že kr cajt, da se nehaš igrat bogo srotko, ki sta ji starša zajebala lajf. In je pri 40-tih že skor skrajni cajt, da zaćneš prevzemat odgovornost za svoje življenje in njegovo živetje in začneš sprejemat tud posledice, ne pa krivit tastare v nedogled. Ja, nabila sta ti res zajebane vzorce, kriva sta. A si zadovoljna? Kva pa boš s tem? Še naprej igrala bogo nemočno žrtev al boš kej nardila? Od tebe je odvisn, ne od tastarih. Ker, punca, samo ti lahko te vzorce predelaš, če češ in začneš živet. Al pa se smil sama seb in vlec nase bebote, k ti bojo lomil nos. Ti ga bojo a veš. Ker, ljudje so vljudni in nardijo, kar jih prosiš. butl

Nisi me zastopu, Kabalist al pa nisi hotu al pa nisi zmogu, to ti veš. Lahko pa, da si že pozabu, pa se ne spomniš več. Jst se zavedam, kako enostavno se je nekaj naučit in kako težko je to spravt v vsakodnevno živetje. Zato ne obsojam tistih, ki vejo, pa tega še ne zmorejo udejanit. In pri tebi pogrešam to zavedanje. Pravzaprav, začuden sem nad tvojim prezirom do njih, ki veje iz kar nekaj tvojih postov /duhovitneži, duhovičenje...pa tko/, glede na znanje in izkušnje, ki jih izkazuješ. V katero tvojo nezaceljeno rano dregajo s svojim pisanjem, da si tako nestrpen, boš itak moral sam ugotoviti. A ti dam tvoj nasvet; bodi pozoren. butl

O Kabalist Sicer imaš prav, znanje, ki se ne izvaja v praksi, je le kup podatkov, vendar, lahko pogledaš tudi z drugega zornega kota. Vsekakor je dobro, da mladi osvajajo znanje. Kako težak je prehod iz teorije v prakso, pa verjetno sam dobro veš. Bodo že enkrat, ko bo nuja.

Če bi bila metoda zob za zob in oko za oko dobra, bi bila zemlja že zdavnaj škrbasta in slepa.

Pozdravljen NVK Eni pravjo, da smo v dobi vodnarja in pod vplivom saturna in da je to obdobje pucanja, da kasiramo račune. Da bo tistim, ki se majo zajeban, še blj zajeban, prav z namenom, da že enkrat kej nardijo. Drugi pravjo, da je tko kt je blo, sam da je dons svet pač samo ena informacijska vas in zato o vsem vse kuj zvemo, za kar včasih ni blo možnosti. Jst se na to ne spoznam, je pa res, da se vse skoz blj intenzivno dogaja in to povsod. Ampak tko je. Ti na to nimaš vpliva. Oziroma ga maš. Tvoj vpliv na global bo največji, če sebe v red spraviš in v tistem okolju, na kterga maš vpliv, deluješ z ljubeznijo in pozornostjo in tko tvoj vpliv širiš. Je pa tale cajt že sam po seb blj neugoden. Kratek dan, mraz in pomanjkanje sonca že tko niso glih vzpodbudni dejavniki za psiho večine ljudi, tale predprazničen cajt je pa sploh neugoden za tiste, ki so sami, pa to nočjo bit. Kokr vem, si ti tud en od njih. Verjetno bi blo fajn, da si čimbolj zaposlen, tko da ti ne ostaja preveč cajta za razmišljat o tem, kako hudo ti je, k ni nobenga. S tem razmišljanjem je tko, da k začneš mislt na to, da si srotek, rataš žalosten, smilt se začneš sam seb, boli te in pol še blj razmišljaš o tem, da si res revež in še blj si žalosten in še blj te boli in tiktak si ujet v krog samosmiljenja, žalostinjenja, bolečinjenja in blj k si not, težje se je ven potegnt. Zato je dobr, da k se zalotiš, da tvoje misli nese v to smer, da začneš razmišljat kej druzga, in tud delat kej druzga. Se je treba kr prsilt. K boš začel mislit na druge stvari in delat druge stvari, bo tud tvoj čustven in telesni odziv drgačen. Taka izbira enih drugih misli in vedenj je takrat, k začutš, da se približuje kriza, gotov dobra. Po drug stran je pa dobr, da k se ti začne spet dogajat, da se tud vprašaš, kaj se ti dogaja, zakaj se ti dogaja, kaj lahko nardiš, kaj maš od tega, kaj bi rad... da ne začneš spet gledat v ta global, češ, lej Buša, cunamije, potrese, parlamentarce, sej je tko vse brezveze, sej gre vse v kurac, kva čem se sploh še jebat tle. Ker tako razmišljanje je pravzaprav beg od reševanja problemov, k jih maš ti. Bolš kt da se obračaš prot svetu bi blo, da sebe vprašaš, kva bi sploh rad, kakšne so tvoje želje, hrepenenja, sanje, kaj bi blo treba nardit, da jih realiziraš, kaj te boli, zakaj te boli, kako se soočit s tem...pa tko. Vse naj NVK butl

