butl

Sem vesel, da ti je všeč /na, zdej mi je pa še nerodn ratal/

Tako je. Ker svet je poln. Je nevaren, sovražen, nesprejemajoč. In je poln sočutja, ljubezni in podpore. Če so ti kot otroku predstavili samo njegovo senčno stran in si se s to predstavo zatekel v varen objem svojega kokona, potem bo zate svet vedno tak. Če te bo punca ranila /prevarala, izrabila tvojo naivnost, zaupanje, ti lagala.../ in se jim boš kasneje izogibal, da bi ne bil ponovno ranjen, ne boš nikoli spoznal, da so tudi take, ki bi te iskreno ljubile, ki bi te sprejemale takega kot si. Če te bodo kot otroka ranili odrasli in se boš zaradi tega zavlekel v nezaupanje do vseh, v osamo, ne boš nikoli spoznal, da so tudi taki, ki te spoštujejo, ti želijo dobro, te podpirajo. V tem je past zidovja. Sicer te varuje pred ranami, obenem ti pa onemogoča spoznati svet /življenje/ še z druge plati. Okna ali vrata v ta zidovje si pa ustvarjaš sam...skozi sebe. Od tebe je odvisno. Če si zadovoljen na tej strani, vmes ali na oni strani, je prav. Saj si ti ta, ki je zadovoljen.

Vsem puncam in fantu vse naj

Mayan Jst globoko spoštujem Mayito in njen boj za življenje, vredno človeka, ter vsakega, ki se trudi na kakršenkoli način ustvariti svoje življenje vsaj znosno. Zelo jasno se zavedam, kako težko je, če že kot otrok nisi deležen ljubezni, če si poniževan, ranjen, osramočen, nesprejet, kriv ker si živ, ko se ti svet okrog tebe kaže kot nekaj skrajno sovražnega, nevarnega, nesprejemajočega. Da to preživiš, moraš vzpostaviti trdne obrambne mehanizme /neobčutljivost, nezaupanje do vseh, zaupanje in zanašanje samo nase, discipliniranost, neizprosnost do sebe, izogibanje situacijam, v katerih bi lahko izpostavil svojo ranljivost, beg od neznosnosti bivanja v delo, šport, vero.../. Obenem pa vem, da izza tega kokona zidov obstaja tudi svet ljubezni, sprejemanja, zaupanja, prijateljstva, v katerem lahko varno in z zaupanjem razkriješ svojo ranljivost, svoj jaz, brez bojazni, da boš ranjen. In vem, da se vanj da vstopiti, korak za korakom, skozi sebe.

Če se vsi trije strinjate, pol je v redu. Če so pa v takem odnosu laži, skrivanje, izkoriščanje, preračunljivost, sebičnost, izdaja, nezaupanje, bolečina, trpljenje... pol pa ni... vsaj za enga znotraj takega odnosa.

Boga Mayita Ti si morala pa res met hude jebe v življenju, da si postavla tko visoko zidovje okol sebe.

.... šivala je deklica zvezdo, oj zvezdo rdečo kot kri in zraven si pela je pesem, oj pesem svobodnih je dni: "sedim, pijem, pušim i špricere rušim, život mi se zagabio" le šivaj ti deklica zvezdo in zraven veselo zapoj ..... ... Kažu: Ženit če se stari Sima, bit če pičke svima. Pa kaže stari Sima: Dok je bio mlađi Sima, jebao je majke svima. Zato sad vas tolko ima, pizda li vam materina! ... glih na RZV /radio zadnji val/

Dobro jutro džezeri, dobro jutro majstori Dal če da vas umori ovaj be- bop jutranji Ovaj be-bop jutranji. Setite se džezeri, kad su bili ameri Kad su crnci svirali, dali su folirali Setite se džezeri. Šta bi reko Davies Miles, šta bi reko Coltrane, U kafani sviraš bas, with the be-bop in your vein, With the be-bop in your vein. Šta sad vredi tehnika, okrečeš tri akorda Šta sad vrede svetske žvake, kad svirate narodnjake, dobro jutro džezeri. Šta bi reko Davies Miles, šta bi reko Coltrane, U kafani sviraš bas, with the be-bop in your vein, With the be-bop in your vein. Bluza puni džepovi, a na srcu štepovi Dole izpod Slavije, kada šina savije Kuči idu džezeri.

