Robida

Ej, do solz sem se nasmejala, ko sem tole brala. Polepšala si mi dan.

lepa anka, kako si kaj danes? Še en srček zate.

Zanimivo bi bilo slišati ali brati še razmišljanje drugih. Če malo pomislim. Nekaj časa nazaj je bila pri nama doma bioenergetik. Res smo sedeli skoraj 4 ure, ampak v temu času sva zvedela ogromno stvari. Jaz teh stvari nisem poznala niti razumela. Recimo zemeljska sevanja. Tam kjer sem jaz spala je bilo prav noro. Križalo se je kozmično, vodno sevanje in še Hartmanov križ. To je bila tudi razlaga za vse moje težave, slabo počutje. Potem ko sem se preselila, je bilo popolnoma drugače. Če bi ostala tam mi po razlagi bioenergetika ne bi pomagala nobena terapija, ker bi se vedno vračala nazaj in vse kar bi čez dan dobrega naredila, bi se ponoči vrnila na slabo sevanje. Druga stvar: aura; tam, kjer je poškodovana oziroma oslabljena ta sevanja naredijo še več škode. Drugo vprašanje pa je, ali ima sploh kdo celo avro in če je cela ali lahko kljub temu pozitivna zemeljska sevanja delujejo. Kolikor mi je bioenergetik razložil da so iz zemlje tudi pozitivna sevanja ki jih rabimo za normalno funkcioniranje. Te stvari mene zelo zanimajo, vendar mi je še veliko zadev neznanka. Veselim se vaši postov.

Oh pa še nekaj moram napisat Vrbi, potem pa zaključim to debato. Kar se dohtarjev tiče v SLoveniji. Imela sem veliko srečo, da sem spoznala ljudi, ki so me po ugotovljeni diagnozi na hitro spravili pod nož, drugače ne bi tega pisala. Vsem tem bom za večno hvaležna. Če bi čakala rednim potom.... no ja. Tudi to je življenje. Pa lahko noč.

ŽIVLJENJE JE LEPO. TAKO SI GA PA LAHKO NAREDIMO SAMI. TUDI DANES JE BIL KRASEN DAN, DEŽ JE OPRAL PRAH. Za dežjem bo prišlo sonce in spet bo krasen dan. Polepšajmo si ga z lepimi mislimi, z lepimi željami. Jutri se bomo zbudili v krasen dan. Zgodile se nam bodo stvari, ki so prave za nas vsakega posebej. Strah-verjetno se bo še kdaj pokazal. Objeli ga bomo in se bo zmanjšal. ŽIVLJENJE JE RES LEPO, VSAK DAN SE NAM KAŽE V DRUGAČNI LUČI. Lepe sanje in mir vam želim vsem