Sam da ti je odlegl. A paše?

Tkole se sprašuje in sprašuje še marsikdo, ne samo tale punca. Zdej In dobi take odgovore: Kva konkretno že nej nardi al pa počne?

Se strinjam Nosorog Prou zaradi tega me je zanimal, kaj bo Antoninus napisal in je napisal tko, kt sem se bal da bo. Ti maš velik stikov z ljudmi, ki rabjo pomoč, pardon, ki iščejo pomoč in zagotov dobr veš, kako pomembno je, da tist, kar razlagaš, razložiš tko, da je čimbolj enoznačno. Ker, če boš enmu reku, da naj pozab, obenem mu pa ne boš razložu, kaj ta pozab sploh pomen, ga bo vzel tko, kt ga je zastopu. In se bo trudu, da bi pozabu...dobesedno in si s tem naredu celo jebo. Je pa hec še večji. Veliko razlagalcev /učiteljev/ razmišlja in dojema enako površno in že v startu učijo čist narobe. En tak je bil tud tle. Njegov moto je bil "jeza je slaba, z jezo se soočiš tko, da en teden nisi jezen", pa tko. In ker je učitelj, mu učenci tud verjamejo, pol pa smešn zgleda, k od njega hodjo gruče enih zombijev, mislm, tko zgledajo s svojimi maskami. Tko da, tud učitelj se mora zavedat svoje odgovornosti. butl

A tko. Ja, maš prou, mislm, ni jih mal učiteljev, ki učijo glih to, kar si ti napisal. Veš v čem je problem. Pozabiti se da. Ampak, ta pozabljenje ne pomeni, da si spomin na preteklost zbrisal, ker ga nisi. Porinjen je tolk globoko v podzavest, da se ga ne zavedaš več. Kar bi blo dobro, če se ga tud podzavest ne bi zavedala več. Pa se ga. In posledice so sledeče: - ta preteklost te še vedno papca od znotrej, sam ne veš več, zakaj, - ker ne veš več zakaj, tud vzroka ne morš več najt in se pocajtat. Kar je pak še hujš jeba. Tko da, tist k prav, odpustil bom, pozabu pa ne, zelo zdravo razmišlja, seveda, če to res tud tko misl. Drgač pa, tud pozabljenje ma svoje prednosti, se strinjam. Vsak dan kej nouga zveš /če maš Alchajmerja recimo/, pa nikol nisi obremenjen z izkušnjami, ker jih nimaš, mislm, če sprot pozabš. butl

A lahko tole konkretno razložiš? Hvala

O Mgd A če bi pa napisal tkole: vsak v naslednjem življenju žanje tisto kar je sejal v tem življenju. tiste lekcije, ki jih še nisi absolviral do trenutka smrti (skupek vsega kar si počel v življenju), determinirajo tvoje naslednje rojstvo. lahko pa tudi dosežeš osvoboditev od cikla rojstev in smrti, če ti v trenutku smrti ni ostala nobena lekcija nepredelana. pa ne bi blo v redu?

O Matjaž Imam občutek, da me nisi razumel. Govorim o svojih sencah. Če me silno moti, da nekdo zamuja in če je ta nekdo moj partner, potem za prepoznavanje ni dobro, če me partner silno ljubi in je zelo strpen in sočuten, ker bo zaznal, da me njegovo zamujanje zelo moti in se bo potrudil, da ne bo zamujal a ne. Mene bo s tem pravzaprav le oviral, da bi se soočil z bolečino, ki jo zamujanje sproža v meni, in poiskal njen vzrok, pa tko. Kar pa se kompatibilnosti partnerjev tiče, ti pak ne mislim oporekati. Tvoja izkušnja je tvoja, moje so drugačne. In vsakodnevna praksa mi vedno znova potrjuje moje domneve. Je pa res, da da včasih to ni razvidno kar takoj, ko pa se poglobim, vedno naletim na potrditev. butl