Max Bunker & Magnus "Alan Ford" Za razumevanje in globoko občutenje teh svetih vedskih spisov so priporočene določene predpriprave, predvsem se svetuje skupni pogovor z avtorji Bagavathgite, Svetega pisma in TIS 2008-pomlad, ob sočasnem večglasnem petju svetih pesmi Turbo Angelsov in klicanjem svetega Urha, med zauživanjem blagodeti nektarja iz gorenjskega tepkovca, sladke žlahtne kranjske izabele in dišeče trboveljske šmarnice.

A dej no. A pol bi ti reku mami, ki jo je sesul, ker je izgubila otroka: "Ti si sam lena, zabluzena in gnila in že nehej cvilt in se smilt sama seb!" Kolkim si pa na ta način pomagal že?

A dej no

Hm, Mačona, kva pa vem, jst sem samo en butl, ampak, a veš, tole se men bere kt "u, zdele mi mal ven tolče, ampak, sej mi bo ratal spet not potlačt, prekrit, zamaskirat". Mrbit bi se blo pa bolš osredotočt na to, kva pa jst občutm zdele, kakšne barve je to, kakšnega okusa, od kod vsi ti občutki, kva me bremza, zakaj ne morem, nočem, ne želim, kdaj pridejo, kaj al pa kdo jih sproži /vsa ta občutenja/, na kaj me spominjajo, zakaj jih potrebujem, kaj mi nadomeščajo, izpolnjujejo, dajejo...pa tko. Ker tist, "sej bo", je blj odrivanje, nekam not spet...do naslednje epizode. Tko se men bere. Pogumno, Mačona

Sam da ni treba o seb govort al pa razmišljat, pa je dobr. Tud če so indijanci...al pa indijančki. U, tud kremšnite so dobre.

Hola Mačona Pejt ven. Hodt, laufat. Fizična aktivnost je zlo zdravilna. Sam ne si postavt visoka merila. Samo tolk, kokr zmoreš. Če samo ležiš, vstan, nared dva koraka in nazaj v postlo. Za začetek. Če zmoreš več, dej več. Sam ne preveč, ker če ne boš zmogla, pol boš še blj potrta. Najd enga za pogovor. Magar tle na internetu /še bolš v živo/. Povej vse, kar te muč, tko kt si začela že v tem postu. Zlij svoja občutja ven. Kr govor al pa piš. Pol enkrat, k boš sama ugotovila, da si pripravljena, pa vpraš. Karkol. Ne vem kva mislš o psihiatrih, jst bi ti ga priporoču. Ja, velik je skupin za samopomoč. Tud te bi ti priporoču. Zelo. Mej se, Mačona. Kr pogumno. butl