Moje mišljenje je, da tukaj na tem forumu ni prostor za taka "obmetavanja". Razlogov za bolezni, take in drugačne je veliko. Ne moremo metati vse v en koš. Vsak bolnik rakav ali s kakšno drugo boleznijo ima svojo zgodbo. Vsem je pa skupno eno: nikoli si nismo vzeli časa zase. Vse drugo je bilo prej. Življenje je eno teorija je drugo. Spoznala sem ljudi, ki so preboleli raka, pa niso šli nikoli k psihologu, veliko smo se pogovarjali. Iz izkušenj teh ljudi se lahko veliko naučimo. Največ energije in volje do življenja so mi dali ravno ljudje ki so preboleli raka in živijo po zdravljenju že 5, 8, 10, 15 let. Takrat, ko sem najbolj potrebovala strokovne ljudi, kamor, predvidevam sodite tudi psihologi, ni bilo nikogar. Ni bilo nikogar, ki bi me prijel za roko, ali potolažil ali ozmerjal ali pa dal navodila za naprej. Sama sem iskala naprej, sama sem se morala spopasti s svojo bolečino. Tako opevani strokovnjaki - nikogar ni bilo, ki bi znal ali hotel pomagati. Samo: tukaj imaš diagnozo, tukaj imaš napotnice, .... kaj pa sedaj, kaj naj naredim, kako naj živim. Četudi si v Nemčiji, kje ste pa psihologi takrat ko res človek rabi pomoč. Ali si ti povezana z onkologijo v Nemčiji tako, da priskočiš na pomoč takrat ko ima človek največje travme. Kje ste takrat. Lahko je govort takrat ko se človek že pobira, obmetavat ga z raznimi negativnimi zadevami. Ali ti tako pomagaš rakavim ali bivšim rakavim bolnikom. Kje imaš pa ti sedaj svoj obraz. S kom se bom družila je pa samo moja izbira. Če nočem biti z nekom, ki mi ne odgovarja zaradi kakršnega koli razloga je pa samo moja stvar. Jaz sem izbrala življenje in ravno zato hočem biti z ljudmi, ki tudi pozitivno gledajo na življenje. Moram reči, da si me razjezila in jemlem si pravico da ti to povem v obraz. Če hočeš ti lahko v OS pošljem vse moje podatke, da ne boš mislila da se skrivam. Ne vem kaj tebi pomenijo čustva. Jaz zelo dobro vem. Toliko čustev kot je privrelo na dan v zadnjem letu jih ni v mojem celem življenju, pa bom kmalu praznovala Abrahama. Ljubezen - takrat ko človek zboli se šele pokaže prava ljubezen - med partnerjema. Če bi bilo na svetu vsaj delček take ljubezni, ne bi bilo vojn, lakote, sovraštva. Šla si predaleč. Čeprav si psiholog-strokovnjak, si si kar se mene tiče dovolila preveč. Če bi imela srce odprta za čustva ne bi odreagirala na moj post tako napadalno. Ne ti mene ucit o custvih, jaz sem jih studirala. Vsako custvo se rodi iz misli, kako ti mislis o necem, pa tudi kako zupnik misli o cem ali kdorkoli... in ti bos mene ucila o ljubezni in o psihologiji :o Kam gremo? Ti si jih študirala...hm. IN TI BOŠ MENE UČILA... hm. Zanimiva reakcija psihologa-strokovnjaka. Namesto miru Na tem mestu se enkrat, jaz nisem odvisna od dobre ali slabe volje, jaz sem uravnovesena oseba.... pa tega ne morete videti in sklepate kaksne volje sem jaz... to so vas e ocke, da tako gledati in vase RAZPOLOZENJE (zdaj sem nasla pravo besedo :-) No ... ne vem. Jaz zase vem, da sem v sebi našla mir. Ne bi razglabljala o tem kdo je uravnovešena oseba in kdo ni... ne vem, ne vem. VEM PA ENO: HOČEM ŽIVETI IN MOJ MOŽ ALEF MI TRDNO STOJI OB STRANI IN MI VČASI NASTAVI RAMO ZA ZJOKAT, VČASIH ME TOLAŽI, VČASIH ME OZMERJA, ampak greva po najini poti naprej. Včasih je malo vijugasta, ampak greva naprej. Ne ozirava se na tiste, ki naju gledajo od strani in čakajo kaj se bo zgodilo. Tisti redki ki so ostali pa velikokrat vprašajo: KAKO SI? in jaz jim rečem: ZDRAVA SEM. ŽIVIM. LEPO MI JE. Pa en lep pozdravček vsem in lepe in mirne sanje.

Ja ane? Pa hvala za slikco.

Tako kot ljubezni je lahko tudi laži več vrst. No če spet rečem, včasih so rekli: TOLK LAŽE DA ŽE SAM SEB VERJAME. Ja točno tako. Če eno stvar trdim, pa tud če za nekoga drugega ni res, je lahko zame resnica, ker mogoče je. Ni pa rečeno, da je tako za vse. Vsak človek je poglavje zase, ravno tako kot je več resnic, več laži, več ljubezni. Ne moremo zmetat vse v en koš. Ne glede na to pa da nekoga obtožimo, da laže... no to je pa kar hudo, ker ni nujno da res laže, kajne?

Vrba, ko berem tvoje pisanje, ne morem verjet da to piše "zdravilec". Namenoma sem se izognila besedi psiholog. Namesto, da bi umirjala situacijo, jo še razpihuješ. Z besedami si pri marsikom na netu šla kar predaleč. Moje mišljenje je, ne glede na to terapevt ali ne, nekje obstaja meja. Še posebej če se osebno ne poznamo. Če pogledam kako jaz osebno reagiram na človeka, ki pri meni gre predaleč (ne analizirat moje razmišljanje, ker ga nočem in me ne zanimajo tvoje analize): enostavno zaprem vrata in hočem da se odstrani iz mojega življenja, ker ga ne rabim. Hočem družbo ljudi, s katerimi bomo iskali pozitivne plati življenja. Ljubezni je pa več vrst. Ko se ljubljeni osebi kaj pripeti je ljubezen na preizkušnji. Ob poroki je župnik rekel med drugim: SKUPAJ - V DOBREM IN SLABEM, V ZDRAVJU IN BOLEZNI. Takrat vem da nisem poslušala, vendar sedaj mi te besede odzvanjajo v ušesih. Pa pozdravček vsem .