O Matjaž Pravzaprav ne vem, če sem te čist dobr zastopu, ampak ti bom vseeno poskusil odgovoriti. Če sem v razumevanju kiksnil, mi boš že povedal. Pri preobražanju sebe skozi drugega je popolnoma vseeno, kakšen je drugi... ko gre za prepoznavanje lastnosti, ki te na drugem silno motijo ali te silno privlačijo. Pomembno je, da jih prepoznaš kot svoje sence in z njimi razčistiš. Pravzaprav, bi bila neka velika strpnost s strani drugega prej ovira kot pomoč, ker bi jih ta drugi prikrival pred teboj, ko bi opazil njihov učinek nate. Se strinjam s teboj, da se dojemanje sebe ter okolja vate najglobje zariše v tistih najobčutljivejših otroških letih /tja do ene 7.leta starosti/ in usmerja tvoje vedenje v odrasli dobi. Samo, to ne pomeni, da je s tem vsega konec. Vsak čas je za zavedanje svojih vzorcev in njih spreminjanje ravno pravi čas in nikoli ni prepozno, res pa je, da kar se Janezek nauči, to Janezek zna in da je kasneje mnogo težje spreminjati karkoli na sebi. Ni pa nemogoče. Kar se partnerja tiče. Dobiš vedno ravno najbolj idealnega, da skupaj pozdravita rane, ki jih imata. Če si z ranami počistil že prej, potem boš pač dobil partnerja, ki ne bo dregal v nekaj, česar nimaš več, niti ti v nekaj, kar on nima več. A ne. Oba vedno prideta v odnos z enakim številom kufrov. Če si ti brez njih, bo tudi on. Mej se fest butl

A si se že začela "pogovarjat", Lunatica? Zakaj sem sploh napisal un post? Ker vse prepogostokrat poslušam in berem odgovore na taka in podobna vprašanja v stilu: imej se rad, poišči ljubezen v sebi, spoštuj se, ljubi se, brezpogojno se sprejemaj, brezpogojno se ljubi, zavedaj se, da si enkraten, neponovljiv, najboljši, pa tko. Nč pa, kako to narest. Kako to narest, da boš našel to ljubezen do sebe, samovrednost, spoštovanje do sebe... v sebi, v svojem srcu. Ker ni dost to samo brat, poslušat, si govort. To je potrebno v sebi poiskat, prepoznat in sprejet. Ta ljubezen do sebe, ta samovrednost je v tebi, ja, ampak prekrita, prekrita s tančicami, odejami, zidovi vzorcev, zapečenih globoko v podzavest. In če hočeš priti do prekritega jedra, do otroka v sebi, do duše, je potrebno vse te tančice odgrniti, vsako posebej. In ta "pogovor" je bil samo en način odkrivanja le ene od vseh tančic in vsebuje: odločenost in voljo, da to storim, prepoznanje zanikanja /v tem primeru, ni pa vedno a ne/, prepoznanje trenutnega vedenja, odkrivanje vzroka ali vzrokov za to vedenje, poiskanje dogodkov, ki so povzročili ponotranjenje vzorca ali vzorcev, podoživetje teh dogodkov, tokrat z odraslimi očmi, novo ovrednotenje pomena teh dogodkov, tokrat z odraslimi očmi. In kot rezultat: preobrazba vzorca ali vzorcev, odpuščanje akterjem, odpuščanje sebi. Načinov, kako odkrivati tančice, je več, vendar vse vsebujejo vsaj eno skupno komponento /jst sem prepričan, da jih je več, vendar se bom iz spoštovanja do zagovornikov in iz nepoznavanja vseh metod omejil na eno/. To je odločenost in volja, da to storim. Marsikdo zagovarja tezo, da moraš najprej sprejeti sebe, da bi lahko sprejel druge, da moraš najprej ljubiti, da bi lahko ljubil. Moje izkušnje so take, da sta to prepleteni kategoriji. Ko gre za odkrivanje svojih senc in nihovo preobražanje in sprejemanje, jih odkrivam skozi drugega in skozi sprejemanje drugega sprejemam sebe. In sence so definitivno del nas. Če bi bilo res, da lahko sprejmeš in ljubiš sebe brez drugih, potem bi dal Bog vsakemu svoj planet in bi se tam lahko v miru vsak sprejemal in ljubil do brezpogojnosti. Pa nam tega ni dal. Sprašuješ, zakaj se ti vsako partnerstvo sfiži. Ne vem. Morda je ravno vsak od njih tisti, ki te tera, da se že enkrat začneš "pogovarjati". Zakaj se pa ne začneš, boš morala sama odkriti. Morda se ne znaš, se še ne zmoreš ali pa ti samosmiljenje in žrtviranje daje dovolj veliko protivrednost za trpljenje, ki ga doživljaš. Ne vem, Lunatica. Konec koncev sta marsikomu tudi jeza, predvsem pa ohranjanje zamere, gonilo, ki ga vzdržuje pri življenju morda in se noče odločiti za to, da bi se te zamere rešil ter išče vse sorte izgovore za svoje početje. Pravijo eni, da je strah silno slab in negativen dejavnik pri spoznavanju in sprejemanju sebe. Ja, je in ni. Strah je slab, dokler blokira naše delovanje. In silno koristen, ko ga prepoznavamo in se ga zavedamo, ker skozi strahove odkrivamo svoje tančice. Želim ti, da čimprej najdeš voljo in energijo za premik. butl O Mayan Verjamem, da imaš tudi ti svojega Konfuzija. Ko sem pisal o starših, je ta izraz zame sinonim za najbližje v otroštvu in to niso nujno biološki starši. To so tisti, ki so imeli največji vpliv in so lahko stari starši, sosedje, strici, tete, bratje, sestre ali kdo drug , recimo vzgojitelji v zavodu. Vlogo staršev /oziroma najpomembnejših iz otroštva/ pri razreševanju travm iz otroštva lahko zelo dobro odigra izkušen terapevt.