Tole sem pisal eni na enem drugem forumu, ma, se mi zdi, da paše tud tle not. O Kaori še enkrat Prou, pa bom. Kva ti lahko nardiš s tem tvojim odnosom do tasta? Kar češ. To je tvoja stvar, čist tvoja. Lahko ga fentaš kt ščurka recimo, lahko ne nardiš nč in še naprej ješ ranitale al pa rupurute in jamraš, lahko se pogovoriš z njim in mu prepoveš zadiranje al pa ga prosiš da se ne dere več, lahko se odseliš, lahko fentaš sebe, Lahko pa se zamisliš in pogledaš, na kter tvoj žulj je stopu, skratka, kar češ. Sam dobr je vedet, da karkol boš nardila, so tud posledice tvoje izbire tvoja odgovornost. Jih morš vzet v zakup, ker so tvoje. Aja, mal sem zašel, tle naj bi se rekl kej o sprejemanju a ne. Lej, recimo da bi se men to dogajal. Jst se ne bi takoj odloču, da bi ga prosu, da naj neha, mislm, se dret name. Zakaj? Iz dveh razlogov. Če bi on tud pristal na to /kar je čist njegova stvar a ne/, pol bi blo moje razpoloženje njegova stvar. Ker bi njemu predal odgovornost nad mojim razpoloženjem, predal bi mu odgovornost za svoje življenje. Halo, mislm, kdo pa je on, da bo odločal o mojem življenju, o tem, a bom jst dobre al slabe volje. Ampak točn to bi s tem naredu. Dokler bi se on držal dogovora, bi blo men fino, ker me ne bi več bolu želodec, ko pa bi se on odloču, da se bo spet drl name, bi mene spet bolu želodec a ne. Se prav, da bi bil moj želodec odvisn od njegovega razpoloženja. A je to pol svoboda? Ni a ne. Tadrug razlog, ki je pa še blj pomemben, pa je ta, da bi mi s prenehanjem zdejšnjega vedenja onemogoču, da ga jst sprejmem. Čudn a ne. Pa ni. Lej, jst vem, da je vse v nas, mislm, v men. No, če to vem, pol tud vem, da je bolečina, ki jo občutim ob njegovem dretju, moja. In če se on neha dret, pol te svoje bolečine ne morem obdelat a ne. Zato je dobr, da se ne neha dret, dokler jst te svoje bolečine ne popenkam /sej, k jo bom, se bo on itak nehal dret/. Torej. K jst občutim bolečino, moram najprej ugotovit, kaj jo sprav na videlo. Ti si že ugotovila, da je to tastovo dretje. To je pomembno, mislm, točno ugotovit, kaj je ta dejavnik, ki sproža bolečino, sploh pa tko hudo, kt pr teb, mislm, da te začne bolet želodec. Ker, roko na srce, velik je ljudi, ki se na dretje sploh ne odzove al pa velik blažje kt ti. No, ko sem ugotovil, da je tastovo dretje ta ključni dejavnik, pol se moram čimbolj detaljno osredotočit na svojo bolečino, pravzaprav, na vse občutke in čustvene ter telesne odzive, ki jih doživljam ob dretju. Pritisk mi naraste, želodec me boli. Ta dva telesna znaka sta odraz jeze in silne stiske, tesnobe, strahu. Se prav, k se tast dere, jst občutim hudo tesnobo, stisko, hud strah, seveda tud jezo, ta je tko primarno čustvo a ne. Zdej je pa naslednji korak, da se vprašam, kdaj sem doživu ali doživljal vse te občutke z enako intenzivnostjo kdaj prej, pravzaprav kdaj prvič. Ne bom dost kiksnu, če bom predvideval, da je blo to nekje v moji otroški dobi in se bom osredotoču na ta cajt svojega življenja. No, tle se moram mal ustavt. Tole iskanje je prazaprav najblj zoprna faza tegale procesa. Ker, če mam srečo in gre za dogodek /dogajanje/, ki je vzrok tega vzorca, mislm, mojega bolečega odziva na ravnanje tasta v sedanjosti, ki ni zapečen pregloboko v mojo podzavest ali clo pozabljen /najglobje v podzavesti zapečen vzorec, ki seveda deluje, vendar ni povezave z zavestjo/, potem se zna nardit, da se bom spomnu dogodka /dogajanja/, ki je vzrok tega vzorca. Fino, to je idealno. Če pa je vzorec nekje globje, pol je zlo pomembno, da ostajam pozoren na svoje občutke, na nianse, barvo, intenzivnost /bolečine, tesnobe, strahu, stiske/ in se zavedam, da lahko pride do preboja, tko, spontano enkrat. Da se kr spomnim. Zdej, če sem pozoren in v zavedanju, pol mi tak utrinek ne bo ušel, znal ga bom povezat in tko pridet do izvora, se prav, do dogodka /dogajanja/, ki je vzrok. Včasih pa to tud ne gre, se ne zgodi. Če je stvar moteča tko kt pr teb, pol si je pametno poiskat enga stručkota, da ti pomaga. Če se spozna na to, pol bo iz tvojega delovanja danes znal vsaj približno /al pa kr dost precizno/ ocent, kje ma mačka mlade in se bo osredotoču na določeno obdobje in del odnosov, ter te z vprašanji navigiral prot cilju, se prav dogodku /dogajanju/, ki je vzrok. Problem je, ker je takih stručkotov dost mal, pa še težko je prit do njih. Zdej, poleg teh treh metod iskanja vzroka, so dost uspešne tud raznorazne tehnike, kaj vem, dihalne tehnike, tek, tehnike z zvoki, meditacija, molitev /ta je zlo dobra/...pa tko, da pride do preboja, mislm, da se spomniš a ne. Za tiste, ki