Ja marsikdo v tem času mi je že rekel: JAZ PA TEGA NE BI PRENESEL. Dokler sam ne zboliš se ti to vse zdi kot grozljivka. Ko sem hodila na kemoterapije, nas je bilo nekaj ki smo imele enake termine. Lahko povem, da nas je bilo malo, ki smo se znale posmejat, ali pa recimo izgubo las vzeti s smehom z pozitivnim pogledom za naprej. Zdaj imamo že vse krasne lase, boljše kot prej, tako da je vse OK. Včasih so bile to tabu teme, no saj so še danes, vendar pomembno je da veš, da vsak trenutek lahko preživiš lepo, srečen da si živ, ali pa se začneš smiliti sam sebi. Jaz sem vesela vsakega trenutka. Življenje sem si umirila. Ni mi več pomembna materialna plat. Pomembno mi je, da imam oziroma imava z možem tisto kar naju razveseljuje in pa daje možnost da tudi osebno napredujeva. Lep pozdravček.

Sedaj je že na vrtu dovolj zelenjave, tako da je kuhanje v voku idealno, pa še hitro je vse pripravljeno. Kako vam kaj uspeva te vrste kuhanje? Ali ste že probali v voku narediti pomfrit? No še nekaj, na koncu ko daste hrano na krožnik, ko je še vroča posujete z ribanim sirom za pizze, ki ga dobite v trgovini, ali pa ga kar sami naribate. mmmmmmmmmmmmmmmmmm

Da se še jaz malo vključim. Ena prvih knjig, ki mi je pokazala, da so tudi lepše plati življenja, jaz temu rečem, da je biblija: MOČ POZITIVNEGA MIŠLJENJA od Normana Vincenta Peala. Od tu naprej sem iskala naprej. Recima MOČ JE V TEBI Louise L. Hay. Oba pisca govorita iz svojih izkušenj IZ SRCA, vse to se čuti v teh knjigah. So še tudi drugi pisci, venda je veliko teorije. Pa veliko uspeha

Ja mene je v začetku to malo begalo, vendar, ko sem brala naprej, sem iz nje črpala strvari, ki so bile pri meni problem. Recimo zamere, jeza... Kako poizkati notranji jaz oziroma, kot tudi Luise Hay govori precej v svojih knjigah. Res je tudi da je knjiga precej težka za razumet, posebno tisti del, ko govori da je odkrila vodiča, kako ga je odkrila. Ta del mi je tudi dal precej misliti, vendar kot sem napisala, ko mi bo nekaj reklo, jo bom spet vzela v roke. Kar se pa avre tiče, jo pa malokdo vidi, vsaj kolikor sem se pogovarjala z bioenergetiki.

Ja, recimo da skupaj obirata maline. On sicer ve zate, ti pa za njega ne. hi hi.

Nekaj časa je že kar sem imela v rokah knjigo PREBUJAJOČA SVETLOBA od B.A.Brennan. Tudi nekajkrat sem že imela v mislih, da bi odprla to temo. No zdaj je verjetno pravi čas. Če jo je kdo prebral, bi želela da se oglasi, da jo malo predebatiramo. S pomočjo te knjige, sem našla pot življenja in razlage za določene situacije v katere sem pred boleznijo zapadala in pa pokazala mi je kako najti razlage za določene reakcije v dogodkih iz otroštva. Kaj pravite?

Zato če te je nečesa strah še nisi psiho. Kar nekaj let nazaj je kar sem jaz gledala film GRIZLI. Še veliko let me je bilo strah. Ko se je kje kaj premaknilo, sem mislila da je medved. To ni nekaj novega. Ko sem jaz imela največje težave sama s sabo, je bilo prvo kar sem naredila, da pred spanjem nekaj ur nisem gledala televizije, pa še tisto kar sem gledala sem izbirala in gledala samo pozitivne stvari. Danes me ne gane dosti stvari. Pa še kljub temu ne gledam grozljivk... V življenju je velikokrat tako da lahko izbereš pozitivno zate ali pa negativno. Jaz sem tukaj potegnila črto.