O Lunatica Zdej, jst sem samo en bk in se na sprejemanje ne spoznam glih, blj na dajanje. Včasih sem prou užival, mislm, ko sem dajal. Najraje sem dajal, ee, ma, vse, kar radi dajejo strahopetneži, nezaupljivci, prestrašenci, nesamozavestneži in križanci s koleriki /sploh če so v varnem zavetju/; žaljivke, sploh take, ki zadanejo v dušo, ki ponižajo in razvrednotijo drugega, ljubosumne izpade, ustrahovanja, klofute, udarce v jajca, ker na gobec nisem upal, mislm, da jih ne bi dobil nazaj slučajno, posmehovanja, vpitje, šimfanje, prezir, samovšečnost, navidezno seveda, krivil sem druge, najraje tiste, ki jih je najbolj bolelo, to je moje najbližje, maščevalnost, zamero, egoizem, hinavščino, sovraštvo, strah, pa samosmiljenje, depresiranje in žrtviranje, uuuu, to sem zelo rad dajal, pa... tko, mislm, če rabiš kak nasvet okol tega, kako dajat, samo rec. Ti stresem iz rokava. Ker to je lahko dajat. In fino. Samo, jebenti, je pa imelo to dajanje eno slabo lastnost. Skoz sem bil zmatran. In sam. No, nisem bil sam tko, dobesedno, ker jih je blo veliko, ki so tud men dajal, glihtko kt jst njim, enake stvari. Sam sem bil, k sem iskal nekej druzga. K sem iskal ljubezen. A vidš, te mi ni pa noben hotu dat, prasci zajebani. Takrat. Ja, za po gobcu dat jih je blo dost, da bi me pa kdo objel, ne to pa ne. Svine. Takrat. Pol sem pa spoznal Konfuzija, mojega prijatelja. To je blo glih takrat enkrat, ko se mi je od udarca, čist ob poden, una siva gmota, k ji eni rečejo možgani al nekej tacga, spremenila v en tak luštkan platfus v cvetličnem vzorcu, sredi katerega je zacvetela ena res bela ivanjščica z vonjem po liliji, samo mal blj postran. Takrat me je Konfuzij, moj prijatelj, vprašal, če se lahko mal pogovarja z mano. Ja, pa da nej, če že glih mora, sem mu odvrnil. In je začel. Ampak ta kekec se sploh ni pogovarjal, mislm, sploh ni nč povedal. Kr neki je spraševal, pa spraševal, kt totalen bebo. Bom velik spustu, ker se ne morem spomnit glih vsega a ne, ker je že tolk cajta nazaj. Evo, en tak izsek prosto po spominu: "Zakaj si ljubosumen?" "Sj nisem." "Zakaj te želodec boli, k ti pove, da bo šla na zabavo in zakaj si slabe volje in zakaj se znašaš nanjo in zakaj prežiš, kaj bo rekla in zakaj takrat ful rineš vanjo, da bi ti dala in zakaj skoz zahtevaš od nje, da ti govori, kolk te ma rada...?" Najprej sem se branil, da to sploh ni res in tko in da me mal skrbi, da se ji ne bi kej naredl na poti in da je slabo vreme. Ampak se ni dal, da naj pomislim, da naj premislim, da naj mal pobrskam po seb in pol, k bom upal, da naj mu povem. Čez fest dolg cajta: "Strah me je." "Česa te je strah?" "Da me bo prevarala." "Zakaj bi te prevarala?" "Ker bi spoznala druzga?" "A ti je rekla, da te bo prevarala?" "Ne." "A ji zaupaš?" "Ne." "Ti je na kakršen koli način pokazala, da ji ne smeš zaupati?" "Ne." "Zakaj ji ne zaupaš?" "Ker se bojim, da bo spoznala...boljšega." "Ti je kdaj rekla, da nisi dovolj dober zanjo?" "Ne." "Zakaj se potem bojiš, da bo spoznala boljšega?" Molk. "Ker se bojim, da nisem dovolj dober zanjo." Mal jokca. "Zakaj nisi dovolj dober zanjo?" "Ker imam premajhnega, mi prehitro pride, nisem kt Šwarci." To ga sploh ni zanimal in me ni vprašal, če mi je to žena rekla. Pač pa je nadaljeval: "Kako kej tvoji starši?" "Dobr", sem bil mal začuden, k je zamenjal temo. "A te majo radi?" "Zlo." "A sta bla kdaj razočarana nad tabo?" Sem razmislu in iskal, kdaj je to blo in zakaj in tud najdu. "Kaj sta ti rekla?" /za vsak dogodek posebej, k