verjamejo v reinkarnacijo, je mrbit dobra tud regresija, če ne uspejo prit do vzroka, ker lahko skoz regresijo ugotovijo, v ktero smer, v kter del odnosa naj se osredotočjo. Tle te moram nekej opomnit. Nek si napisala, da je problem v odnosu med teboj in očetom. To vedet ni dost /je pa pomagalo, mislm, v kter del odnosa in s kom se usmert/. Treba je najt prav dogodek, kaj vem, recimo, k si bla stara štiri leta in je oče vpil na mamo al pa nate enkrat, ti si pa bla v silni stiski, mrbit si se clo polulala od strahu in si se bala, da bo kej naredu teb al pa njej in si ob tem občutila krivdo. Mislila si, da si ti kriva za to. To je dost pomembno, ker otroci, na žalost, podzavestno zmerej prevzemajo krivdo nase. Za karkol v odnosih, če joka mama al pa ata, če se dere en al pa drug, če je tih, če mu je težko... Evo, to je prvi korak. Se prav poiskat dogodek /dogajanje/, ki je vzrok, da ti tko težko prenašaš dretje in občutiš tako hudo stisko. Naslednji korak je podoživetje tega dogodka /dogajanja/ sedaj, k si odrasla in to čimblj avtentično. Poskus se spomnt detajlov, občutij, duševne in telesne stiske, ki si jo doživljala takrat, k se je to dogajal, čimveč detajlov /ozaveščanje rečejo eni, eni pa ne/. Pol je treba ta isti dogodek /dogajanje/ pogledat, analizirat, ovrednotit z odraslimi očmi, z vsem tem vedenjem in znanjem, ki ga maš zdej, ta trenutek. Medklic. Na tej stopnji je pa zelo koristno in dobro, da si čimbolj na ti z znanjem o dinamiki, zakonitostih in mehanizmih, ki vladajo v odnosih, da maš čimveč pojma in zavedanja o tem, kdo je za kej odgovoren, da se čimbolj spoznaš na sočutje in empatijo /zame je to isto, za ene ni/, da se čimbolj zavedaš, da ljudje delajo tko kt znajo al pa zmorejo tist trenutek, pa še kej je dobr vedet, pa se ne spomnim glih. Več ko imaš teh znanj, vedenj, izkušenj, blj realno boš lahko ovrednotla tist dogodek /dogajanje/. Recimo, če se osredotočva na tist hipotetični dogodek, ki sem ga opisal mal prej. Zdej, k si odrasla, boš lahko ugotovila, da takrat oče ni vpil nate al na mamo zato, k te ni mel rad, ampak zato, ker ni znal al pa zmogel drgač /primerjaš ta dogodek z ostalim dogajanjem skoz tvojo mladost in sedaj v odnosu z očetom/. To pa ni zmogel al pa znal zato, ker je bil sam tko vzgajan, ker je bil tud on "žrtev" enake vzgoje in je samo privzgojene vzorce prenašal naprej. Tole res vzem samo hipotetično, ker jst o teb ne vem nč, razen tega kar si napisala in če bi se hotla zgovarjat konkretno, pol bi pač moral mučo več vedet o teb in tvojih, mislm, starših in njihovih starših in še marskej druzga tud. Jst ti tle pišem samo, v ktero smer je dobr usmert svoje delovanje okol, kva že, ovrednotenja. Naslednja stvar je, da se zaveš, da ti nisi bila kriva za ta dogodek, ne glede na to, kaj si storila in da si prevzela krivdo nase in jo zapekla v podzavest zato, ker si bla otrok. In tud težo dogodka, stisko, ki si jo doživljala, si doživljala zato, ker si bla otrok. In tud, zapekla se je v tvojo podzavest kt vzorc na tak način zato, ker si bla otrok. Star štiri leta. Še kej je treba ovrednotit ampak, to je res odvisno od dogodka. Kako lahko veš, da te je oče imel rad, čeprav se je takrat drl nate al pa na mamo? Iz drugih dogodkov, ki pa jih imaš v zavesti in se jih lahko spomniš a ne. Zelo pomembno je, če se ti o tem dogodku /dogajanju/ lahko pogovoriš s starši, jim zdej poveš o tem, kakšno stisko si takrat doživljala, kakšne probleme maš zarad tega še dons in da ti povejo, zakaj so to storili, zakaj so to počel. Tak pogovor lahko silno pohitri vso zadevo, lahko pa tud ne, če se onadva nista o tem pripravljena pogovarjat in sprejet, kar že masta za sprejet. Recimo, svoj del odgovornosti za to, kar sta nardila. Zlo pomaga tud, če prosta za odpuščanje recimo. Tale ovrednotenje je sila pomembno. Ne, ni dost to nardit samo enkrat. Včasih ga je treba stokrat, tisočkrat, del po del, odvisno od globine rane, od prizadetosti. Dokler še boli. In to je dost. Pravzaprav ni dost. Lahko gre za sklop različnih vzrokov z enako posledico in je dostikrat treba kompleten proces od iskanja preko ozaveščanja in ovrednotenja ponavljat. Za vsacga posebej. Mislm, Za vsak dogodek/dogajanje/, ki je vzrok vzorca. Včasih pa to ni treba, včasih se z razrešitvijo enega čist spontano razreši več njih. In to je dost. Kaj je posledica tega procesa? To je zdej to bistveno, ključno. Odpuščanje. Seb, ker si odreagirala takrat tko kt si in razumela tko kt si, ker si bla otrok. In akterjem /recimo očetu/, ker so takrat deloval tko kt so, ker niso znal al pa zmogl. Zdej, so rane, ki rabjo več korakov, kt teh par, ki sem jih opisal. To so recimo spolne zlorabe, situacije, kjer so akterji mrtvi al pa niso dosegljivi al pa se niso pripravljeni pogovarjat, pa tko. Evo, to je to. A je to zdej konc? Hja, ne, ni še. Tle je še delo. Kr ostanva pri dretju tvojga tasta in tvojih odzivov na dretje. Jst vem, da so drugi moj špegu. Da lastnosti, ki jih pri njih ne prenesem, sem nestrpen, jih sovražim al pa silno občudujem, kažejo na lastnosti, ki jih mam sam, pa se jih sramujem tolk globok, da sem jih odrinu v področje nezavednega tko globok, da se jih ne zavedam. No, ker to vem, bom začel to lastnost, v tem primeru dretje, iskat v seb. Iskal bom dogodek /dogajanje/, zarad kterga sem to lastnost odrinu od sebe v podzavest. Postopek iskanja, ozaveščanja in ovrednotenja je enak, kt prej. Recimo, mrbit bom pršu do dogodka, da sem vpil na mamo, kaj pa vem zakaj, ona je takrat jokala, jst sem občutu silno krivdo, strah pred zapuščanjem, verjetje, da nisem vreden njene ljubezni al pa verjetje, da me nima rada. Spet ga bom podoživel v vseh niansah in ga ovrednotu z vsem svojim sedanjim vedenjem in znanjem z odraslimi očmi. A je to dost. Ne še. K bom enkrat odkril, da je ta lastnost, ta dretje, tud del mene, me čaka še grande finale. V tej lastnosti /moji senci, ker je moja senca a ne, ker jo ne sprejemam za svojo, pravzaprav, jo clo zanikam/ moram najt še nekej. Njeno sonce. Dragulj. Se prav, moram najt dogodek, ko se je pa ta lastnost izkazala za dobro, za nekej dobrega. Spet se spustim v iskanje dogodka in ga najdem /na enak način kt ostale prej/. Recimo, da se spomnim, kako sva šla z mamo al pa očetom, eee, recimo v trgovino, pa sem se jst začel, preden sva sedla v avto, dret in nisem hotu, da bi šla z avtom, ker sem mel glih nove čeveljčke in sejih hotel pokazat vsem okol sebe. Mama, ki je že odklepala avto, se je vdala, zaklenila avto in stopila prot men, takrat se je pa v naš avto zaletu avtobus in ga speštal v nulo. Jst sem torej s svojim dretjem rešu sebe in mamo /u jebenti, kva sem naložu zdele a ne/. In ta dogodek je dragulj, je sonce te lastnosti. Šele zdej, k sem najdu sonce v tej senci, lahko sprejmem to lastnost za svojo. Lahko jo posvojim. Postala je del mene. Kva pa to pomen. Sprejel sem ta del sebe. Sprejel sem sebe mal več, kt sem se sprejemal prej. In o lej čudež. Zdej lahko sprejemam tud tistga, ki mi je to mojo skrito lastnost, to mojo senco, kazal. To je, mojega tasta. Oziroma ta del njega. Zakaj? Ja, ker je enak kt jst. Ker mam tud jst to lastnost, ki jo ima on. Lahko ga začutim. Lahko prepoznam, da mu ni lahko, da ima probleme, ki jih izraža skoz svoje dretje. Lahko občutim sočutje do njega. In, o lej še en čudež. K se on ponovno dere, mene ne boli več želodec, ker so vse tiste rane, ki so povzročale bolečino, zaceljene. In o lej, še en čudež. Tast se bo nehal dret, ker sem jst to lekcijo absolviral. Je ne rabim več. Sem se naučil, kar me je učil. Tko gre sprejemanje...pr men. Zdej, a je res treba skoz ta proces? Tko je. Če češ pozdravt svoje rane, pol ja. Če ti je pa zadost, da se tast samo neha dret in ti povzročat bolečino, pol pa ne. Pol je pa dost, da se odmakneš od njega. V čem je razlika? Če boš rano pozdravla, pol boš lahko sobivala s tastom še naprej, kvalitetno, brez bolečine, kar je fajn, recimo, kadar ti pomaga, ti merka otroke, pa tko. To je ena kvaliteta v življenju, met dober odnos s tastom. Če se odmakneš od njega, pol boš sicer živela brez te bolečine, ampak tvoje življenje bo okrnjeno glih za to dimenzijo odnosa, za pomoč, merkanje otrok, pa tko a ne. Poleg tega pa se lahko hitr zgodi, ma ne, ne lahko, ziher se bo, da bo prišel en drug, ki se bo drl nate, ker, ja, ker se ti bo lekcija ponovila, prav s tem namenom, da si pozdraviš rane, ki jih imaš za pozdraviti in poiskat en del sebe, ki si ga izgubila, pravaprav, odrinla od sebe, skrila, prekrila, pozabila. A ti lahko še kej povem? Ja vera, vera je ena taka čudovita pomoč pri teh procesih, ker te nos takrat, k ti je najtežje, ker, včasih je za popizdit težko, k ti da oporo, ki je zid, na kterga se nasloniš, ko nabiraš nove moči za delo. Delo na seb. Za vsak korak. Ker vsak je tvoj. Od prvega do zadnjega. V kaj verjet? Jst verujem vase in v Boga, kako ti imenuješ sebe in Boga, sploh ni važn. Ziher sem velik pozabu napisat. Mrbit se bom še kej spomnu, pa bom kdaj kasnej, al pa tud ne. Evo, Kaori, velik poguma, vztrajnosti, vere. Pa ene dobre čevlje si nabav. Ker te čaka dolga pot, velik korakov. Če češ. Odvisno je samo od tebe. Mej se fest. butl

Eee, mislm, kaj pa je to...vera?

Kaj sploh vsakdanjost je? Je življenje. Sej druzga, razen vsakdanjosti, sploh ni. A veš, da te ne zastopim, Kabalist. Glih ti nonstop poudarjaš zavedanje, pozornost, tle pa govoriš, kako je zavedanje v nepomembni vsakdanjosti nepomembno. Ja, skoz kaj pa pol spoznavaš sebe, svoj, kva že, osebni pekel, če ne skoz zavedanje v vsakdanjosti in ja, tud kupovanje avtomobila je del le-te. A se ti ne zdi, da je pomembno, da se vprašaš, zakaj pa je zame pomembno kupit jaguarja, da se bom pohvalu pred sosedi. Od kod ta potreba, da se hvalim, da drugi vidjo, kaj mam...pa tko. Skoz kaj sploh rasteš, postajaš to kar nek v osnovi si, če ne glih skoz zavedanje v vsakem trenutku vsakdana? A je še kej druzga? In, ker si spet, tudi v tej temi, uporabil izraz duhovnost. A ni duhovnost živetje te vsakdanjosti prav tu in ta trenutek? Si ti prepričan, da si skozi ta, tolikokrat poudarjani osebni pekel že šel?

Mmmmm, stopljeno čokolado imam najraje.