To kar si tukaj napisala mi je poznano. Kar se tiče OŠ in tako naprej. Sedaj so moji otroci že izven SŠ. Ko sem v času bolezni šla nazaj kolikor sem se lahko spomnila so privrele na dan tudi stvari iz OŠ in moram reči, da so tekle solze. Tudi to mi je poznano, da sem bila brez prijateljev, da so me starši zapirali... Ja, vendar to so stvari, ki ti lahko dajo dodaten polet in voljo, ali pa te zamorijo. Danes, ko razmišljam koliko poti sem že prehodila in kakšen situacije sem uspešno rešila tudi zelo težke, lahko samo rečem da kljub vsemu je v življenju veliko lepih stvari, le če se za trenutek ustaviš in daš mislim prosto pot. Že to da zjutraj vstanem, zadiham zrak, ko grem ven je narava, so ptički, so rastline-je samo življenje, že za to je vredno živeti. Življenje je lepo že v majhnih stvareh kot je recimo rožica v tvojem stanovanju, ali živalica če jo imaš. Že v tem je toliko lepote. Že take drobne stvari meni pomagajo, da vse ostalo vidim v drugi pozitivni luči. ŽIVLJENJE JE RES LEPO. Uživaj vsak dan, ki ga imaš na razpolago. Nekdo ti je naklonil še en dan. Preživi ga lepo kot ga znaš samo TI.

Mogoče še eno mnenje. Mislim, da je forum v LN namenjen, da vsak izrazi svoje mnenje. Mislim tudi da ni namenjen propagiranju takšnega in drugačnega "posla". So tudi strokovni forumi ne netu, ki so točno namenjeni tudi psihološki pomoči... Včasih človek lažje anonimno da neko težavo ven, kot pa jo nekomu osebno zaupa pa četudi je to strokovna oseba. Ko me kaj teži poskušam razčistiti sama s sabo tisti trenutek. Če ne morem, poiščem nekoga ki me bo poslušal, če ga nimam je pa tudi varianta da prelijem na forum, da gre iz mene ven. Če dobim ideje, tudi na ta način da pridejo navskrižna mnenja je tudi pomoč. In na koncu, na forumih takih in drugačnih tudi kdo plune na koga, ampak s tem je izrazil svoje mnenje in dobil tudi reakcije nazaj. Pa pozdravček vsem.

Na vse to bi napisala le to: vsak se prej ali slej pokaže v pravi luči.

Okoli prehrane lahko zelo zakompliciramo zadevo, tako kot vse življenje nasploh. Po mojem mišljenju je vse skupaj lahko zelo enostavno. Poslušati moramo svoje telo kako se odziva na kakšno hrano. Tista po kateri smo utrujeni, nam dela težo, nas napenja, sigurno ni dobra za nas. Ni enega pravila. Vsak človek ima drugačno življenje. Neke smernice so nam lahko linki, ki so objavljeni v tej temi, vendar če ne upoštevamo naše telo nam to ne pomaga veliko.

O psihologih imamo različna mnenja. Osebno sem se srečala s hčerkino psihologinjo v srednji šoli. Kar nekaj je tudi takih, ki ti enostavno dajo pomirjevala in si opravil. So pač različni. Tako kot praviš: eni so OK in so marsikateremu pomagali. Če te recimo pošlje zdravnik k psihologu, imaš že slab občutek-ne rečem da vsi, ampak marsikdo misli, da nima čisto pošlihtano podstrešje. Osebno sem pristaš tega, da če si sposoben se "pogovorit" s sabo in uvideti, kaj te pelje po poti, ki ti da zadovoljstvo in srečo in kaj te pelje po poti, s katero nisi zadovoljen, si sposoben svoje življenje spravit v red. Recimo v Ameriki ima že vsak svojega psihologa ali "terapevta". Ne morem si zamisliti, da bi tudi mi rabili toliko pomoči. Saj strah ima velike oči znotraj ga pa nič ni. To so že včasih rekli. Ja danes so drugi časi in druge priložnosti. Mislim pa, da če bi si vsak, vsak dan vzel nekaj časa in ga preživel sam s sabo, s svojimi mislimi in tudi strahovi, da bi veliko lažje živeli. Tudi če imamo hiter tempo je samo na nas, da si vzamemo čas zase. Včasih ni bilo TV in so si takrat tudi vzeli čas zase, danes pa "buljimo" v TV. Vse je samo stvar izbire, kajne?

Ja noro. Ampak nisem prišla do konca. SUPER.

No pa še eno ostalim:

Hvala za rožico cigancica. Evo še eno tebi: