Hojla Pujsita Ja. Je. Velika. Pr men. Jst sem mel prvega sina zlo zgodej /dons gledan/, pri 22-tih, drugega pa štiri leta kasneje. Obakrat, lahko rečem, nezrel, pravzaprav na začetku. Zakona, službe, eksistence, kariere. Ok, to ni nč narobe, vsak tko začne ponavad. Ni blo pa dobr, da sem bil hudo, kva nej rečem. Naduvan. Mislu sem, da vse vem /tu je bla ziher največja cokla, kar sem uvidu dost dost kasnej, ko sta bila otroka že skor al pa že odrasla/, da vse zmorem. Z levo roko. Čeprav mi je bla družina vse, se tko nisem obnašal. Poslušal sem ju, pa ne slišal, čutil sem ju, pa ne občutil, gledal sem ju, pa ne videl... Tko kt sebe, a ne. Vnučko doživljam čist drgač. Zavedam se je...tko kt sinov že en cajt. Kt posebno, najdragocenejše, neponovljivo...Božje darilo. In me začara. Vsakič.