Mysti, še na mnoga leta naj ti jo ometa

Ojla Kabalist Men se zdi, da ti tole mal preveč poenostavljaš. Matere vse prevečkrat ravnajo tko, kt so ble naučene in občutki, ki jih majo, so v tesni povezavi z naučenimi vzorci. Jst v knjigah nisem nikjer zasledil, da bi se favorizirala permisivna vzgoja, nasprotno, zelo dobr so opisane pasti in posledice take vzgoje. Zakaj se permisivna vzgoja tolk prakticira dons? Iz več razlogov. Otrok bo mel vse, za kar sem bil jst prikrajšan, kt otrok, je vodilo tistih, ki so živel v revščini, pa ne le materialni, tud v pomanjkanju pristnih odnosov /pomanjkanje ljubezni - ker so starši izhajal iz družin, kjer je bil otrok le poceni delovna sila, kjer se čustva niso izkazovala, kjer so bili vpleteni alkohol, nasilje, gospodar-suženj relacije... pa tko/. Starši, ki izhajajo iz takih družin, v današnjem cajtu lahko nadomestijo materialno pomanjkanje svojim otrokom, ne morjo, zmorejo, znajo pa nadomestit lastnega pomanjkanja ljubezni, ker jih tega noben ni nauču, ker tega pomanjkanja tud porajtajo ne, se ga ne zavedajo, pa tko. Drug razlog prakticiranja permisivne vzgoje je v pomanjkanju cajta in na tak način kupujejo otroško "ljubezen", plus, kar je zelo pomembno, tudi ti starši imajo v svojih vzorcih manjko ljubezni, ker tudi oni izhajajo iz družin, v katerih se ljubezen ni izkazovala na način, da bi se otroka spoštoval kt osebnost, se ga sprejemal tacga kt je, pa tko in zato je pol za te starše način izražanja ljubezni v materialnem dajanju...pa tko. Zato jst na intuitivno vzgojo ne dam kej dost in se ne zanašam nanjo. A veš, Kabalist, tud vzgoja otrok je pač, kaj, del življenja. Tko kt maš probleme z vzorci, ki si jih pridobival od otroštva naprej, v vsakdanjem življenju, tko te ti isti vzorci jebejo tud v vzgoji svojih otrok. Tko kt se morš za dvig kvalitete vsakdana dajat s temi vzorci, posegat vase, spreminjat in sprejemat sebe, se učit in naučeno uporabljat v vsakdanu, tko to velja tud za vzgojo, tud ta je del vsakdana. In mislt al pa verjet, da je odnos do svojih otroh izvzet iz vpliva teh vzorcev in da če te v vsem jebejo v glavo, v vzgoji te pa ne bojo in boš kr intuitivno znal vzgajat prav, je iluzija. Tko kt se morš soočat s svojimi bolečinami, ranami, strahovi, slepimi pegami, napačnimi prepričanji in se učit in naučeno spravljat v živetje zdele in ta trenutek, da bo tvoje življenje lepše, boljše, blj polno, z več ljubezni, z več samospoštovanja, samoljubezni, z boljšo samopodobo, tko to čist enak velja za vzgojo svojih otrok, ker je tud ta enako podvržena tvojim strahovom, deficitu ljubezni, slabi samopodobi, napačnim prepričanjem, neznanju, nepoznavanju dinamike, mehanizmov, zakonitosti odnosov...pa tko. Mej se fest. butl