sem se ga spomnu/. "Da sem cmera in da fantek ne sme jokat in oči se mi je režal." "Da sem neumen in da iz mene ne bo nč." "Da me mami ne mara, kadar sem takšen." "Da naj kr zginem, če mislm še to pa to počet." "Da lej, kako je sosedov poba priden in da bo ziher nekej iz njega in škoda, da jst nisem tak in da bi bla zlo vesela, če bi bil on njun otrok, ne jst." "Da bi lohk dobil še pohvalo zraven petke." . . . "Kaj si ti občutu takrat? /za vsak dogodek posebej, k sem se ga spomnu/. "Sram me je blo, bolel me je, bal sem se, da me ne marata več, skril sem svojo jezo, utihnu sem, trudu sem se še blj, da bi me mela rada, trudu sem se še blj, da bi jima ugodu, da bi bil boljši... verjet sem začel, da me ne marata, ker nisem dost dober zanju, ker nisem vreden njune ljubezni, ker sem zguba, ker sem slab." Spet jok, spet huda, pekoča bolečina. Pauza. "A te mata starša rada?" "Ne vem več." "A si bil kdaj bolan?" "Velikrat." "A sta te peljala h dohtarju?" "Sta." "A jih je skrbel, kaj je s tabo?" "Ja." "Kako sta ti to pokazala?" "Oči me je božal in tolažil, da bo bolje, vzel me je v naročje, mi pel, na obrazu se mu je risala skrb in strah, kaj bo z mano. Mami mi je kuhala čajčke, ponoč hodila gledat, kako sem, spala pri meni, da me ni bilo strah, me objemala in na obrazu se ji je risala skrb in strah in nežnost in milina in pravla mi je, da me ma rada. Fino je blo bit bolan." "A je bil oči kdaj ponosen nate?" "Ko sem prinesel spričevalo, ko sem skuhal južno. Pasulj. Ki je bil bel, ker sem dal vanj pol kile moke, brez da bi jo popražil in neužiten sploh. Ampak, ej, on je bil vesel. Pohvalil me je." "A je bila mami kdaj ponosna nate?" "Aha, ko sem ji prinesel zvončke za osmi marec in ji dal čestitko, ki sem jo sam naredil, mi je rekla, da me ima najraje na svetu in da je ponosna, da ima tko zlatga sinkota." "A se spomniš še kakega dogodka, ko si se mel fino in ste bli vsi veseli?" "Aha, ko smo bli na morju in se je oči dva dni dajal z mano in me učil plavat, tko da je mel čist opečen hrbet. Ko sem pa drug dan splaval, se je drl po plaži, da znam plavat in smo šli skupej na sladoled in je mama rekla kelnarju, da znam plavat in sem pol dobil dvojno porcijo." . . . "A te mata starša rada?" "Ja, mata me." "A sta te mela tud takrat, k sta bla prestrašena in jezna nate?" Molk. "Ja sta, sam takrat, k sta bla prestrašena, jezna, razočarana, mi tega nista znala drgač pokazat." "A si še jezen nanju?" Molk. "Ne." "A si jezen nase?" "Ja, sem." "Zakaj si jezen nase?" "Ker sem kt otrok mislu, da sta taka do mene, ker me ne marata, ker nisem dost dober zanju." "A zdej, k si odrasu, k si to še enkrat podoživu, a zdej še tko mislš?" "Ne, jezen sem, da sem takrat to tko zastopu in dojel." "A si bil takrat še otrok?" "Ja." "A mislš, da bi takrat, kot otrok, to lahko drgač dojel?" "Najbrž ne, ker sem bil samo otrok." "A si še jezen nase, da si takrat to dojel tako kt si, ker si bil pač samo otrok?" "Ne, nisem več." "A si pol bil vreden njune ljubezni, a si bil dost dober?" "Ja." "A si zdej tud dober, a si vreden ljubezni?" "Sem." "A ti mora zdej še skoz kdo govort, da si dober, da si vreden ljubezni?" "Ne več, ker jst vem, da sem dober, vreden ljubezni." "A te je še strah, da te bo žena prevarala, ker nisi dost dober zanjo?" "Ne več." Evo, to je bil samo en tak pogovor, ki je trajal silno dlje, kt sem ga pa tle pisal. Uuuu, kolk je blo še takih pogovorov, o marsičem. Lunatica butl To je bil šele začetek. Pol so prišli na vrsto pogovori z ženo tud.

Na juriš, na juriš, na juuuuriš . . . . . na juriš, juhej, partizaaaan, pred tabo svoboode je daaaaaan.

Enkrat, že dolgo časa nazaj, še preden je zgodovina sploh obstajala se mi zdi da je bilo to, ko sem bil samo en mlad bikec, me je silno zaposlovala dilema okrog Boga. No, to a ne, da je Bog vse, ampak, mislm, res čisto vse in da je Bog brezpogojna ljubezen in da je petje Njegovega imena res prava pot do njega in da obstaja zlo. In kdo sem pol jst. Mislm, štala a ne. Če je Bog vse in če je ljubezen, kaj je potem zlo in a sploh je in kam potem spadam še jst? Tko, ves razdvojen, sem se obrnil po pomoč h Konfuziju, mojemu prijatelju, ki me je pozorno in pazljivo poslušal, čeprav sem ga imel na sumu, da je zaspal vmes. On je sicer zanikal in dejal, da le tako na glas diha, ni mi pa hotel razložiti, od kod potem žaganje v mojih očeh. Aja, sem mal zašel iz teme. No, ko se je prav po mačje pretegnil, mi je dal tak odgovor: "Moj bk, predstavljaj si, da je Bog-vse kt, eee, kt, mislm, kt Zemlja, kt mati Narava a ne /sem bil še tolk mlad, da se mu ni vredno zdel dodajat še lune, pa sonca pa vsega vesolja/. Predstavljaj si, da je Bog-ljubezen to, da ti Zemlja ponuja krompir, repo, korenje, fižol in če boš to jedel, boš neskončno srečen, ker boš lep pa debu, mislm, ker boš rdeč nasmejan debelinko z mastnimi lički, kar si si vedno želel. Predstavljaj si, da je Bog-zlo zelena mušnica. Lepa in vsekakor del Narave, ampak zate pogubna, če bi jo jedel". "Aha, a tko pol", ga nisem razumel povsem. "Kaj pa je s petjem?" "Ja ti kr prepevaj, samo, ne pozabi jest krompir, repo, korenje in fižol". In zdej sem neskončno srečen, ker sem lep pa debu, mislm, en bk, kar sem si vedno želel. Aja, ni mi razložil, kam pol spadam jst, ker tolk sem pa že vedel, da sem tle, na Zemlji, ne nekje izven, mislm, če je Zemlja Bog-vse. butl In, Zemljo gledam ves čas; drevesa, dež, krompir, ženo, otroke, mačka, jekleno siv odtenek živčne modre barve, samo malo bolj v levo, zeleno mušnico, zaupanje...mislm...pa tko. Ves čas.