Všeč mi je tvoje pisanje, Mayita, mislm, odločnost, volja, energija, vztrajnost, ki veje iz njega. Mislm, mladostna zagnanost. Ker, brez tega ni nč a ne. Ni napredka. V naši firmi mamo tak razvojni tim. Mlade junce z neomejeno energijo, voljo in svežimi, nekonvencionalnimi idejami, vedno pripravljene podreti vse zidovje pred seboj in vlečt voz naprej. In enga starga kozla, ki upravlja z vajetmi, sej veš, da vsi potegnejo v isto smer, da voz ostaja na cesti in da ga ne vrže iz ovinka. Mal sem zašel zdele. Zakaj pišem tole? Tamle si napisala, da pejt ven, če v zakonu nisi srečen. Maš prou. Samo, hja, zdej, jst verjamem /lastne izkušnje, pa tko/, da maš glih tega partnerja z nekim namenom, da je za nekej glih najblj idealen /za kva že? za pozdravt ene stvari/ prou ta partner in če ga skenslaš prej, preden popenkaš to, zarad česar sta se sploh najdla, nisi naredu kej dost. Ker bo naslednji glih tak, ker si tud ti še zmerej isti. Ok, ne bo mel enakih trepalnic mrbit, ampak vse tist, zarad česar si spizdu od prejšnjega prej, preden si to predelal, bo mel tud ta. In tko si pršu z dežja pod kap. In tko lahko bežiš od enga do druzga in zraven preklinjaš kar češ, kako so vsi desci isti /al pa babe a ne/. In se boriš in boriš, tko celo življenje, zmagaš pa ne. Ni dost izbrat drugo vedenje, če ti trenutno povzroča bolečino al pač karkol ti že. V partnerstvu pa sploh ne. K izbereš drugačno vedenje, tako, ki ti ne povzroča bolečine, te bolečine seveda ni več. Fino a ne. Za ene je to dost. Vsakič izbirajo vedenja, ki ne povzročajo bolečine /al karkol že, česar se želijo znebit/ in tko čist dobr živijo do konca življenja, ne da bi se ozirali nazaj, ne da bi se kdajkol vprašal o vzrokih za te, zdej minule bolečine. Ampak kva to pomen? Če bojo spet izbral enako vedenje kt prej, mislm takrat, ko so živel z bolečino, se bo ta vrnila. Zato morjo skoz izbirat vedenja, ki bolečin ne povzročajo. To pa pomen, da si omejujejo svoj diapazon možnih vedenj. Njihov življenski prostor delovanj se skrči, je omejen. Primer. En, ki je bil v ljubezni razočaran, pa obenem nč naredu, da bi odkril in predelal vzroke tega razočaranja in ki je takoj spizdil iz takega odnosa, bo dobu novga partnerja, ki bo glih tak in bo ponovno razočaran in bo spet spizdu iz odnosa. Zdej, če mu bo teh bolečin dost, bo izbral drugačno vedenje, tako, da teh bolečin ne bo več. Al ne bo šel v nov odnos /pol tud razočaran ne bo mogu bit/ al pa bo šel v odnos tko, brez odpiranja, z zapuščanjem prej, preden bi bil lahko spet prizadet. Mislm, sploh ni slabo, če mu je to zadost dobr. Če mu pa ni to zadost dobr in če hrepeni po partnerskem odnosu, v katerem se lahko odpre, odkrije svojo ranljivost, zaupa in tud ljubi z vsem srcem brez strahu, da bo spet in spet izigran /al karkol že/, bo pač moral pogledat vase in nazaj in poiskat vzroke, zakaj se mu to dogaja in jih tud predelat. Ker šele pol se mu enaki partnerji ne bojo več dogajal. Zakva pa ne? Ker ne bo več enak, ker bo tiste lekcije, zarad kterih so se mu prejšnji partnerji dogajal, že predelane. In kva je rezultat tega? Njegov diapazon možnih izbir vedenja ostaja. Lahko spet iskreno ljubi, ne da bi ga bolelo. Pa še ljubljen je lahko. Zato je smiselno, da se ukvarjamo z vzorci in vzroki našega delovanja in ker pač praktično vsi izvirajo iz preteklosti, jih je treba tam poiskat. Glih zato, da si širimo našo prihodnost, skozi delovanje tle in zdej. Bežat od preteklosti tko, da jo zanikamo, pomen omejevat naše delovanje v sedanjosti in s tem oženje prihodnosti /clo onemogočanje/. Ukvarjanje s preteklostjo na način, da iščemo odgovore na naše delovanje v sedanjosti, njeno preobražanje in s tem kreiranje prihodnosti, ne pomeni živetje v preteklosti. Nasprotno. To pomeni aktivno živetje sedanjosti. Živetje v preteklosti pomen nesprejemanje odgovornosti, pomen samosmiljenje, žrtviranje, depresiranje. Pravzaprav, živetje v preteklosti pomen neživetje. butl

Mmmm, tole je tud jebena tema, mislm, okol krivde in zlobe. Jst verjamem, da pravzaprav vse mame /skor vse/ hočjo svojim mladičem vse najboljše. In se tud trudjo z najboljšimi nameni kokr vejo in znajo. Problem je v tem, da vse ne vejo, kva je za mladiče najbolš. In delajo kar pač delajo /kokr so ble naučene/. butl

O Kabalist Zdej, tole je jako klizav teren, mislm, tale intuitivna vzgoja. Ker, kva si ti al pa kdorkol sploh predstavlja pod tem pojmom, a ne, mislm, intuicija? Ker, ponavad čist tko, podzavestno, vsak od nas v danih situacijah reagira tko kt je naučen. Tud pri vzgoji. Če si pojem intuicija uporabu v tem smislu, pol si brcnu v temo. Zakaj? Ker reagiranje po priučenih vzorcih, pa čeprav podzavestno in z občutkom, kako je to pa res dobr, lahko da ni dobr, pravzaprav, lahko je čist narobe in tud pod razno ne dobr za otroka /al pa za nas/. Če pod intuicijo razumeš kej druzga, pol razlož prosim, kaj naj bi to blo in kako do tega pridet. Zelo splošno razširjeno mnenje je, da mame kr vejo, kva je dobr za otroka. Pa ne vejo. Tud pod razno ne. Tist kar one vejo, je to, kar so se naučile, kar so njihove mame delale, k so ble mejhne, kar so jim vbijali v glavo. Če je to to, kar je za otroka najbolš, pol bojo delale dobr, če so pa ble naučene drgač, bojo delale drgač in lahko, da je za otrokov razvoj slabo, čeprav bojo delale z najbolšimi nameni in v svetem prepričanju, da delajo prav. Zato se men zdi zanikanje pomena znanja v knjigah najmanj neodgovorno, kar se tiče vzgoje otrok. butl

Hvala ti za odgovor, Mayita